»Veliko je izvajalcev, več kot kadarkoli prej,« se zaveda in razmišlja, da je njej pri preboju morda pomagala njena iskrenost. »Sama cenim izvajalce in avtorje, ki so pristni. Morda se od drugih razlikujem po tem, da kot glasbenica pišem svojo glasbo in sodelujem pri aranžmajih. Moja glasba je na neki način del mene, plod mojih izkušenj, življenja in vsega, kar sem preposlušala v teh letih,« pravi.
Od koga ste se »nalezli« glasbene žilice?
Težko rečem, kateri geni so bili odločujoči, sem pa bila že vse od zgodnjega otroštva obkrožena z glasbo. Mama mi je veliko prepevala že kot dojenčici, pravi pa tudi, da sem se izražala v melodijah, preden sem začela izgovarjati besede. Tudi jaz se spominjam, da sem si nenehno izmišljevala neke nove melodije. Sicer pa moj oče igra kitaro, brat je bobnar, pokojni dedek je obvladal tudi igranje na ustno harmoniko. Naš dom je bil prepojen z glasbo. Pri nas so vadili različni bendi, s katerimi je igral moj brat. Res so znali biti glasni, moja soba je bila tik nad bratovo in včasih je kar treslo tla. Priznam, včasih sem si morala kar zatiskati ušesa. (smeh) Na dvorišču smo prirejali tudi glasbena druženja in piknike, kjer se je muziciralo in prepevalo. Lepe spomine imam na to obdobje.
Ste že od majhnih nog vedeli, da se boste ukvarjali z glasbo ali ste imeli načrt B?
Na neki način sem se vedno želela ukvarjati z glasbo, biti del tega sveta. Nisem vedela, v kakšni obliki točno bom to počela, ker sem bila otrok številnih hobijev, poleg skladanja sem se zelo rada izražala tudi s plesom, igranjem, slikanjem in fotografiranjem. Pisala sem tudi različne zgodbice in poezijo. Čeprav sem se ves čas nagibala k temu, da glasba postane moj poklic, je bilo starše strah, da bi to moja edina možnost preživljanja. Tako sem se vmes odločila še za študij teologije, denar sem si služila s poučevanjem klavirja. Sčasoma sem spoznala, da me življenje kliče k temu, da se posvetim ustvarjanju glasbe. Teologija mi je dala ogromno širine, vendar sem se vedno najlažje izražala prek umetnosti, v tem sem našla svojo srečo in smisel. Glasba mi je pomagala premostiti marsikatero življenjsko oviro. Moram poudariti, da me danes starša zelo podpirata v mojem umetniškem ustvarjanju, saj vesta, koliko truda sem vložila skozi vsa ta leta. Na tej poti so me vseskozi podpirali tudi drugi ljudje, pozitivni odzivi poslušalcev in poslušalk na moje skladbe pa so seveda največji motivator za nadaljnje ustvarjanje.
Pesmi pišete po navdihu ter iz sebe in svojih izkušenj. Pravijo, da iz bolečine nastajajo najboljše umetnine. Je tudi pri vas tako?
Zanimivo, da je res ravno bolečina tista, s katero se rodijo največje uspešnice. Ja, močna čustva so po večini kriva za nek umetniški tok, kot rada rečem. Kot da takrat duša potrebuje ventil. Že od malega sem, če sem naletela na kakšno krivico, morala tako ali drugače izraziti ta čustva. Enako je verjetno pri drugih umetnikih. Mislim, da se v neko delo vtisne tudi del nas. Morda bolečina, ki v izrazu potem najde osvoboditev? Sem precej senzibilna, včasih skoraj preveč, in toliko čutiti je včasih lahko prav naporno. Kar občutim in doživim, gre po navadi na papir in se pretvori v glasbo. Na neki način je ustvarjanje zame tudi zdravilo.
Vaše pesmi imajo naslov Poglej me, S tabo, Sledim sebi in Na novo. Slišijo se kot točke ljubezenske zgodbe.
Lahko bi bile, ja, res odkrivajo paleto tega, kar prinaša neki ljubezenski odnos. Od lahkotnosti, bežnega srečanja, ki lahko postane usodno, pa vse do ovir, ki jih dva v odnosu morata premostiti, da lahko rasteta skupaj in tako lahko doživljata odnos oziroma ljubezen, vsak dan znova, na novo. Moje skladbe je precej zaznamovala ljubezenska tematika. Odnosi in ljubezen, oboje je večna zakladnica navdiha.
Z Jazz Ladies ste nastopili na šovu SIT. Kaj vam je dala ta izkušnja?
S to izkušnjo sem ogromno pridobila. V razmeroma kratkem času smo se morale s puncami marsikaj naučiti, bile smo mlade in z zelo različnimi karakterji. A v skupini je vedno tako, veliko je prilagajanja in vsaka odločitev je skupna, tako je bila tudi ta, za prijavo na šov. Spoznala sem veliko novih ljudi, prvič nastopila na velikem odru in bila kar naenkrat obkrožena s kamerami. Kot skupini so se nam odprle poti do številnih koncertov. Na veliko smo začele prejemati klice za nastope v živo. Od tistega trenutka je glasba resnično postala moj poklic. Vse do razglasitve pandemije smo tedensko nastopale, včasih smo imele tudi tri ali štiri koncerte na teden.
