Tona, kot ga vsi kličejo, je načrtoval veliko rojstnodnevno zabavo, na katero bi povabil ogromno ljudi, več kot na poroko, kjer jih je bilo okoli 450 ljudi. A je prišlo do spremembe programa, korona je načrte preprečila – čeprav so druženja zdaj pravzaprav spet dovoljena. »Šele pred nekaj dnevi smo izvedeli, da bi zabava vseeno lahko bila, a je bilo premalo časa za organizacijo. Zato bo na dan obletnice le srečanje z znanci in prijatelji, velika 'čaga' pa bo čez kakšen mesec, da bo dovolj časa za pripravo,« obljublja Tona, ki si je za okrogli jubilej poklonil prav posebno darilo – biografijo.
Napisal jo je skupaj z novinarjem, kolumnistom in pisateljem Markom Radmilovičem, s katerim ga druži ljubezen do smučanja. V njej sta zapisala številne prigode, ki jih je Tone doživel v svoji skoraj 40-letni karieri trenerja, direktorja smučarskih reprezentanc in funkcionarja v Mednarodni smučarski zvezi, njegovo življenjsko zgodbo in tudi pomemben del zgodovine slovenskega alpskega smučanja. »Preveč govorim. Ko se s prijatelji in znanci družimo za mizo, me prevzame kakšna tema in potem kar govorim in govorim. Velikokrat so mi rekli, da bi moral napisati knjigo, a ni bilo časa ali pa se mi ni dalo,« je iskren. Potem pa se je upokojil, prišla je korona, ki je življenje ustavila, časa je bilo v izobilju – in knjiga je izšla prav na njegov okrogli jubilej. Konča se z naslednjimi besedami: »Stavim, da bom, če bo knjiga srečno ugledala luč sveta, naprosil vodstvo Zlate lisice, da mi ob moji osemdesetletnici dovolijo nastopiti v vlogi predvozača. Mislim, da bom zmogel.« Stavo seveda namerava izpolniti. »A počakati bom moral še eno leto, letos Lisice ni bilo v Mariboru, Kranjska Gora pa bi bila zame prestrma. Bom poskušal prihodnje leto, mislim, da bom še zmogel,« zatrjuje.
Zabavne stave
Prav stave so tiste, po katerih je Tona zelo znan: dal si je obriti brke, pozimi skočil oblečen v vodnjak, šel peš od Ljubljane do Maribora, igral tenis v plavutkah in tako dalje. S tem je pospešil predvsem medijsko zanimanje za smučarijo, a sam pravi, da je z njimi »dvigoval razpoloženje in moralo v ekipi ter dajal tekmovalcem samozavest«.
Očitno je bila metoda uspešna, saj je pod njegovim vodstvom slovensko alpsko smučanje cvetelo kot nikoli prej ali pozneje. Začelo se je z Bojanom Križajem, Rokom Petrovičem in Matejo Svet, nadaljevalo z »vražjimi Slovenkami«, Juretom Koširjem in drugimi. »To so 'moji' smučarji in smučarke, z vsemi imam še danes prisrčne kontakte,« pove Tone. »Tako prijetno se počutim med njimi, mojimi prijatelji. To so generacije med letoma 1975 in 2002, ko sem predal funkcijo športnega direktorja. V tem obdobju je bilo 18 različnih tekmovalk in tekmovalcev, ki so osvojili olimpijsko medaljo, medaljo na svetovnem prvenstvu ali zmagali v svetovnem pokalu. To je bila res zlata generacija,« je ponosen.
