TOLIKO FUNKCIJ NEKOČ OPRAVLJALI RAZLIČNI LJUDJE
»V sodobnosti imamo še vedno zelo velika pričakovanja od osebe, ki jo srečamo ali za katero upamo, da jo bomo srečali, in upamo, da bomo v njej združili raznovrstne želje po partnerju. Torej tistem, ki nas podpira, s katerim je seksualno razburljivo, je naš sogovornik in prijatelj. To so funkcije, ki so jih v daljni preteklosti opravljali različni ljudje. V zadnjih desetih letih pa upamo, da bo ena oseba, ki bo zadovoljevala toliko različnih vlog,« podobo o partnerju, ki jo izrisuje naš čas, strne Renata Salecl.
KDO SEM ZA DRUGEGA?
»Idealizacija posameznika, v katerega se zaljubljamo, je nujen pogoj prve faze romantične ljubezni,« še poudarja sogovornica. Zaljubljenost je povezana s tem, da v drugem vidimo to, česar pravzaprav niti nima, in mu sami ponujamo nekaj, kar je v nas neoprijemljivo. »V zaljubljenosti si posameznik ves čas poskuša odgovoriti na vprašanje, kdo sem za drugega. Kakšen objekt ljubezni in želje sem zanj. V klasični psihoanalizi so to predvsem zagate nevrotikov, pri čemer pa lahko rečem, da večina prebivalstva spada v to kategorijo, čeprav vsekakor ne vsi,« pojasnjuje filozofinja in sociologinja. Ob tem dodaja, da na vprašanja, kdo sem za drugega, ne samo za potencialnega partnerja, temveč v širšem družbenem kontekstu, nikoli ne moremo najti zadovoljivega odgovora. »V tem smo prepuščeni lastni interpretaciji, saj četudi bi partnerja to vprašali, bi bili z odgovorom najbrž zelo hitro nezadovoljni. Že ton glasu, s katerim bi nam odgovarjal, in njegov pogled bi nam kljub mogoče zelo ljubečim in pozitivnim besedam postavila dvom. S tem pa moramo nekako živeti in je ne nazadnje to tudi vprašanje za naše starše, kako so si nas želeli, pri čemer pa gre za konstitutivno vprašanje, na katero posameznik nikoli ne najde odgovora.«
Zaljubljenost je vezana na neko fantazmo, na zgodbo, ki si jo ustvarimo v glavi o drugem, tudi v pogovoru o partnerskih razmerjih, pravi Renata Salecl. Z zaljubljenostjo so povezane številne projekcije, ki si jih o drugem lahko ustvarimo in so lahko zelo drugačne od resničnosti. Prelom idealizacije pa je tisto, kar nas lahko jezi in prinese določena razočaranja. »Zato je ljubezen tudi hitro ugasljiva in se lahko obrne v sovraštvo in gnus. Kar smo prej idealizirali, lahko pozneje z grozo opazujemo.«
MOČAN VPLIV IZKUŠENJ IZ OTROŠTVA
Na dojemanje ljubezni in na to, kako vstopamo v partnerske odnose, močno vplivajo izkušnje v otroštvu, poudarja Renata Salecl. Torej, kako smo videli ljubezen v družini ali pa je nismo, kako smo jo občutili, kako so nas starši dojemali, kako so se obnašali do nas in drug do drugega, kako so dojemali svoje razmerje. Pogosto se zgodi, da ponavljamo odnose in vzorce iz časa svojega odraščanja. »Kako smo zaprečeni s svojo preteklostjo, se kaže tudi v odločanju postati starš ali ne. Spominjam se zanimive zgodbe psihoanalitičarke, ki pomaga ženskam, ki ne morejo zanositi, in je pri eni od svojih klientk opazila, da ni mogla zanositi zaradi izjemno negativne slike o svoji materi, ki ji je ves čas dajala vedeti, da ji je uničila zakon, ki je po njenem rojstvu razpadel,« pojasnjuje teoretičarka. Vendar pa, kako smo bili vzgojeni, še dodaja, ni nekaj, kar nas mora nujno določati, čeprav vpliva na nas. Skozi terapijo posameznik lahko predela svoje vzorce in se tako izogne, da bi jih v svojih partnerskih razmerjih ponavljal. Včasih, ko bežimo od svoje čustvene zgodovine, se tudi zgodi, da delamo popolnoma nasprotno, kar so počeli naši starši, vendar to ni nujno, da nam je v korist, še poudari sogovornica.
