V Sloveniji je bilo leta 2011 239 tisoč samskih moških in 198 tisoč samskih žensk. Lani se je ta številka pri ženskah povzpela na 313 tisoč, pri moških pa na 400 tisoč. Kaj se dogaja z današnjo družbo? Ne najdemo več časa ali volje za ljubezen?
Partnerskim odnosom v klasičnem pomenu je precej padel »rejting« med mlajšimi generacijami. V osnovi mlajše ženske ne sprejemajo več vrednot mam, kjer so pogosto v ozadju žrtvovanje za družino, otroke in suženjski paket, služba plus gospodinjstvo. Sočasno se je z žensko emancipacijo zgodilo to, da so moški izgubili vlogo preskrbovalca in s tem teren pod nogami v matrici odnosov. Uniseks družba, kjer smo si vsi podobni, pa je sprememba, ki vodi v več enoosebnih gospodinjstev, manjše ekonomske celice, več možnosti za ureditev življenja. Potem sta tukaj še medijski diskurz o idealnem partnerju in mit o romantični ljubezni, kar pomeni, da smo zelo zahtevni pri iskanju partnerja in imamo visoka pričakovanja. Na koncu pa še internet in preprosto spoznavanje novih samskih ljudi, kjer je »nekaj boljšega« morda vedno za vogalom. Popolnoma se še nista spremenili le še biološka ura in potreba po potomstvu, ob vseh zgornjih okoliščinah pa je rezultat pogosto ta, da otroci odraščajo v ločenih družinah.
Če primerjamo lanske številke med samskimi s številkami med poročenimi (približno 400 tisoč poročenih moških in 386 tisoč poročenih žensk, op. a.), lahko vidimo, da so te zelo primerljive. Samskih je torej skoraj toliko kot vezanih. Postaja samsko življenje sodobni trend?
Trend postaja serijska monogamija, kjer veliko ljudi v življenju zamenja več partnerjev kot v preteklosti, v vmesnih obdobjih pa so samski. Manj je porok, število ločitev narašča. Ko se ljudje enkrat ločijo in že imajo otroke, pogosto pozneje do poznih srednjih let iščejo pravo zvezo, nazadnje pa se ustalijo z »neidealnim« partnerjem ali ostanejo samski. Potem ko imamo otroke in smo izpolnili to biološko in družbeno normo, se osebni vrednotni sistem človeka spremeni in v ospredje stopijo druge potrebe. Na primer, mlade samske mamice zelo težko pripuščajo nove moške, še najraje ločenega moškega s podobno starim otrokom, da stkejo sestavljeno družino, ali pa najdejo praviloma starejšega preskrbovalca. Ločenci s starejšimi otroki, ki ne potrebujejo več nege in vzgoje, pa praviloma znova iščejo nekaj lepega zase, kot v srednji šoli. Z leti smo se tudi čedalje manj pripravljeni prilagajati in pogosto dobimo prijateljska razmerja z dodatki, kjer se ljudje obiskujejo, seksajo in skupaj preživljajo prosti čas, nato pa se vračajo v svoje domove, na varno. Statistično gledano so takšni ljudje samski.
Na drugi strani se samskost razume kot nekakšen osebni neuspeh. Vprašanja, kot je »Si že našel/-la pravega?«, so še vedno aktualna.
Gre za vrednotni sistem in ideologijo družine. Naši stari starši so se poročali in imeli otroke praviloma zelo zgodaj, naša generacija in mlajši v urbanih okoljih pa čedalje pozneje. Ko babice in dedki klepetajo s svojimi vrstniki in se vrstijo vprašanja: »A pri vas pa še nič vnučkov?«, je to socialni pritisk, ki ga prenašajo na svoje otroke, in tako naprej. Ideologija družine. Še kakšna generacija bo torej morala miniti, da se razvije liberalnejši pogled na samskost. Tudi družba je oblikovana tako, da so samski »kaznovani« za svoj status z višjimi stroški bivanja, enosobnih stanovanj, namestitev, potovanj ipd. Oteženo je tudi druženje parov s samskimi, saj poleg različnih tem, ki jih imajo za pogovor, neredko obstaja občutenje ogroženosti pred atraktivnimi samskimi, zlasti pri ženskah. Dogaja se torej, da vezani želijo »pomagati« samskim in jim predstaviti pravega zanje, saj je okoli 90 odstotkov samskih neprostovoljno samskih, torej si želijo pravega partnerja, in dokler ga ne dobijo, hrepenijo po tem. Le 10 odstotkov samskih naj bi si hote izbralo samsko življenje, ti pa so tudi najbolj alergični na vsakršne poskuse, da bi jim prijatelji »zrihtali« partnerja.
Danes je tudi zelo težko srečati pravo osebo. Zato se veliko ljudi spozna prek spleta in različnih aplikacij za zmenkarije. V ZDA se prek spleta po nekaterih podatkih spoznajo že kar tri četrtine vseh parov. Kakšno je stanje pri nas?
Preveč izbire pogosto hromi izbor, sploh kadar nismo odločeni, kaj točno želimo, in »samo malo gledamo«. Naj odgovorim s prispodobo. Ko pridete v nakupovalno središče in naletite na degustacijo, koliko različnih izdelkov je predstavljenih, koliko jih poskusite? Tri ali štiri, kajne? Karkoli bi bilo več, bi pomenilo napor za brbončice, možgane, odločanje. Kadar je ponudbe preveč, je odločitev manj. To se prav tako dogaja na trgu samskih, saj je tudi v Sloveniji samo na ona-on.com več kot 185 tisoč iskalcev ljubezni. Na srečo tukaj lahko ustvarjalci ona-on.com pomagamo z vodenim procesom, da najdejo res pravo osebo.
