Znanec od znanca me je povabil na kavo. Ker dela zanimive artikle, sem firbčna šla pogledat njegov atelje, ki je mešanica rokerske scene in resne umetnosti. Se pogovarjava in me vpraša, ali bi mu lahko našla kakšno prijetno in seksi mlajšo žensko, ker je sam nekako neuspešen pri iskanju svoje družice, partnerke.
Malo bolj pobezam v njegovo partnersko zgodovino, ne morem si pomagati, ne morem iz svoje kože, pa z začudenjem poslušam njegovo zadnjo izkušnjo s še ne tridesetletnico. Pravi, da je bila fajn ženska, že ločena in z dvema majhnima otrokoma. Veliko sta se lahko menila, zelo podobnih stališč in vrednot sta bila. Všeč mu je bila, a se je zataknilo pri seksu. Po rahlem obotavljanju me vpraša, ali se mi bo zdel beden in patetičen, če mi pove, zakaj je z njo po nekaj mesecih zaključil. No, kot rečeno, moja radovednost ne miruje in ga pozovem, da mi pove, kaj ga ja tako zmotilo na njej, pa reče povešene dojke.
Ga gledam malce v nejeveri, še enkrat povprašam, kako to misli, in nazorno pokaže, kako se mu je zagravžalo, ko je videl dve vrečki na njenem oprsju, kar sta bili včasih dojki. Poskušal je baje to odmisliti in se osredotočiti na njene vrline, nežnost, toplino, pozornost in strast, a so se mu neprestano pred očmi prikazovale njene od dveh dojenj povešene dojke. Sama mu je rekla, da se tega zaveda, da jih je sprejela takšne, kot so, in da jih ne misli popravljati. So pač njene in takšno je tudi njeno telo, kot je, po dveh nedavnih porodih.
Ne bom sodila ali obsojala, vsakdo ima svojo mersko enoto za lepoto in privlačnost, pa vseeno sem še nekaj časa po tej nenavadni kavi razmišljala o tem, kako nas posameznike vodi zunanji videz. Naj bomo še tako razsvetljeni in pametni, izobraženi ali notranje bogati, ko iščemo partnerja, nas vodi v prvi vrsti zunanjost. Verjetno kakšne malenkosti znamo kdaj spregledati, na primer krive zobe, večja ali štrleča ušesa na moški strani, mogoče spregledamo ozke ustnice in grde nohte na ženskah, pa vseeno iščemo perfekcijo.
Ali smo žrtve medijskega linča, ki od nas zahteva popolnost? Gledamo do zadnje pikice retuširane podobe čudovitih mladih teles, čvrstih dojk in mišičastih torzov moških. Ve se, kakšna je idealna višina za ženske in kakšna za moške, katero konfekcijsko številko je treba nositi, kakšno spodnje perilo moramo nase dati dame.
Ker pa nihče od nas v realnosti ni idealen, zahteva po popolnosti kreira naravnost nemogoči pritisk, ki se stopnjuje preko spletnih portalov, modnih blogov in vlogov, modnih dogodkov in drugih medijskih zahtev, ki nam povprečnim in navadnim ljudem greni vizijo naše lastne originalnosti, nepopolnosti in zavedanja, da smo takšni, kot smo, pač najboljša verzija sebe.
Če sebe ne sprejemamo in nasedamo nemogočim zahtevam, kakšni bi morali biti gabariti našega obraza, telesa in drugih proporcev, bomo vedno nesrečni, frustrirani in v iskanju popolnosti, ki je v resnici ni. Prosim, zavedajmo se, da smo vsi zgolj dovolj dobri, da je to okej. V primeru, da se soočamo s svojimi pomanjkljivostmi in jih sprejmemo kot naše pozitivne atribute, nam mnenje okolice in njenih pritiskov ne bo več grenilo vsakdana. Lepi ste, kakršnikoli že ste!
Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si.
