O namenu bivanja
»Zdaj mi je že približno jasno, zakaj sem tukaj. Da komuniciram z ljudmi, jih zbujam in tudi sebe. Jih povezujem, pobožam po duši, jim dam vrednost. Kar sem si sama želela vse življenje, zdaj lahko delim med ljudi.«
Če imaš navaden mestni avto, te pride iskat ona. Vsa divja, žareča, v belem športnem avtomobilu, s svetlimi razkuštranimi lasmi, v seksi kratkih hlačah in oprijeti beli majici. Urejena in lepa, kljub temu da živi in dela na velikem posestvu, polnem nenavadnih domačih živali, od lam, škotske govedi do »čisto navadnih« oslov, konjev, kokoši, gosi. Da o mačkih in psih sploh ne govorimo. Številni mehki, udobni kotički za posedanje s čudovitim razgledom kar vabijo. A Zvezdana jih ne uporablja kaj dosti. Bolj uživa v delu, v ustvarjanju.
K Zvezdani smo se povabili na obisk, da skupaj z njo užijemo njene najljubše kotičke, preden se vrne k delu, ki ga je na posestvu nad Želimljami obilo. Obdelovanje vrta, skrb za hišo, živali, kuhanje, pospravljanje, urejanje ... K sreči še vedno oziroma ponovno živi doma njen najmlajši sin Lan, ki je res zelo prijazen fant. Ko se Zvezdana in Mateja fotografirata, prisede k meni, mi pove, kakšnega posla se je lotil z dekletom, ki je veganka, prinese mi krožnik okusnih sladic, ki jih je pripravila, in prijetno klepetava v senci pod ogromno streho, ki pokriva letno kuhinjo, odprto ognjišče, kamin, dva nadvse udobna kavča, kjer včasih počivajo trije psi, včasih pa prebivalci te hiše ali številni gosti, ki obiskujejo Zvezdano, ker ima pač rada ljudi. Lan mi potoži, da jih je včasih kar preveč, da se jim rajši umakne, Zvezdana pa se jih nikoli ne naveliča. Pod to ogromno streho je tudi dolga lesena miza, ki jo je, mimogrede, naredil lastnoročno iz domačega lesa Zoran, Zvezdanin mož, za njen rojstni dan, z ničkoliko različnimi, udobnimi, starinskimi stoli. Za res veliko ljudi. Zvezdana si želi, da bi morda kdaj v prihodnosti ljudje dejansko hodili k njej na pogostitve, ki bi jih pripravljala Lan in njegova Eva. Onadva sta za zdaj zadovoljna s pripravljanjem hrane za različne dogodke, od porok do večdnevnih konferenc.
Gospodarica
Srce in duša te posesti visoko nad Želimljami pa je – seveda – Zvezdana. Kamorkoli gre, ji zvesto sledijo trije psi, celo mački so radi v njeni družbi. Vsi želijo njeno pozornost, njeno roko za božanje. Zvezdana je gospodarica. Z užitkom vdihava svež zrak, ki ga ne kvarijo avtomobilski izpuhi, z veseljem nam pokaže vse najlepše razglede, svojo zemljo, do kamor ti seže oko.
Hiša na hribu
Pred mnogimi leti se je sprehajala prav tukaj s svojima dvema sinovoma, tretjega, Lana, še ni bilo. Vsak dan ju je peljala ven iz Ljubljane, vsak dan so pohajali po gozdovih, se igrali, raziskovali. Tako je nekega dne zavila prav na ta hrib, našla staro hišo, ki je stala na njem, si jo zapomnila in jo pokazala možu Zoranu. Ta se je prav tako zaljubil v posestvo, rekel je: »To bo nekega dne naše!« In kar sta se odločila, sta tudi izpeljala. Nekaj let sta samo hodila k hiški, se pogovarjala, kupovala ... »Nekega dne je moj mož zakopal lopato in z veliko dela, veliko odrekanja, to so bila težka leta, sva uspela. Hvaležna sem za to izkušnjo, za vselitev v nedokončano hišo. Vsak dinar sva obrnila. In zdaj živimo tukaj že 13 let. Aktivirali smo vrt, Lan je odrasel tukaj, navezan je na živali, z Evo skrbita zanje. Imamo škotsko govedo, lame, osle – lani se je skotilo pet mladih osličkov, kar pomeni, da se dobro počutijo tukaj, imamo tudi konje, koze, kokoši, gosi ... «
Kupila sta torej posestvo in tako rekoč s svojimi rokami zgradila hišo, letno kuhinjo, nadstrešek, garaže, lope za živali, ograje ... Danes uživata sadove svojega dela, ki pa seveda ni nikoli končano. Še vedno ga je ogromno. In Lan jima pridno pomaga. Kdaj pa kdaj tudi drugi sin, Maj. »Niti en dan še nisem obžalovala, da sem prišla sem. Tudi kadar je težko priti na ta hrib, kadar je sneg, kadar ne vem, kako bom naslednji dan prišla v dolino, v gledališče. Vedno mi nekako uspe.«
Sem bogat človek