Na izbiro partnerja pa tako neizogibno vpliva družinski in družbeni kontekst, ki ga na racionalni ravni morda niti ne prepoznamo, saj ima pomembno vlogo pri tem naše nezavedno. Pri tem nikakor ne gre za to, da bi posameznik iskal kopijo sebe. Ob tem se sogovornica spomni na aplikacijo iz Japonske, v kateri si rešil test o svojih lastnostih in vnesel svoje želje v zvezi z drugim, in ko se je v tvoji bližini pojavil uporabnik s podobnimi lastnostmi, te je digitalna platforma o možnosti za spoznavanje obvestila. »Vendar se mi zdi precej absurdno, da bi ljudje iskali svojega dvojnika, praviloma nas privlačijo nasprotja ali rahlo drugačni ljudje,« še komentira.
ROMANTIČNI IDEALI O LJUBEZNI
Del predstav o ljubezni, partnerskih razmerjih pa naseljuje tudi romantični ideal. Gre za mit, ki nas v zahodni kulturi že dolgo spremlja, v našem času pa še vedno utrjuje skozi zgodbe, filmske in medijske vsebine, literaturo in tako prežema tudi naše vsakdanje odnose. Prav poveličevanje romantične ljubezni, kot se strinja Renata Salecl, močno vpliva na pričakovanja, ki jih ljudje imajo, ko vstopajo v realno ljubezensko zvezo, in lahko vpliva tudi na to, da smo manj strpni, ko pride do razočaranj, konfliktov in razpršitve ideala. »Za idealizacijo je zelo pomembno, da si zapiramo oči, da drugega ne vidimo preveč. Zaradi tega se je zlahka zaljubiti na daljavo ali s pomočjo telefonskih sporočil, kjer vsakdo lahko bere, kar želi, in hkrati ni nujno povezano z resničnostjo.« Pri tem pa smo v današnjem kontekstu tudi priča idealiziranju porok, še na eno družbeno potezo pokaže sogovornica. »Kar je precej naporno za tiste, ki se poročajo, saj je na to vezana vsa industrija. Prihaja do absurdov, kot je celo posebna klinika v ZDA, ki pomaga pri tesnobah ob izbiri poročnih oblek. V Južni Koreji fotografi ponujajo storitev, da posameznike posnamejo v mladosti, in potem za tiste, ki se poročijo pozneje, z montažo poskrbijo za mlajši videz na fotografiji v poročni obleki.« V sodobnosti so tako tudi poroke del potrošniške družbe, ki se različno zažira v naše intimne odnose.
V LJUBEZNI SE OBNAŠAMO KOT POTROŠNIKI
Renata Salecl, med drugim avtorica knjige Izbire, poudarja, kako je ideologija veleblagovnice pripravila tudi naša romantična razmerja in da se tudi v ljubezni obnašamo kot potrošniki. Izbiramo, si hitro premislimo, se naveličamo, zavržemo in se oziramo za novimi možnostmi, za katere se zdi, da jih ne manjka, k čemur pa svoje prispevajo tudi nove tehnologije. »Do radikalnih sprememb je prišlo na ravni spoznavanja, kjer različne tehnološke aplikacije, kot so Tinder in podobne, povečujejo občutek, da morda za vogalom obstaja nekdo, ki je bolj idealen za nas, in je zato veliko lažje menjavati partnerja,« na sodobne družbene okoliščine opozori filozofinja in sociologinja. »Številni menjavajo partnerje, upajoč, da bo drugi pripomogel k njihovi večji sreči in zadovoljstvu. S tem pa prihaja do novih tesnob in frustracij. Posameznik, ki uporablja tovrstne aplikacije, mora imeti nekako trdo kožo, saj je spoznavanje na digitalnih platformah pogosto povezano tudi s tem, da ljudje iz komunikacije preprosto izginejo ali se predstavijo kot nekdo drug.«
EGO PSIHOLOGIJA NAŠEGA ČASA