Včasih smo bili, še posebej Slovenci, zelo zadržani glede spoznavanja ljubezni prek spleta. Bi lahko rekli, da je spletno spoznavanje danes že prešlo iz kulturnega tabuja v družbeno normo?
Da. Praktičnost je izjemna in skoraj vsakdo že pozna nekaj parov, ki so se spoznali prek spleta, v Sloveniji skoraj vsakdo pozna par, ki se je v zadnjih 20 letih spoznal na ona-on.com. Raziskave kažejo, da več kot 80 % vseh samskih v Sloveniji vrže svoje trnke tudi na spletu, s čimer je splet postal vodilni način, kako se danes spoznavajo samski vseh starosti.
Zakaj ljudje stremimo k tovrstnemu spoznavanju novih ljudi? Kaj je po vaših izkušnjah glavna prednost spoznavanja prek spleta?
Gre za to, da ženskam spletno spoznavanje zelo ustreza za hitro selekcijo kandidatov, da si ustvarijo sliko o posamezniku, preden ga prvič srečajo v živo. Ker ta kanal spoznavanja uporabljajo ženske, ga seveda še raje uporabljajo tudi moški. V tem pogledu sta pomembni dve lastnosti spletnega spoznavanja: prva je asimetrična komunikacija med spoloma, kjer veliko večino nagovorov opravijo – tako kot v fizičnem svetu – moški, druga pa je odsotnost fizične bližine in anonimnost kot odličen varnostni mehanizem za ženske.
Kaj to pomeni v praksi?
Preprosto povedano, vsaka ženska ima na spletu veliko kandidatov, kar vodi k temu, da ženske v povprečju močno dvignejo merila. V izbirčnost ženske naravno usmerja že evolucijska nuja po izbiri pravega snubca, na spletu pa zaradi velikega povpraševanja to preprosto morajo narediti. Ženske, med katerimi številne prejmejo več kot 30, nekatere pa več kot 100 sporočil dnevno, zelo selektivno izbirajo, s kom začeti pogovor, ali pa ga preprosto prekinejo, če se ne razvija po njenih pričakovanjih (angl. »ghosting«). In tukaj pride omenjena varovalka za ženske – odsotnost fizične bližine moških in nepoznavanje njene identitete, kar pomeni, da moški, ki ga ženska bodisi ignorira bodisi odreže sredi pogovora, nima nobenega vzvoda za povračilne ukrepe.
Torej smo ženske danes v izrazito boljšem položaju?
Nekako spletno spoznavanje opolnomoči žensko pri izbiri kandidatov, medtem ko imamo moški zdaj dvojno delo – najprej moramo dekle prepričati, da se z nami poveže prek spleta in se sreča v živo, nato pa jo moramo osvojiti še »po starem«, da se sproži kemija zaljubljanja.
Koliko pa so povprečno stari ljudje, ki iščejo ljubezen prek spletnega portala ona-on? In kakšno zgodbo imajo navadno: iščejo tisto pravo ljubezen ali le nekoga za krajšanje prostega časa?
Ona-on je namenjen izključno iskalcem resne zveze (več kot 25 tisoč parov od 2001 do danes), za vse drugo so na voljo drugi portali. Ob več kot 185 tisoč registriranih in več kot 80 tisoč mesečno aktivnih so prisotne vse starostne skupine ljudi, največ pa jih je starih od 30 do 60 let. Aktivno preusmerjamo iskalce »zgolj seksa« na drug portal, zato ona-on.com pritegne tudi največ samskih žensk, ki iščejo resnega partnerja, ne pa flirtov ali podobno. Seveda marsikdo pri spoznavanju želi najprej spoznati zanimive sogovornike, preden se srečajo v živo, se zaljubijo in pozneje odločijo za kaj več, zato imamo na ona-on.com podrobno razdelane namene iskanja, na podlagi česar se lahko spoznavajo z jasnimi pričakovanji. Neredko ljudje preizkusijo spoznavanje v skritem načinu, nato pa se postopoma opogumijo in se izbranim, ki so jim všeč, razkrijejo. Vedno pa gre za ljudi in čustveno prtljago, ki jo nosimo s seboj, izid vsakega poskusa je nepredvidljiv, veliko pa jih uspe najti pravo osebo in izgraditi dobre partnerske odnose.
Če za konec poskušate pogledati še skozi oči samskega moškega ali ženske: ni spletno spoznavanje izgubilo žar romantike?
Najbolj zanimivo je, da marsikdo še vedno zmotno misli, da spletno spoznavanje ni romantično, češ da »internet pa res ni romantičen«, v resnici pa je celo izjemno romantično. Pričakovanja pred prvim srečanjem v živo z nekom, s komer se ujameš v dopisovanju, ti je všeč na sliki, se skupaj nasmejiš prek spletnih pogovorov ipd., so izjemno intenzivna. Cmok v grlu in metuljčki v trebuhu od radostnega pričakovanja prvega srečanja z osebo, s katero že imata iskrive spletne pogovore, je precej bolj romantična izkušnja, kot si marsikdo predstavlja. Nekako je spletno dvorjenje vsaj deloma znova prešlo v kreativno pisanje in barvito izražanje ter iskriv humor, kot je bilo to navada v času princev in kraljičen, kar je dobesedno sinonim za romantiko.
Nedavna raziskava univerze v Stanfordu je pokazala, da se tudi velika večina ljudi, ki navaja prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli omenjenih 65–75 %, ki ga beležijo v ZDA.
