»Res sem vesel in hvaležen za tako priložnost, ki pa je zame tudi svojevrsten izziv. Nastopi po Sloveniji mi ne predstavljajo težav, huje pa je s tistimi po Avstriji in Nemčiji. V življenju namreč nisem imel nikoli opravka z nemščino. A ko stojim na odru, tega še malo ni videti. Sem tako suveren kot da sem rojen tam,« se muza Luka, ki ima rad nove izzive. In nemščina je eden velikanskih, saj v šoli ni imel niti dneva tega jezika, nikoli ni gledal nemških risank ali televizijskih programov. In ko ga je Sašo Avsenik vrgel v ansambelski bazen, je začel plavati, kakor je vedel in znal. Veliko mu je pomagal, da je osvojil in usvojil besedila pesmi, bila je ena sama piflarija, da zna zapeti legendarne melodije, ko pa je treba med nastopom govoriti, vskoči Sašo. »Ne Nemci ne Avstrijci ne morejo verjeti, da ne govorim nemščine. Sašo na odru vedno pove, da sem nov in da se jezika še učim. A v njem zlahka pojem. Ko pa mi pridejo pod oder čestitati in se želijo z mano pogovarjati, pa mi ni nič jasno. Kljub temu si upam v trgovino in restvracijo, hitro razložim, da nemško govorim le »ein bischen«, pa sem kljub temu vse zmenim. Največ z rokami. Ja, pri tem jeziku me še najbolj bolijo roke,« se smeji Luka in dodaja, da je šel s priključitvijo Avsenikom zelo iz cone udobja. Zdaj ima toliko dela, navadil pa se je tudi po 1300 kilometrov v eno smer potovati na nastope. Zato pa mu zmanjkuje časa za druge stvari.
Kmalu na svojem
»Če človek dobi projekt Avsenik, zelo ob tem počne še kaj drugega. Rad sedem za klavir, ustvarim novo vižo, se družim s prijatelji, muzikali in drugi projekti pa so za zdaj na strani. Potrebujem čas, da dodobra vse usvojim, nato pa, verjamem, bo čas tudi za to,« je optimističen Luka, ki je trenutno samski, vendar hitro prizna, da se mu je zelo razširil spekter oboževalk. Zelo je vesel pohval, vendar za zdaj (še) ni take, ki bi osvojila njegovo srce. Seveda pa si želi tudi kakšne resne. Mladenič se bolj drži pregovora, najprej štal'ca, potem pa krav'ca. Zato se je lani lotil še enega pomembnega koraka – da se odseli od staršev.
Kako je sam prati, kuhati, čistiti...
»Novega poglavja v življenju se zelo veselim. Med drugim bom odkril kar prej nisem mogel oziroma se mi ni dalo. Denimo, kako je sam prati, kuhati, čistiti... Ko se je ponudila priložnost osamosvojitve, sem jo zagrabil z obema rokama, a je bilo zelo zahtevno. Saševa sestra Nataša, ki je arhitektka, mi je veliko pomagala pri načrtovanju in projektantstvu. Z veseljem pa sem se kakšnih del lotil tudi sam in se veliko naučil. Zdaj čakam, da se posušijo estrihi in da mi položijo parket. Imel pa sem kar nekaj zadreg z odločanjem, katero pohištvo in dodatke izbrati. Na koncu pa sem se pomiril tudi s tem in nisem hotel preveč komplicirati. Če preveč kompliciraš, težko spiš. Tega pa nočem,« se smeji Luka, ki bo imel v novem domu izkoriščen vsak kvadratni meter. In ker je dom velik finančni zalogaj, zdaj toliko bolj spoštuje vsakega človeka, ki mu pri teh norih cenah in časih uspe iti na svoje.
