Pustna tradicija je v Latinsko Ameriko prišla preko evropskih (predvsem španskih) kolonistov, domačini pa so v vsaki deželi praznovanje in kostume prilagodili malce po svoje. Vsekakor so skupni imenovalec vseh tamkajšnjih karnevalov glasna in energična glasba, pisani kostumi in dobra energija - to je namreč ena najbolj pričakovanih zabav v letu!
Prav v Dominikanski republiki (karibska država, ki si otok deli z državo Haiti) naj bi se odvil prvi karneval v Srednji in Južni Ameriki. Dominikanske maske so zelo pisane in do potankosti izdelane, glavni lik njihovega karnevala pa je hudič, ki ga imenujejo »Diablo Cojuelo«, v prevodu šepajoči hudič, po legendi naj bi bil namreč tako nagajiv, da so ga pregnali iz Nebes na Zemljo, ob tem pa si je poškodoval nogo in od takrat šepa. Naloga teh hudičev je, da strašijo občinstvo s pokanjem biča in med mimohodom 'pretepajo' ljudi z nekakšnimi vrečami oziroma baloni (narejeni iz živalskih mehurjev) - največkrat nepričakovani udarec je precej boleč, vemo iz prve roke.
Variacij hudičevih mask je toliko, kot je mest oziroma pokrajin, ena bolj znanih pa je lechone iz Santiaga - hudič s prašičjimi obrazi z dolgim, zakrivljenim nosom in še daljšimi rogovi.
Pogosta je tudi maska kurjega tata (roba la gallina), največkrat je to v žensko oblečen moški s kokoško v naročju, Los Indios so v avtohtone Indijance Taino oblečene skupine, ki se tako poklanjajo dominikanski tradiciji in koreninam, calife pa je pesnik, ki glasno opozarja na različne probleme v politiki in družbi (je torej glas ljudstva).
Sprevodi po eni od glavnih mestnih promenad potekajo pod pisanimi trakovi, ob vonju ulične hrane, ki jo ponujajo na vsakem koraku (pa tudi vso drugo možno šaro, od balonov, sladkarij do sončnih očal), ob zelo zelo glasni glasbi v ritmih bachate in merengue se pustne šeme plešoč in kričeč pomikajo v sprevodu, prav tako se ziba vse naokoli njih - publika veselo pleše z njimi, Latinoameričani imajo ritem tako ali tako v krvi, vse druge obiskovalce pa pisano dogajanje nehote potegne v miganje in jim pričara nasmešek na obrazu. Kljub kakšnemu obveznemu udarcu po zadnjici, ki mu ga mimogrede primaže bližnji Diablo …
Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 7, 14.2.2020