»Lahko živim v mestu, med ljudmi, intenzivno, čustveno ..., potem pa pridem sem, tukaj bi lahko bolj uživala, a ne vem, ali je v tem smisel življenja. Da bi samo sedela in gledala. Užitek je, da nekaj narediš, da vidiš, kako je nekaj zraslo za tabo, da si nekaj uredil. Saj si vzamem trenutke za premor, za užitek. A ne hrepenim po buljenju v zrak, po poležavanju, ležečega užitka mi ne manjka. Če pa moram kaj prebrati za svoje televizijske oddaje, se počim na travo in prebiram. Sem se pa z leti naučila, da če nečesa ne zmorem, če, na primer, ne zmorem opleti vrta, ni prav nobene škode. V štirinajstih dneh se sicer prav dobro zaraste, a to ni nobena tragedija. Ga pač oplevem, ko imam čas. In se ne sekiram več. To je modrost užitka. Slovenci bi se morali tega naučiti. Če česa ne zmoreš narediti, se ne sekiraš, pač ne narediš. Vse počaka. Vse se zgodi pravi čas. Čas je filozofska kategorija. Ti se odločiš, s katerimi vatli ga boš meril, kako ga boš izkoristil. V življenju ne moreš ničesar zamuditi. Tako, kot je, je čisto prav. Če me med delom prime, se ustavim in uživam. In se počutim fantastično pri tem.«
Užitek nabiranja
»Užitek je že nabiranje zelenjave z vrta, jo oprati, dati na mizo, skuhati. V tem res neskončno uživam. To je zame več vredno, kot če bi ležala in gledala v zrak. Nekateri se mučijo in kolesarijo v hrib, pa si mislim, naj rajši pridejo k meni in pomagajo. Ali pa h kakšnemu kmetu. To je užitek ustvarjalnosti, dela, ker dela pa je res veliko. Jaz se nimam časa poditi po hribih s kolesom. No, čeprav grem kdaj pa kdaj tudi v kakšen hrib. Peš.«
Zvezdanin dan
Prosim jo, naj mi opiše svoj »navadni« dan. »Zadnje čase vstajam kar zgodaj, med sedmo in osmo ali celo prej. Naredim tibetanske vaje, popijem vodo s kisom ali limono. Pripravim nam zajtrk in skuham kavo. Jajčka, domače mislije z jogurtom. Za dve uri grem na vrt. Ko je največja vročina, grem brat knjigo ali sedem za računalnik in pišem knjigo. Imam še polno projektov. Potem pa spet na vrt, kaj naberem, kuham marmelade. Zadnjič sem nabrala štiri kilograme višenj, jih izkoščičila in na kratko pokuhljala, za Evine tortice. To mi je vzelo pol dneva in še večer. Potem pogledam kakšen film ... Rada imam dneve brez urnika, ti so zame čisti užitek. To je zame luksuz.«
Koronavirus
Vprašam jo, kako je preživela karanteno, česa se je naučila. »Kolikor jaz poznam ljudi, bomo korono hitro pozabili. In se nič ne naučili. Nisem je vzela kot učno uro, ampak kot darilo – lahko sem se ustavila, naredila doma vse tisto, kar me je čakalo. Imela sem več časa za branje, zase. Nisem hodila v Ljubljano. Ugotovila sem, da je to, da jemo naše stvari, veliko bogastvo. Da ne bomo lačni. To bi privoščila vsakomur. Kmetje bi lahko dali neobdelano zemljo v uporabo tistim, ki je nimajo. Nisem se bala, da bom zbolela. Nehala sem gledati televizijo in poročila, ko so začeli govoriti, da smo v vojni z virusom. Ne maram strašenja, groženj. Moramo se odpreti, poskrbeti zase, za dvig odpornosti, se zaščititi, ne pa bati. Pomembna je preventiva, vitamin D, vitamin C, svež zrak, pozitivno razmišljanje. Zakaj imamo državo? To, da je poskrbela za nas, je njen edini smisel. Zaradi tega se ni treba nikomur od politikov tolči po prsih, kaj vse so storili za nas, ker za to jih imamo. Od njih ne pričakujem tvitov in neumnosti, ampak vizijo, kako nam bodo pomagali iz tega. Oni so tu zaradi nas, ne mi zaradi njih. Nekateri moji igralski kolegi, ki niso zaposleni, že od februarja niso dobili ničesar. Vsi mladi s s.p.-ji, kako bodo preživeli? Bodo lačni? Tudi sin in njegova Eva delata v turizmu, ki zdaj životari.«
Branje, branje, branje
Vprašam jo, kdaj najde čas za branje knjig, jaz ga najdem samo na dopustu. »Vedno sem želela brati knjige, pa nisem imela časa za to. Zdaj jih berem po službeni dolžnosti in tako uživam v tem!! (smeh) Res. Z branjem si širiš asociativen svet, treniraš možgane. Če bereš, ne boš nikoli star! To je recept za mladost. Za resnično mladost, ko čutiš vsak atom v svojem telesu, ko si hvaležen za to življenje. Če mi kakšna knjiga ne gre najbolje, si rečem, da treniram potrpežljivost. In potem vedno najdem v vsaki knjigi kaj dobrega. Knjige gradijo moj notranji svet. Prav tako me gradijo pogovori. Stvari, ki jih že vem, slišim in vidim ter doživim na nov, drugačen način. Ko berem knjigo kakšnega avtorja in imam pogovor z njim, se tega zelo veselim, vsak teden se na novo zaljubim. Njihove zgodbe, teme, me posrkajo. Ni človeka, ki ne bi bil vreden pogovora, pozornosti, vsak človek je zanimiv po svoje. To je svoboda. Zato vedno najdem čas za branje. Asociativni svet je največje bogastvo, to nas dela za krono stvarstva. Naša nepredvidljivost. Treba je gledati v oči, povezovati čustva, občutke. Tega ne zmore noben računalnik. Zato je treba odpirati ustvarjalnost v glavi.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
