»Joj, zdaj sem pa vendarle že odrasla,« se je glasno smejala Mojca. In me potolažila, naj ne skrbim – njen dom je kot muzej, tako da lahko izberem, katero od »stalnih zbirk« bi rada predstavila javnosti. Bi nas zanimala zbirka čajev? Ali morda začimb, ki jih je privlekla domov s številnih potovanj? A Mojci je najbolj pri srcu zbirka starin, ki v resnici tudi naredi največji vtis na vsakega obiskovalca.
»Prijatelji me včasih zbadajo, da bi morala pobirati vstopnino. Zdi se, kot da živim v muzeju,« se smeji Mojca, ko odpre vrata svojega doma in s fotografom zagledava prostorni dnevni prostor, ki je resnično poln zanimivih stvari. Ampak prijatelji se motijo: pri Mojci ni kot v muzeju, kjer se razstavljenih stvari ne smeš dotakniti. In Mojca ni kot gospodinje, ki svoj najboljši porcelan hranijo varno v omarah, temveč vse svoje najljubše reči rada uporablja, saj niso dragocenosti brez uporabne vrednosti.
Moški so kopičili, ženske so metale stran
»Ženske so zmeraj znale metati stran v naši hiši, moški pa so kopičili. Drobiž, znamke, staro šaro. Verjetno imam nekaj očetovih genov. Stvari z malo patine me pomirjajo. Sploh v teh časih, ko se vse tako hitro spreminja in mečemo stran še prehitro. Kdo pa sploh še nese popravit dežnik, že čevljarji so redki danes,« resno pravi Mojca in priznava, da zanjo pri tem ni pomembna le misel na čistejši planet, ampak tudi na vse, kar jo je z neko stvarjo povezovalo. Medtem ko so njene prednice metale stran, ona »tako težko« vrže stran par dobro uhojenih čevljev. »V njih je toliko spominov, skupnih kilometrov. Na nekatere pare sem prav sentimentalno navezana. Nezaslišano se mi tudi zdi, kako kratko življenjsko dobo imajo mobilniki. Kot da bi v sebi imeli vprogramiran mehanizem, da po dobrem letu začnejo nagajati. Še na servisu me včasih odganjajo, da se tega res ne splača popraviti, naj raje kupim novega.«
Za pehtran se splača zgodaj vstati
V kuhinji ima res veliko začimb: »Svojčas sem imela vrt in pripravljala svoje začimbne mešanice in čaje, danes nimam niti poštene okenske police za cvetlični lonček. Večkrat dobim kak šopek od prijateljev, tudi ljubljanska tržnica je z zelišči dobro založena. Edinole pehtrana prehitro zmanjka. Za pehtran se splača zgodaj vstati.« Tu je tudi cel kup dragocenih čajev. Najbolj ponosna je na japonske z izbranih plantaž. »Zanje lahko zapravim celo premoženje,« prizna. »Kadarkoli snemam v samostanu, vedno kupim domače čajne mešanice. V samostanih ohranjajo večstoletno poznavanje zeliščarstva, navsezadnje je tudi v naših Olimjah najstarejša lekarna na Slovenskem. Navdušena sem nad domačimi čajnimi mešanicami Babave, že zaradi zgodbe dveh mladenk, ki sta se pri nas lotili zeliščarstva.«
Dragocenosti, ki so prinašale žalost v hišo
Mojca se torej rada na veliko obdaja s stvarmi, ki so ji pri srcu. »A od mojih zbirk mi je najbolj pri srcu zbirka starin, servisi, sklede, vaze, kozarci, ki so polepšali vsakdan našim prednikom,« ponosno razlaga o steklovini, ki jo je zbrala na vseh koncih. »Nekaj iz starinarnic, večinoma sem podedovala. Prihajam iz družine, kjer so ljudje zgodaj odhajali, prehitro sem izgubila obe babici, dedka, mamo. Že zelo mlada sem ostala s kupom dragocenosti, do katerih sprva nisem imela odnosa. Prinašale so žalost v hišo. Toliko opomnikov ljudi, ki jih ni več. Šele z leti so pridobile vrednosti v mojem življenju. Vdihnila sem jim zgodbe in lepe spomine,« pravi Mojca, ki se še dobro spomni prve podedovane dragocenosti: »Uhani moje prababice. Prejela sem jih za 16. rojstni dan. In prstan iz granatov moje babice. Žal so mi pred leti vlomili v stanovanje in vse pokradli,« je žalostna.