V narcistični družbi se tudi kot posamezniki srečujemo z ego psihologijo, še pogled na družbeni tukaj in zdaj podaja Renata Salecl. Poudarjanje samozavesti, ideje izbire in postavljanje življenjskih ciljev ter vsa industrija, vezana na samopomoč in coache, je zelo vplivala na to, da smo priča reklamiranju ideala samozadostnega in narcističnega posameznika ali posameznice, strne. »Tistega, ki bo prišel blizu idealu sreče in zadovoljstva, pri čemer pa pri ljudeh, ki se preveč identificirajo s temi neoliberalnimi ideali uspeha, prihaja do frustracij.« V sodobnosti je resnični družbeni angažma izpodrinilo posvečanje sebi. Prav ideologija, ki podčrtuje ukvarjanje s sabo in izpostavlja premiso, da moraš najprej imeti rad sebe, da boš lahko imel drugega, je po mnenju Renate Salecl sprožila veliko škode. »Zelo sem kritična do ideologije sreče, saj so to trenutki, ki jih ne moremo načrtovati, ne trajajo dolgo in gre za občutke vznesenosti, a življenje se dogaja med eno in drugo zagato, zato se mi zdi lovljenje sreče precej izgubljena stvar,« pravi in nadaljuje: »Prav tako težko vzpostaviš ljubezen, ki zahteva določeno mero žrtvovanja, in prebrodiš težke situacije v odnosu, če glorificiraš idejo ljubezni do samega sebe. V ljubezni so trenutki, ko moraš nase pozabiti in se dati na drugo mesto.«
V življenju pa lahko doživimo več oblik ljubezni. »Partnerska ljubezen je seveda nekaj zelo lepega, če si imel srečo, da si spoznal človeka, s katerim imaš veliko skupnega, ti je v podporo in imaš z njim lepa romantična doživetja. Vendar ni nujno, da se to človeku zgodi. Lahko se, lahko ne in lahko se zgodijo tudi konci ljubezni, če ne zaradi drugega, zaradi smrti. Zato ljubezni ne moremo jemati kot nekaj, kar bo nujno dolgo trajalo,« še razmišlja Renata Salecl. Zelo pomembna je tudi ljubezen med otroki in starši ter prijatelji, še doda. »So različne vrste ljubezni, ki nam lepša življenje in s katero tudi sami lepšamo življenju drugemu. Pri tem pa tudi povečanja števila samskih, ki ga lahko spremljamo, ni treba jemati negativno,« je prepričana. »Zgodile so se družbene spremembe, ki so lahko celo dobre. Lahko pomenijo, da se določeni ljudje ne vidijo v patriarhalnih, tradicionalnih vzorcih. V družbi prihaja do večje odprtosti do istospolno usmerjenih ljudi in upam, da se bo o tem še več javno govorilo. Slovenci smo na tem področju še vedno precej tradicionalni. Ne poznamo primera visokega politika ali estradnika, ki bi se javno izpostavil kot istospolni posameznik, kar v drugih zahodnih državah ni več problem.« Poleg tega tudi ni nujno vztrajati v nezadovoljujoči zvezi zaradi ekonomskih vpreg, čedalje več pa je partnerskih zvez, v katerih si ljudje ne delijo gospodinjstva,« še o različnih možnostih in oblikah intimnih odnosov zaključuje Renata Salecl.
ZALJUBLJENOST JE NAJVEČJA ZASVOJENOST
Biološka antropologinja Helen Fisher, ki raziskuje dogajanje v zaljubljenih možganih, pravi, da je to najmočnejša zasvojenost in ima vse značilnosti tega človekovega stanja. Pri srečno zaljubljenih osebah je, kot so ugotovili z magnetno resonanco, mogoče slediti aktivnostim v predelu možganov, povezanih s hotenjem, motivacijo, osredotočenjem in hrepenenjem. To pa je področje, ki postane aktivno tudi ob uživanje kokaina, na enem od svojih predavanj o bioloških ugotovitvah o zaljubljenosti pripoveduje strokovnjakinja, med drugim tudi avtorica knjige Why We Love: The Nature and Chemisty of Romantic Love.
Zaljubljenost pomeni obsedenost, ki nas obvladuje in v celoti zajame. Ne moremo nehati razmišljati o drugi osebi, osredotočimo se nanjo, hrepenimo po njej in smo fascinirani, popačimo resničnost in smo zato, da jo osvojimo, pripravljeni veliko tvegati. Zaljubljenost oz. romantična ljubezen pa je gon, ki omogoča, da svojo erotično energijo osredotočimo le na eno osebo naenkrat in tako s tem posameznikom začnemo proces parjenja, na enem od svojih predavanj razlaga Helen Fisher. Ljubezen je potreba, nuja, tudi pravi raziskovalka in ob tem poudarja, kako je za živ partnerski odnos pomembno, da ga razvijamo počasi, a vsak dan ter ob tem ne obupamo. Poudarja tudi, kako je pomembno drugega resnično poslušati, mu odgovarjati in ga spraševati.
