"Veseli december" bo za Zorana Predina predvsem deloven. Na srečo, glede na celotno situacijo. Pogovor smo tako začeli z veselo novico. Koncert v Cankarjevem domu, 28. decembra, je razprodan. In še bolj vesela novica - tisti, ki ste morda zamudili nakup kart ali pa bi si radi koncert vseeno ogledali, boste lahko to še vedno naredili. Pred večernim koncertom bo Zoran namreč celoten program odigral tudi na matineji ob 17:30.
Ali bo zmogel kar dva koncerta v enem dnevu, ga vprašam. "Seveda," pravi Zoran, "Z največjim veseljem. Saj zdaj smo imeli zelo dolgo pavzo." Letos poleti se je malce odprlo, vendar pa je po drugi strani zdaj spet moral odpovedati več dogodkov, ker se je situacije spet poslabšala. Bo pa morda marec bolj pisan, saj načrtuje koncerte v ljubljanski Cvetličarni in mariborskem Štuku.
Z jugo-esperantom nad Balkan
Sicer pa je se Zoran v zadnjih desetih letih orientiral predvsem na države nekanje Jugoslavije. "Tam sem kljub vojnam in vsemu, kar se je zgodilo, ostal v spominu ljudi in tam tudi nikoli nisem v resnici nehal nastopati," pove. Med slovenskimi izvajalci, ki "obvladujejo" tudi to tržišče je eden najuspešnejših.
Zdaj večinoma piše svoje pesmi tako v slovenščini kot hrvaščini. Za to ga je navdihnil legendarni Arsen Dedić. Tudi zadnji album "Takšnih več ne delajo" je napisal še v hrvaški verziji in ga naslovil "Gastarbajter trubadur". "Pojem pa ga v jeziku, ki sem ga imenoval jugo-esperanto. To je mešanica vseh teh jezikov, ki je ne priznava nihče, vsi pa jo razumejo," pravi. In na tem območju nastaja spet nekaj novega, pravi Zoran. "Sorodne duše iz tega prostora se vedno bolj povezujemo in nastaja spet nova scena, ki bo zainteresirana tudi za še koga iz Slovenije."
Vstopam v zadnjo četrtino
Na novem albumu je sicer 10 pesmi, ki pojejo o tem, da vstopa v zadnjo četrtino življenja. "Če mi usoda nakloni še 20 let, bom presrečen," pravi ob tem Zoran. In kako si zamišlja svojo zadnjo četrtino? "Rad bi se ukvarjal s stvarmi, ki so bolj intimne, manj pompozne," pravi. "Tiste angažirane, ki se borijo za boljši jutri pa z veseljem prepuščam mlajšim kolegom," doda.
Sicer pa nastaja tudi njegova nova knjiga. Zoran upa, da bo do konca leta uspel dokončati delovno verzijo. Seveda nas zanimajo podrobnosti. "Lahko povem, da bo roman, dvakrat daljši od prvega," namigne Zoran. "Ne bo nadaljevanje, sledi pa mojemu stilu."
"Res sem začel uživati v tem pisanju. Pišem vsak dan od pol sedmih do pol desetih. Po pol deseti pa me že začne zanimati šport," pravi Zoran. Izogiba pa se poročilom in novicam. "V maksimalnem loku grem mimo tega, a me vseeno dohitijo," pove. In kako ga navdaja celotna situacija? "Žal mi je, da se nismo znali organizirati tako, kot nekateri drugi narodi. Lahko bi bili že zdavnaj ven iz tega. Tako pa se bo vse skupaj pacalo še naprej," pravi Zoran in doda, da upa, da bodo nove volitve "razkadile meglo", da se bo vsaj nekaj izcimilo v obliki medsebojnega spoštovanja, da bo kultura spet dobila svoje mesto in da bomo končno podrli meje.
"Rad bi umrl na odru - ne sredi koncerta, ampak po njem, v garderobi."
Ali ima upanje, da se bo stanje izboljšalo? "Kot družba si moramo naliti čistega vina in se nehati prepirati zaradi stvari iz preteklega tisočletja," pravi Zoran. "Dajmo otrokom in vnukom priložnost. Nehajmo onesnaževati okolje v vseh smislih - od plastike do žaljivk in groženj."
Zadnja četrtina (morda celo polovica, namignem, na kar se le nasmeje) življenja bo tako bolj umirjena, se povrnem s vprašanjem malce nazaj. Si predstavlja sebe, kako z vnuki recimo nabira gobe? Zoran je sicer že dedek. Ima štiri vnuke in uživa, kadar je z njimi. Klasičen penzionst pa verjetno nikoli ne bo. "Rad bi umrl na odru. Ampak ne sredi koncerta, pač pa po njem ... v garderobi, brez velikega cirkusa," pravi. "Rojen sem za te dve uri na odru in svojo usodo živim na najboljši možni način."
Zoran pa nam je povedal še veliko več. Zato si oglejte intervju, ki smo ga posneli.