Uporabljaj najlepše stvari
Mojca je tudi zaradi oddaje Čez planke prepotovala lep kos sveta in je seveda s potovanj vedno prinašala spominke. »A sčasoma izginjajo tudi spominki. Veliko več kot predmeti so vredni ljudje, ki sem jih spoznala na poti, stvari, ki sem se jih naučila. Veliko stvari sem podarila, zulujske maske niso odganjale demonov in slabe energije, kot mi je bilo obljubljeno. Steklenice gruzijskega vina smo hitro spili. Ostalo je nekaj grške keramike in lesena žirafa iz Zambije. Ta se vedno seli z mano. Njen vrat je tako dolg, da zgoraj zagotovo ulovi kako čisto misel, medtem ko so spodaj megla in oblaki,« govori in se zraven navihano smeji. Da je žirafa nekaj posebnega, boste morali verjeti na besedo, saj fotograf pravi, da je ne spravi na fotografijo, preostale dragocenosti pa so tudi vam na ogled, Mojca pa jih ima tudi redno v uporabi. »Nikoli nisem razumela, zakaj ljudje najlepše stvari vedno postavljajo v vitrine in omare. Najlepših stvari je vedno škoda. Pri meni so razstavljene po vsem stanovanju in vedno v uporabi.« Hm, morda samo ne želijo ves čas brisati prahu? »Stvari redno uporabljam in jih ni treba odprašiti. Pri meni se prah bolj nabira na računih in bančnih obvestilih. Ti se kar predolgo valjajo na polici v predsobi,« se smeji. »Morda nisem najbolj značilna zaskrbljena Slovenka. Rada razveselim prijatelje z najljubšimi stvarmi. Kar prehitro pozabimo na lepe stvari v življenju ... In zdaj, ko smo v najlepših letih, so tudi zabave silno uglajene. Nihče več ne nori in skače. In le redko iz jeze razbijem kak kozarec. Če je pa nuja, pridejo na vrsto tisti ceneni iz enevroshopa.« Ali svoje dragocenosti poskrije vsaj takrat, ko prijatelji pripeljejo kakšnega razposajenčka? »Otroci imajo zadnji predal pri stari kredenci. Tam je vstop v Koromandijo. In nekaj plišastih primerkov iz prejšnjih zbirk. Zdaj že vejo. Pridejo na obisk, pozdravijo leseno žirafo in odprejo zadnji predal.«
Ultimativni šik socialističnega bloka
S fotografom opaziva ruski samovar, ki je Mojci še posebej pri srcu. »To je kovinska posoda, v kateri zavreš vodo za čaj. Še vedno ga uporabljajo v krajih nekdanje Sovjetske zveze, tudi v kakem hotelu v Turčiji lahko naletiš na čudovitega. Ta tukaj pogumno kaže moje najljubše barve. Naš nekdanji hišnik se ga je nekoč lotil in ga usposobil tako, da je zdaj zares grelnik za vodo. To je super za kak nedeljski brunch. Zelo rada imam tudi servirno stekleno posodo v več nadstropjih. V osnovi je za sadje, mama pa je nanjo vedno zložila kanapeje, francosko solato in druge domače dobrote, ki so bile stalnica rojstnodnevnih zabav v mojem otroštvu. Sploh ni bila pomembna torta, vedno se spomnim steklenih nadstropij, založenih s pisanimi dobrotami. To je ultimativni šik sredi socialističnega bloka! Redno uporabljam tudi steklen pokrov moje prababice. Že ona je pod njim hranila maslo. Nekatere stvari pa so z leti dobile novo vlogo. Ogledalo s pozlačenim okvirjem, ki ga je v dar prejela moja mama ob poroki, je danes okrasni pladenj na mizi. Je prelepa podlaga za finske kozarce, še en spomin s potovanj.«
Glede na to, da prijatelji Mojco zafrkavajo, da ima doma muzej, me za konec še zanima, ali ima muzeje rada. »Obožujem jih! Od bližnjih rada zaidem v dunajski Umetnostno-zgodovinski muzej in Muzej upodabljajočih umetnosti. To niso samo kulturni hrami, imajo tudi čudovito kavarno in trgovino, kjer vedno izbrskam kaj zanimivega. Redno hodim tudi v galerije in muzeje v Benetkah. Res priporočam obisk beneškega muzeja Parfumig v palači Mocenigo, eni od še pristnih beneških palač z originalnim pohištvom in dekorjem,« za konec – kot se spodobi za voditeljico oddaje, ki razkriva svetovne zanimivosti – še doda nekaj predlogov za radovedne popotnike.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
