»Sem ženska, ki rada nosi obleke in krila, ki ima rada dolge lase, rdečo šminko … To je del moje moči, a še zdaleč ni le to. Rada se počutim močno, tudi ko odložim vse to in se zvečer pogledam v ogledalo. Če takrat v sebi vidim moč, potem sem resnično močna,« pravi in se nikakor ne strinja, da smo ženske šibkejši spol. »Moči so različnih vrst,« opozarja.
Bi zase rekli, da ste močna ženska?
Če pogledam nazaj na svojo pot, dejanja in odločitve, bi lahko rekla, da sem. Morda mi je kdo v preteklosti že rekel, da sem, pa mu nisem verjela. Mislim, da moraš to občutiti v sebi. Moči so različnih vrst. Kdor je najglasnejši in najmočnejši na zunaj, ni nujno, da je tudi zares najmočnejši. Moč je tudi v nežnosti, pozornosti … In da znaš udejanjiti neko stvar kljub strahu in negotovosti. Vse to so oblike moči. Včasih se nam zdi, da bi morale ženske postati podobne moškim, da bi lahko bile močne, jaz pa iščem moč, ki izhaja iz ženske energije.
Kaj sploh je ženska moč?
Verjetno bi kakšen moški komentiral, da je naša moč v šarmu, ženskih čarih, jaz pa mislim, da je še veliko več in da ni nujno, da se vidi na prvi pogled.
Bi bil svet drugačen, če bi imele vajeti v rokah ženske?
Morda sem naivna, a mislim, da ja. Ne bi pa šla v drugo skrajnost, da svet vodijo le ženske. Mislim, da sta z razlogom dva spola, in najboljše vodstvo bi bila harmonija obeh. To dopolnjevanje bi bilo optimalno ravnovesje, ker lahko ženske s svojo energijo v kritični situaciji vidimo drugačne rešitve, kot jih moški. A na poti do emancipacije oziroma enakopravnosti je še veliko dela, obenem se mi zdi pomembno, da se ob tem ne izgublja ženstvenost, subtilnost. Želim si, da se te nežnosti, tančine ženske duše ne izgubijo v tem svetu, ki zahteva moč, odločnost, udarce … A to je odvisno od nas, žensk. Jaz v vsakdanu iščem priložnosti, da sem lahko nežna, čutna, čustvena, ženstvena, a zato nočem biti postavljena na poličko kot okras. Hočem biti aktivna, polnokrvna ženska, ki zna reči ne in postaviti meje.
Ženske na vodilnih položajih pogosto postanejo »možače«, da se jih sploh jemlje resno.
To je žalostno. Ženska ima lahko takoj prekratko krilo ali premočno šminko in se komentira to, namesto da bi se jo poslušalo. Kje najti pravo ravnovesje? Imam znanko, ki je bila nekoč direktorica velike korporacije v tujini, zelo ženstvena, rada je nosila krila, a je rekla, da v službi nosi hlače, ker je drugače ne jemljejo resno. Grozno.
Kako je v gledališču: so igralci še vedno bolj cenjeni in bolje plačani kot igralke?
Da, razlike še vedno so, o tem ni dvoma. Dramatika je bila v preteklosti večinoma pisana za moške, večje ženske vloge so se načeloma vrtele okoli ljubezenske problematike, bile so ljubice, prijateljice, dojilje, žene ..., moški pa so reševali svet. Zdaj je sicer več ženskih tekstov, a je še vedno manj ženskih vlog, po katerih se »svet ravna«. Tudi ženska bi morala biti kdaj nosilka bakle, ne vedno moški. Se mi pa zdi, da je tudi v naravi žensk, da rade rečemo: »Ah, kar pusti mu, ni treba, da jaz nosim baklo.«
A čeprav moški rešujejo svet, je po navadi v ozadju ženska, zaradi katere se je sprožilo dogajanje. Ženske smo vsega krive?
Francozi imajo izraz »cherchez la femme«, kar pomeni »iščite žensko« – ona je zadaj za tem dejanjem. In dejansko se je v zgodovini pokazalo, da so ženske »prišepetavale« nekje tam iz domačega ognjišča. To je njihova moč, ki ni vidna na prvi pogled.
Torej na neki način vseeno ženske vrtijo svet?
Mogoče pa res! Samo da se tega ne vidi in nimajo zaslug za to. (smeh)
Eno od močnih žensk v naši zgodovini, pisateljico, publicistko, urednico in borko za ženske pravice Zofko Kvedrovo, pravkar igrate v dokumentarno-igranem filmu Biti ženska.
Naš film želi govoriti tako o njenem življenju kot o njenem delu. Zofka Kveder še ni dobila pravega mesta v naši literarni zgodovini, in tudi v času življenja in ustvarjanja si je trdo izbojevala svoje mesto, če sploh. Njeno naturalistično pisanje je neizprosno zrcalo družbi in risalo žalostne ženske usode, kar je seveda razburkalo družbo in njene ustaljene navade. Zofka je bila samorastnica, oče je bil alkoholik, mama se je zaradi tega zaprla v neke svoje svetove. To je bil pogost model družine v tistih časih, da je ženska pasivno sprejemala, kar ji je bilo namenjeno – da je doma, brez lastne volje, njena funkcija je bila rojevanje otrok in skrb za dom. Ženske takrat niso imele življenja zunaj družine, Zofka pa se je temu goreče uprla in se pridružila novemu emancipacijskemu valu. Skozi vse življenje je vztrajala, da bo neodvisna, živela je, kot se je sama odločila, nasprotovala je družbenim normam. Hkrati je bila družinski človek – njena hiša je bila vedno čista, rada je kuhala in skrbela za družino, vendar tako kot je čutila sama. To ji je veliko pomenilo. Bila je popoln deloholik, samostojna ženska, pred svojim časom. Neverjetna je bila.
