Ribničanka je svojo medijsko pot začela na radiu. »Vedno sem si želela delati na radiu, kot študentka komunikologije sem poslušala vabila na avdicije, a nisem zbrala dovolj poguma, ker se mi je zdelo, da nimam primernega glasu. Potem pa sem se le opogumila, šla na avdicijo in bila sprejeta na Radio 1.« Poleg radia je vodila poročila na Info TV, pozneje so jo povabili tudi k vodenju oddaje Piramida na TV3. »Moja prva ljubezen je bila radio, televizija je pač prišla zraven po naključju,« pravi Helena, ki je nato prestopila na nacionalko, kjer je najprej na parlamentarnem programu ustvarjala oddajo Sosed sosedu, presedlala na Dobro jutro, zadnja tri leta pa je na izobraževalnem uredništvu pripravljala oddajo Na kratko. Zdaj pa je prišel nov izziv: oddaja za starejše Ah, ta leta.
Ni je več strah
»Na začetku me je bilo malo strah, ali sem primerna za takšno oddajo, imam dovolj izkušenj, skupnega s starejšimi, se bom znala pogovarjati z njimi …« prizna 43-letnica, ki pa je zdaj oddaji neverjetno hvaležna. »O starosti in starejših se neradi pogovarjamo, nekako se izogibamo teh tem. Tudi jaz sem imela malo zadržkov do starosti, najbrž nas je vseh malo strah staranja. A ko sem začela delati oddajo in se pogovarjala o tem z ljudmi, ko sem videla njihove zgodbe, energijo, kreativnost, ideje, izkušnje, modrost … Priznam, da me je starosti zdaj bistveno manj strah, ker vidim, kaj vse ti še lahko da in prinese. Ti ljudje so izredno iskreni, nimajo več toliko bojazni za službo ali skrbi za družino, zato so lahko to, kar so. Neverjetni so! Ogromno se od njih naučiš. Zdaj z navdušenjem gledam na starejše ljudi.«
Brez tabujev
Helena je mamica dveh nadobudnežev, devetletnega Leva in šestletne Inje. Ko jo vprašamo, ali se z njima pogovarja tudi o starosti, takoj pove, da pred njima nima tabujev. »Otroci so del našega vsakdanjega življenja, z njima se pogovarjam o vsem, seveda njunim letom primerno, ne zavijam pa stvari v vato ali pravljice. Kadar imata vprašanja, jima vedno odgovorim, a na način, ki ga lahko glede na svoja leta razumeta. Tudi o starosti govorimo, to je del življenja, vidita dedka in babico, ostala sta že brez ene babice, tako da vesta, kaj je izguba, smrt. Tudi spremljamo dogajanje v Ukrajini in Rusiji – ne da imam prižgana poročila pred njima, a saj slišita, da se nekaj dogaja, in vprašata. Z otroki se je treba pogovarjati o vsem, drugače bodo te informacije iskali drugje ali si sami ustvarili slike v glavi, kar je lahko še veliko hujše,« je prepričana.
Manj adrenalina
Otroka sta zdaj seveda njena prva ljubezen in skrb, zaradi njiju je veliko previdnejša, prej pa je oboževala adrenalin in skakala s padalom. »Seveda ne skačem več. Odkar imam družino, ne morem misliti le nase, posledice, ki jih lahko pustijo adrenalinska početja, ne bodo prizadele le mene, ampak tudi druge. Tudi časa je manj. Še vedno pa vsake toliko časa potrebujem malo adrenalina. Še vedno sem oseba, ki ima rada višino in hitrost – to se ni spremenilo, a tvegam manj,« zatrjuje. In kako zadovolji potrebo po adrenalinu? »Navsezadnje je adrenalin tudi, ko stojim pred kamero ali hitim po opravkih. Verjamem, da bom še kdaj skakala iz letal, zdaj pa pač z otroki hodimo v hribe, na izlete, odkrivamo države, mesta, spoznavamo nove stvari in okušamo nova doživetja.«