Kot izvajalka radi eksperimentirate z različnimi žanri. Kakšni pa ste kot poslušalka? Kaj vam gre najbolj v ušesa?
Hvala bogu znam izklopiti tistega notranjega kritika, ki je včasih tam, pri izvajanju lastne glasbe, in kot poslušalka uživati. Rada imam različne zvrsti, saj vsaka premore nekaj, kar v nekem danem trenutku odgovarja razpoloženju. Po čem posežem, je zelo odvisno od tega, kaj želim od glasbe v tistem trenutku – sproščanje, zabavo, inspiracijo ali morda samo kaj meditativnega, v ozadju. Če vam pokažem svojo listo predvajanja, bi bili morda presenečeni, saj se na njej znajdejo tako klasika kot pop, rock, jazz in še kaj. Med slovenskimi izvajalci najraje poslušam, na primer, Jadranko Juras, Adija Smolarja, Neisho, Vlada Kreslina, od tujih pa Alicio Keys, Jhene Aiko, Norah Jones in Joni Mitchell. Pa še kdo bi se našel, saj me je navdihnilo res ogromno glasbenikov in izvajalcev. Trenutni glasbeni izbor je avstralska glasbena skupina INXS. Velikokrat posežem po glasbi iz prejšnjih obdobij, saj je bila res raznovrstna in kakovostna. Imela je dušo, vsebino in »groove«. Velikokrat si pogledam tudi kakšen glasbeni dokumentarec, rada se naučim kaj novega.
Za vaše delo sta pomembni tako fizična kot psihična kondicija. Kako poskrbite zanju?
Dan po navadi začnem in končam z meditacijo. Delam tudi jogo, či gong, taj či. Veliko raziskujem meditativne tehnike, ki vključujejo telo. Kot ste rekli, pomembni sta obe vrsti kondicije. Trenutno je še bolj pomembno, da kljubujemo stresu, ki ga, poleg poklica, vsak dan, izkušamo še na družbeni in politični ravni. Pomembno je, da se znamo odklopiti od vseh negativnih informacijah in se povezati s sabo. Iz glave nazaj v telo, v občutke.
Kaj je za vas sreča?
Sreča je zame občutek povezanosti s seboj in drugimi, svetom okrog sebe – ljudmi, živalmi in naravo. Jaz doživljam srečo ob stiku z glasbo, pisanjem, v ustvarjanju. Sreča je tudi občutek nekega miru in hkrati hvaležnosti za obstoj. Že nekaj časa vlada pandemija nehvaležnosti v kapitalističnem svetu, kjer se zdi, da nam vse pripada. Na popotovanju v Indonezijo, na Bali, sem videla, da ljudje kljub veliki revščini cenijo vsak trenutek svojega življenja. Občutek sreče doživljam tudi, ko preživljam čas z živalmi. Tako čudovita bitja so, ki nam ponujajo toliko brezpogojne ljubezni, zato me toliko bolj prizadene, ko se jim godi krivica.
Imate poleg glasbe še kakšne talente ali spretnosti?
Zelo rada imam ples, čeprav je res, da ne plešem več pogosto, ker imam veliko drugega dela. Včasih sem trenirala jazz balet in flamenko. V veliko veselje mi je pisanje zgodb, med drugim pišem tudi scenarije za svoje videospote. Poleg vsega naštetega pa naravnost obožujem vegetarijansko kulinariko. Če ne bi bila glasbenica, bi bila morda kuharica! (smeh) Obožujem vegetarijansko kulinariko, rada preizkušam nove recepte in kdaj tudi eksperimentiram – videti je, da dokaj uspešno, saj zaenkrat vsi zatrjujejo, da mi gre priprava hrane dobro od rok. Ne gre toliko za to, da rada kuham, le rada jem. In tako sem primorana kuhati. Začaran krog. (smeh)
Kako preživljate prosti čas?
Največ prostega časa preživim s svojim gluhim muckom, posvojenčkom Totom. Težko si predstavljam svoje življenje brez njega. Tako drugačen je in zanimivo ga je opazovati, kako na svoj način doživlja svet. Izjemno rad ima avanture, potovanja, tako ga po večini tudi jemljem s sabo na pot. Uživa tako na kolesu kot v avtu. Prav tako rada čas preživljam v naravi, sprehodi so moja stalnica. Ob večerih pa se včasih prileže tudi kak dober film.
Kako pa je na ljubezenskem področju? Ste samski ali v zvezi?
Samska, že kar nekaj časa. Priznam, da v tem času nisem bila na nobenem zmenku. Trenutno se s tistim nekom še nisva prepoznala. (smeh) Pravijo: ne samo, da se morata dva prepoznati, tudi čas mora biti pravi. To je pa že cela čarovnija, če mene vprašate. (smeh) Nisem za neke »instant« zadeve, pomembno se mi zdi, da je odnos kakovosten in da se vanj vstopi z neko mero odgovornosti. Pri potencialnem partnerju moram začutiti tisto pravo, zdaj so mi pomembnejše neke druge lastnosti, kot so mi bile morda pred leti. Zelo pomembno je, da ima partner empatijo, neko čustveno zrelost in da si deliva podobne vrednote. Za dober odnos sta potrebna pripravljenost in trud. Kaj naj rečem ... Vse ob svojem času.