Ga pa skrbi za prihodnost tega športa. »Če primerjamo z današnjim časom – koliko takšnih šampionov imamo v zadnjih desetih letih? Na prste ene roke jih lahko preštejemo! Če sem malce kritičen po koncu olimpijskih iger, vidimo, da v alpskem smučanju razen perspektivne ženske ekipe in Žana Kranjca ni kaj dosti več, še posebej problematično pa je, da ne za dekleti ne za Žanom ni nobenega pravega perspektivnega podmladka. To me skrbi.«
Ganljivi spomini
Rad se spominja časov zlate dobe alpskega smučanja, za katero je bil v veliki meri zaslužen tudi sam. »A zgodba, ki smo jo takrat pisali, ne bi bila mogoča brez cele vrste sodelavcev,« poudarja. »V nekem trenutku je bilo v alpskem smučanju zaposlenih 35 trenerjev in pomočnikov. Vodilni smučarske zveze smo bili prijatelji, od prvega do zadnjega, družili smo se tudi v prostem času, igrali tenis … Bili smo ekipa, ki je živela za smučarijo. Brez vseh teh ljudi te zgodbe ne bi bilo.«
Tudi ne brez zagrizenih smučark in smučarjev, ki so pridno sledili njegovim napotkom in dajali vse od sebe. »V tej 'zlati dobi' je bilo toliko dogodkov, ob katerih mi gredo kar solze na oči, ko razmišljam o njih – pa tudi takrat so mi šle, ko so se zgodili. Nikoli na primer ne bom pozabil tistega zaključka sezone v Mariboru, ko me je moja ekipa presenetila s posebnim darilom: švicarsko uro, zelo lepo, s posvetilom. Nočem je nositi, ker je tako dragocena, spravljena je doma v blagajni. Takih posebnih dogodkov je bilo kar nekaj in so pripomogli k temu, da smo vsi zdržali. Takšno življenje, ko si 150 dni ali več odsoten od doma, ni preprosto. Samo v simbiozi in prijateljstvu se ga da preživeti.« Ravno zato stave, zabave in male nagrade, ki so krepile in bodrile ekipni duh.
Žrtvoval družino
Tona ne skriva, da je imelo smučanje v njegovem življenju vedno prvo mesto, praktično od dneva, ko je prvič stopil na smučke (čeprav se je vmes ukvarjal še z drugimi športi, kot sta rokomet in tenis, zadnja leta pa golf). Najprej je v smučanju tekmoval, a prizna, da nikoli ni bil vrhunski, bil pa je zagrizen, iznajdljiv in tekmovalen. Po poškodbi mu je želja po tekmovanju usahnila, je pa postal trener, česar se je lotil še bolj zagnano. Vse dni je bil v tujini ali na domačih smučiščih, kar je seveda pustilo posledice v njegovem zasebnem življenju.
»Vse bi naredil še enkrat, tudi vse smučarske napake, a če gledam skozi prizmo družinskega življenja, veliko obžalujem,« prizna. »Imam štiri otroke; Miha, Matija prvi poskus, Nike drugi poskus in Lana tretji. Zagotovo so vsi štirje otroci, zlasti pa prvi trije, čutili, da očeta ni pri hiši. Fanta sta že odrasla, a na žalost z enim od njiju nimam stikov že več kot dve leti. Ne vem, zakaj, s čim sem se mu zameril – je to posledica davnih let nazaj, ko niso imeli očeta? Z dekletoma pa na srečo odlično sodelujemo in poskušamo na neki način čas, ko me ni bilo, nadoknaditi.«
Tonetu je kristalno jasno, zakaj se njegovi prvi dve zvezi nista obnesli, ima pa neverjetno srečo s tretjo – Alenka je z njim že 30 let. »Tako dolgo traja predvsem zaradi njenega velikega razumevanja. Vzela me je takšnega, kot sem, z vso mojo preteklostjo, in sprejela tudi vse moje zgodbe iz prejšnjega življenja. Lahko se ji le zahvalim za ves trud,« se zaveda svoje sreče.
V pokoju
Leta 2006 je odšel v zasluženi pokoj. Še vedno se spravi na smuči – če mu koleno (ali korona) to dopušča, a seveda veliko redkeje kot nekoč. Šport je še vedno njegova obsesija, le da ga zdaj zvesto spremlja doma, pred televizijo. Pravi, da mu po »desetletjih divjanja godi malo miru«.
Je navdušen golfist, predvsem pa uživa v družbi prijateljev – ti so poleg družine in smučarskih uspehov njegovo največje bogastvo. »Srečen je lahko človek, ki ima toliko prijateljev, kot jih imam jaz!« Otroci so že vsi odšli od doma in zdaj sta z Alenko ostala sama. Pridno pazita, da ostajata fizično aktivna. A Tona se mora spoprijemati s tem, da ga Alenka premaga v golfu. »Vedno zmaga! Tega ne bom nikoli prenesel,« se še vedno oglaša njegov zmagovalni duh.
