Avgusta bomo ob ponedeljkih zvečer lahko v terminu Studia City na TV Slovenija gledali intervjuje z osamosvojitelji. Tri od štirih je v okviru projekta Slovenija 30 pripravila Rosvita Pesek, ki se je na pogovore zelo natančno pripravila. Med drugim se je tokrat prvič dlje pogovarjala z Milanom Kučanom.
Kdo je dal pobudo za te pogovore?
Letos mineva 30 let od prvih demokratičnih svobodnih volitev, 30 let od zamenjave socializma »s človeškim obrazom« z demokratično parlamentarno ureditvijo, 30 let bo kmalu, odkar smo glasovali na plebiscitu, naslednje leto pa bo 30. rojstni dan slavila naša država Republika Slovenija. Projekt Slovenija 30 je bil zamišljen kot dveletni projekt več omizij, intervjujev, tudi dogodkov, ki naj bi jih naš program tudi pripravil v neposrednem prenosu, a ga je že v startu zamajal covid-19. Mislim, da smo samo začeli z dvema omizjema, kot je bilo zamišljeno, potem pa je vse skupaj padlo v vodo. Junija smo spet nekaj poskušali, a je bila odsotnost celovitega pristopa nacionalnega medija do teh dogodkov kar opazna.
Odgovorni urednici Ambrožičevi sem predlagala, da bi speljali nekaj zunanjih pogovorov avgusta, ker je takrat programskega časa na pretek, gledalci pa si tudi želijo kakšne premiere, ne zgolj ponovitev. In tudi v avgustu je mogoče doseči dobre gledanosti, če je le oddaja uvrščena v pravi termin. Ko so bili intervjuji odobreni, je bilo le še vprašanje tehnične razpoložljivosti, saj smo v času poletnih dopustov kadrovsko omejeni. Za snemalno lokacijo sem predlagala Posestvo Brdo. Prvič je izjemen protokolarni objekt, s prijaznimi gostitelji, predvsem pa je povezan z ljudmi, ki bi jih v intervjujih gostili. Brdo je bilo pomembno pred 30 leti – tako za Demos, ki je imel na tamkajšnjem Račjem otoku v finišu osamosvajanja eno svojih odločilni sej, torej za gostovanje Lojzeta Peterleta. Pomemben je bil za Milana Kučana, ki je spomladi leta 1991 na gradu Brdo gostil predsednike vseh jugoslovanskih republik, ki so poskušali doseči skupno rešitev za jugoslovansko krizo. Gostil jih je prav na ploščadi pred gradom Brdo, kjer smo se devetindvajset let pozneje pogovarjali z njim … In vse take vzporednice so se mi zdele zanimive. In simbolične. In predvsem lepa iztočnica za začetek teh intervjujev, ki smo jih nameravali posneti v tednu dni, vsak večer enega.
Ne samo, da ste že aktivno spremljali osamosvojitev, tudi sicer se temu obdobju veliko posvečate. Zakaj je torej pomembno, da se še dodatno pripravite na pogovor, če pa temo obvladate?
Iz tega obdobja sem napisala pet zajetnih knjig, to je bila tema moje doktorske naloge, ampak to še vedno ni dovolj, da bi lahko brez priprave odvodila 50-minutni pogovor. V tak intervju moraš iti s povsem jasnim konceptom, saj bo kdo tudi čez 20 ali 30 let gledal te posnetke in ga bo zanimalo, kaj so naši osamosvojitelji povedali, ko je bila Slovenija stara 30 let. Tudi če ogromno vem o tistem času, za vsak dan posebej, kaj se je dogajalo, in bi se lahko z gosti pogovarjala ure in ure, televizijski medij zahteva svojevrsten tok pogovora. Pogovora z lokom. Začetek, vrh, iztek. Kot v grški prozi. Nisem se torej pripravljala zaradi vsebine, ampak koncepta, ki ga terja intervju kot ena najbolj žlahtnih novinarskih zvrsti. In še na nekaj je treba biti pozoren pri tovrstnih serijskih intervjujih, da namreč vsem odmeriš približno enako. Spoštljivo in »zajedljivo«. (nasmešek)
Pri vsem znanju je treba še izbrati tisto, kar sploh gre v 50 minut. Verjetno bi lahko imeli debato 50 dni …
Verjetno res. Prvič moraš biti pozoren predvsem na pomembne dogodke, pri katerih je prav intervjuvanec najbolj izstopal, bil v ospredju, odigral ključno partijo. Zame je bil težava na primer plebiscit. Kaj spraševati goste, ko pa na neki način niso bili »ključni«. Bil je pokojni dr. Jože Pučnik. Pri njem je vsa plebiscitna dramaturgija. Dimitrij Rupel jo je v intervjuju krasno opisal. Ne morem samo vprašati gostov: Ali se vam je zdelo fino, da smo z 88,5 odstotka volivci podprli odhod Slovenije iz Jugoslavije? Bolj zahtevna do sebe in predvsem naših gledalcev pa že moram biti. Za tovrstne pogovore moraš vedeti, kaj je kdo k osamosvojitvi Slovenije prispeval, kje je bil v ključnih trenutkih, kako se je nanje odzival, ker to niso samo pogovori o času izpred 30 let, ampak predvsem o njihovi (!) vlogi v usodnih časih.
Ti intervjuji bodo tudi v prihodnje pomembni ob obletnicah, ko bodo vaši nasledniki v informativnem programu TVS pripravljali prispevke o naši zgodovini …
Mislim, da se tovrstni intervjuji ob okroglih obletnicah morajo zložiti tako, da mi ne bo treba ob 50-letnici zardevati in da bodo tudi gledalcu nekaj ponudili in povedali. Ga nagovorili. Tako one, ki se vsega še spomnijo, kot tiste, ki jih takrat še ni bilo na svetu.
Če ne bi bilo novinarstvo kritično, bi stagnirali. V Odmevih ste kritični do vsakogar, tudi do vsake vlade. Se vam zdi, da v tem trenutku predsednik aktualne vlade razume, da je kritičnost normalna? Kako gledate na to, da je vaši kolegici označil za prostitutki?
Nedopustno. Kot je nedopusten tudi zapis novinarke nacionalne televizije, da je predsednik hlapec fašistom. Oboje je nedopustno.
Je bil to za vas izziv? Ste si želeli to delati?
Tako z užitkom že dolgo nisem delala. Ekipa je bila krasna, dobro smo se ujeli. Že samo okolje, to, da smo delali intervjuje v naravi, ko se je tu pa tam oglasil zvon, ko se sliši petje ptic, ko je v ozadju vodna gladina, v takem ambientu ljudje govorijo drugače. Studio ljudi zamrzne. Narava pa jih odmrzne. Mislim, da bom na te pogovore ponosna in da jih bodo tudi gledalci dobro sprejeli. Če jih zgodovina naše mlade države seveda zanima.
Celoten intervju z Rosvito Pesek preberite v
