Je december poseben čas?
Seveda je! A zame je bil vedno deloven, od trinajstega leta dalje sem za novo leto nastopala, brez pavze – do predlani. Torej več kot 35 let! Zato je bil to vedno poseben mesec, predvsem naporen, še posebno po tem, ko sem začela samostojno pot, otroka pa sta bila še majhna; želela sem vse to združiti in med prazniki sem denimo razmišljala, kako bom med nastopi nakupila darila in ali bom lahko na božični večer lahko prišla domov in skuhala večerjo. Otrokom seveda želiš pričarati praznično vzdušje. Res je bilo naporno, zato moram kar iskreno povedati, da mi je ustrezalo, ko se je lani malo umirilo.
Ampak otrokoma ste vedno uspeli pričarati božič?
Ja, nekako mi je uspevalo. Spomnim se nekega božičnega večera, ko sem šla že zjutraj nekam nastopat, a sem želela za večerjo speči ogromnega purana, pa sem ga že ob sedmih zjutraj dala v pečico, ogreto na nizko temperaturo, da se je počasi pekel. Ob dveh, ko sem se vrnila, sem povišala temperaturo in do večerje se je spekel. Odličen je bil! (smeh)
Vse se da, če se hoče?
Tako je! To me je zdaj spomnilo na leta, ko smo z bendom peli v Švici; ob nedeljah smo začeli nastopati že ob enajstih dopoldne. Pred tem smo s fanti pripravili stvari za kosilo, po kakšni uri petja sem odšla v apartma, ki smo ga imeli nad lokalom, kjer smo igrali, dala meso v pečico, šla spet za kakšno uro pet, potem sem se vrnila v kuhinjo in meso obrnila, in ko smo okoli dveh popoldne končali nastop, smo lahko imeli hitro kosilo. (smeh)
Ste vedno sami kuhali?
Ob posebnih priložnostih po navadi vedno. Čeprav moram priznati, da sem imela taščo, ki je vedno skrbela za nas, kadar me ni bilo doma. Za božič pa mi je veliko pomenilo, da smo vsaj takrat z družino skupaj, in sem se še bolj potrudila, še posebno ko sta bila otroka majhna. In je to ostalo v navadi. Vsako leto sem povabila sorodnike, eno leto Frenkove, drugo leto moje, ker pač vseh skupaj nisem mogla imeti na kupu. Je bilo pa to res naporno, poleg norega veselega decembra, kot je bil videti včasih, ko sem imela skoraj vsak dan nekaj – nastope, intervjuje, gostovanja na televizijah … Joj, je bilo »leteče«.
Kakšen pa bo božič letos?
Imam le nekaj koncertov, zato bo bolj umirjeno, zagotovo bom spekla kakšne piškote, pripravila božično večerjo ali kosilo … Zagotovo bom v kuhinji.
Jaz sem pa mislila, da imate estradniki doma pomočnice, ki pospravljajo in kuhajo namesto vas ...
(smeh) Ja, ljudje imajo včasih malo napačen pogled na vse skupaj. Zakaj pa ne bi sama kuhala, če me veseli? Saj sem ogromno jedla zunaj, po restavracijah, in takrat sem prav hrepenela po domu. Ni težava v tem, da si pomočnice ali restavracij ne bi mogla privoščiti, ampak sem dala prednost temu, da sem z družino. Zame je bil izziv, da sem kdaj doma in lahko v miru skuham. Pomembno se mi je zdelo tudi, da živimo zunaj velikega mesta in smo zliti z okolico, ne izstopamo. Ostati je treba na realnih tleh, gojiti neke vrednote, saj so pomembne in na njih kar malo pozabljamo.
Ste te vrednote privzgojili tudi sinovoma Matevžu (25 let) in Gašperju (23 let)?
Zdaj sta ravno v letih, ko se še iščeta in spoznavata. Rekla bi, da sta zagotovo kaj ponotranjila, ker sta rastla v takšnem okolju. A to se bo pokazalo kasneje, zdaj pa naj se učita življenja.
Matevž gre po vaših stopinjah (s skupino Booom! je nastopil na letošnjih Talentih). Vas je tega strah?
Groza me je že ves čas, odkar ga gledam, kako ga vleče v to smer. Vedno je kazal željo po nastopanju. Večkrat sem mu dejala, da bom vesela, če bo šel na to pot, ampak bo težka, ker so časi čisto drugačni kot takrat, ko smo bili mi toliko stari, poleg tega je on drugačen in ljudje ga že poznajo kot mojega sina, zato bodo od njega zahtevali še več. Vedela sem, da to ni preprosta pot, a konec koncev se bo vedno lahko obrnil v kakšno drugo smer. Vendar mora sam spoznati, ali bo šlo ali ne. Zdaj je v letih, ko bi moral največ nastopati, a zaradi korone sploh nimajo možnosti. Jaz sem pri 25 letih že razmišljala, kako bi počasi nehala nastopati v Nemčiji in imela družino, za mano je bilo že več kot deset let dela oziroma izkušenj. Zdaj pa so njihove možnosti le TikTok, Instagram, YouTube in prijava na Talente – kar so tudi storili. A tudi to so izkušnje, če bo vztrajal … Najpomembnejše je, da uživaš v tem, kar delaš.
Verjetno občuti vašo senco?
Na srečo je Matevž takega značaja, da se ne obremenjuje preveč z mano in gre neko svojo pot. Nočem ga preveč usmerjati, a sem mu povedala, kaj bi sama naredila na njegovem mestu in kako se mora obnašati – starševski nasveti, pač.
Kako pa gledate na šove, kot je Slovenija ima talent?