Je težje igrati resnično osebo?
Ko me je režiserka Alma Lapajne povabila k sodelovanju, sem začutila ogromno odgovornost, a hkrati to, da sem pripravljena na tako zgodbo, da lahko sočutim in stopim v njene čevlje. Rada za vsako vlogo najprej nabiram material, potem pa nadaljujem precej intuitivno. V Zofko sem vstopila tako, da sem začutila njen prostor, njen odnos do sveta, njeno občutljivost. Dragocena so bila tudi pripovedovanja njenih potomk. In dolgo sem zrla v njene fotografije. Če dolgo gledam neko podobo človeka, ga lahko začutim.
Znate dobro brati ljudi?
Da, to je intuicija. Ženske smo bolj nagnjene k temu. Verjamem, da imamo vsi dostop do tega, a si moramo dopustiti poslušati ta naš občutek v želodcu. Jaz imam morda intuicijo bolj prebujeno, tudi pri ustvarjanju jo uporabljam, z leti vse bolj. Mislim, da mi dobro služi. Kot mlajša pa sem bila zelo naivna, stvari sem idealizirala. A svet ni rožnat, vseh barv je.
Ko ravno omenjate barve – jaz ob njih pomislim na Francijo, vi pa obožujete Pariz. Je res tako pisan?
Morda ta asociacija zaradi širine, bogastva vsega, kar ponuja. Meni na primer v kulturnem in estetskem smislu, to je paleta barv, glasba za vse čute, tam si napolnim baterije. Všeč mi je njihov odnos do življenja, se mi zdi, da je več veselja na ulicah, več drznosti, poguma, ne ukvarjajo se toliko s tem, kaj si mislijo drugi, ampak sledijo svojim občutkom … Pa njihova arhitektura, brezštevilne galerije, gledališča, lepota urbanizma … A morda je to pri meni tudi nekaj čisto iracionalnega – že ko sem bila prvič tam kot otrok, me je Pariz povsem prevzel in sem se počutila kot doma.
Je Pariz za vas tudi mesto ljubezni?
Vsekakor. Pariz je šarmantno, romantično mesto, njegova lepota navdihuje. V takšnih okoljih ljubezen bolje cveti, a mesto ljubezni je lahko tudi Ljubljana. (smeh)
Zdaj ste menda na sveže zaljubljeni?
Res je, ljubezen je prišla ravno v času korone. Ko najmanj pričakuješ, se zgodijo lepe stvari. Nikoli ni nemogoče, je nauk moje zgodbe. Tudi njemu je Pariz drag. Imava skupne ljubezni in še nove gradiva skupaj.
On ni igralec?
Ne, je lastnik galerije z antikvitetami in restavrator. Oba sva ljubitelja lepega. Jaz imam že od nekdaj rada arhitekturo, dizajn, slikarstvo …, on pa tudi, tako da imava vedno teme za pogovore, izmenjavo mnenj in smeh.
Si delita tudi gospodinjska opravila?
Seveda! Ta delitev dela se je zgodila avtomatično, mi ga ni bilo treba niti učiti, s tem je že prišel. (smeh) Ko sem jaz polno zasedena, on poskrbi, da zadiši v kuhinji. Dom mi veliko pomeni, je moje zatočišče. Rada sem doma, dam šopek na mizo, kaj spečem. Je to žensko? Verjetno je. Rada imam, da dom živi, da se ne pride tja samo spat. Obenem vem, da imam ob sebi človeka, ki enakovredno prispeva k temu, da je najin dom takšen, kot je.
Kako se sprostite?
Kadar veliko delam, potrebujem odklope, pomagajo mi mestni sprehodi, tudi narava, rada tečem. Veseli me misel, da imam že kupljeno karto za Pariz. (smeh) Ali če imam kakšen vikend prost, da greva z dragim na tržnico, kaj skuhava, pogledava film, bereva, greva na sprehod … In da grem zgodaj spat, ker sem zelo jutranji tip.
Pravite, da veliko delate. Znate kdaj reči ne?
Tudi, pa ne samo glede dela. Ko si dovoliš reči ne, lahko tudi lažje rečeš ja, ker veš, da imaš izbiro.
Ženske težje rečemo ne?
Res je, tudi jaz se kdaj zalotim, da rečem ja, še preden premislim. Tako so nas naučili – da smo pridne in prijazne. To je vzgoja, ne le domača, ampak družbena. Zato od sebe kar pričakujem, da moram kot ženska nekaj narediti, če ne bom imela slabo vest. Ampak nikoli ni prepozno, da se tega odvadimo!
Vi sicer nimate otrok, ampak ali se vam zdi, da se deklice danes drugače vzgaja?
Mislim, da se. Danes so že naši partnerji in možje drugačni, kot so bili naši očetje. Oziroma njihova pričakovanja do partnerice. Od naših mam se je pričakovalo, da brez dileme doma prevzamejo večino opravil, zdaj pa se delo večinoma vsaj delno porazdeli – vsaj pri nama se. Tudi za otroke, kolikor vidim, bi tudi rekla, da se deklice drugače vzgaja, kot se je nas. V močne ženske, ki znajo slediti sebi. Če je ženska izpolnjena v sebi, lahko gradi zdravo, srečno dvojino, tako da v enakopravnem svetu pridobijo vsi, tako moški kot ženske.