Seveda imam drugačen pogled na to, ker sem odraščala v drugih časih in se drugače promovirala. Takrat je bilo pomembnejše, da si se v živo dobro izkazal in kaj dal ljudem, da so si te zapomnili. To je sicer tudi danes pomembno, ampak mediji imajo čisto drugačen vidik, ki mene zmede, ker ne vem več, kdo je res dober in kdo le lep. Ljudje iščejo sveže, nove, mlade, lepe obraze. Potem so tu še družbena omrežja, ki imajo spet svoje zakonitosti … V tem se izgubim. Ti šovi pa … Nekaj se mora dogajati, gledalce je treba zabavati, ampak ustvari se toliko talentov, da je za malo Slovenijo to kar velik zalogaj. Tudi za zmagovalca ni nujno, da mu bo uspelo. Tak šov ti sicer da prepoznavnost in možnost, da se pokažeš. Matevž in fantje so dovolj zreli, da se zavedajo, da je to le ena stopnička, tako kot sta bila zame na primer kak festival ali oddaja. A po tem se šele začenja trdo delo.
Vi ste začeli nastopati že kot najstnica. Je bilo travmatično?
Ne. Jaz sem vedno sem rada nastopala, pa so me v osnovni šoli povabili k ansamblu Mladi vandrovčki, a nisem razmišljala o tem, da bom kdaj slavna pevka. Sem pač rada pela in vsi so rekli, iz nje pa še nekaj bo. (smeh) Po dveh letih sem prišla k ansamblu Novi prijatelji – tam pa je bil že Frenk. (smeh) Dolgo je trajalo, da sem postala prepoznavna kot Nuša Derenda. Moja pot je bila torej staromodna, takšna prava, zato težko sprejmem, kako se zdaj to na hitro dogaja.
Se vam zdi, da ste se morali zaradi kariere marsičemu odpovedati?
Niti nisem imela takega občutka, sploh ne prva leta, ko mi je kariera kar uspevala. Začetek je bil res intenziven, ko pa sem počasi dozorevala, se spreminjala, otroci so odraščali in tako naprej, sem vse bolj čutila, da se mogoče preveč razdajam drugim in drugje, namesto da bi se bolj posvetila sebi, družini, otrokoma. To me je začelo malo obremenjevati. A ko si v tem poslu, ne moreš kar končati, se ustaviti. In jaz sem pevka, potrebujem oder. Mislim, da je to čisto naravno, da se moraš kar prepustiti toku.
Menda si zelo želite vnukov?
Jaz pravim: zakaj pa ne, če se zgodi, bom vesela. Ampak mora to prej dozoreti … Ko bo, bo.
Kakšna babica boste?
Mislim, da zaščitniška, z vnuki bom poskušala preživeti čim več časa, jih kaj naučiti, morda bodo kuhali z mano. Crkljala jih bom in čuvala. Rada bi bila taka babica, kot sta moja mama in tašča, ki sta nam vedno stali ob strani. Midva s Frenkom bova poskušala pomagati, kolikor bo v najini moči, in biti z vnuki, kolikor nama bodo pustili. (smeh)
S Frenkom sta skupaj že 35 let, od tega 26 let poročena. Kakšen je recept za uspešen zakon?
Iti skozi vse padce in vzpone ni tako preprosto, ker je lažje vreči puško v koruzo. Če je bila kemija na začetku tako močna, potem jo moraš znati obdržati. Predvsem se moraš znati poslušati, biti včasih potrpežljiv, se spoštovati, znati odpuščati in imeti kljub vsemu, kar daš skozi, skupni cilj. In moraš se dobro počutiti drug z drugim – najbolj grozno je, če nisi povezan. In vedno mora biti tista iskra …
Pri vama je?
Iskre pri nama včasih letijo kar na vse strani! (smeh) Nekateri mislijo, da je to sama romantika, da vsak dan dobiš rožice. Tega ni veliko, Frenk pravi, da so takšni bleferji. (smeh) Je pa lepo, ko me včasih preseneti. Gre na kolo in mi prinese teloh ali zvončke in sem zelo vesela. Ali pa je kdaj pripravljen kaj skuhati.
Kako pa vi pocrkljate njega?
Mislim, da ravno s tem, ko se spravim kaj skuhat, na primer ko spečem piškote, ko v hiši zadiši po goveji juhi ali pečenem piščancu. To mu veliko pomeni. Čeprav sem mu kdaj v šali očitala, ali bi rad iz mene naredil samo kuharico. (smeh) Tudi jaz nisem kakšen grozen romantik, a imam rada večerjico ob svečkah, da greva kam sama, na potovanje ali smučanje, takrat sem lažje spet tista mlada Nuša, ki je bila tako zaljubljena.
Pravijo, da prve, srednješolske ljubezni težko zdržijo toliko časa. Sta imela tudi kakšne hujše krize?
On je sedem let starejši od mene in je že nekaj dal skozi; sem kar vesela, ker se mi zdi, da moški potrebujejo več časa, da dozorijo, in so kasneje pripravljeni na resno zvezo. Seveda so bile prelomnice, že kmalu na začetku. So obdobja, ko se moraš spet »naštelati«, in potem vidiš, ali gre naprej ali ne. Pri nama kar gre. (smeh) Živa sva in živiva skupaj, zdaj sva v bistvu še več skupaj kot prej, ko smo delali. Tudi tega se moraš navaditi, namreč prej sva sicer bila ves čas skupaj, a po drugi strani nikoli nisva bila sama. Bila sva mož in žena, pa še skupaj v poslu. Takrat si je težko (a je tudi nujno) vzeti čas zase, se pogovoriti in se spet malo začutiti. Ja, veliko tega bi lahko povedala, se mi zdi, da bi bilo kar za knjigo. (smeh)
Razmišljate, da bi jo napisali?
Ne. Mi je že marsikdo rekel, naj jo, ampak kje se bo človek vsega spomnil!
