Vpisala se je na mariborsko Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI), danes je doktorica znanosti s področja računalništva in informatike in na FERI tudi predava, kot raziskovalko pa jo zanima predvsem tehnologija veriženja blokov. Mama osemletnega sina in petletne hčerke uspešno usklajuje družino in kariero, poleg tega pa se bori še proti različnim stereotipom, kot so ženske v znanosti ali nogometu. »Ženske zmoremo vse,« pravi prejemnica naziva inženirka leta 2019.
Kdo je inženir?
Nekdo, ki ima formalno izobrazbo, pridobljeno s študijem tehnike, in zaseda takšno delovno mesto. Seveda je veliko različnih inženirskih področij. Na izboru za inženirko leta nas je bilo deset inženirk, ki smo pokrivale različna področja, od elektrotehnike, strojništva, računalništva in informatike do gradbeništva in kemijske tehnologije. Inženirji znajo reševati probleme z uporabo znanstvenih spoznanj, tehničnih znanj, poznavanja ekonomije, upoštevanja socioloških in ekoloških omejitev. Inženirji izumljajo, načrtujejo, gradijo, vzdržujejo, izboljšujejo materiale, naprave, stroje, sisteme in procese.
Zakaj ste se vi odločili, da se podate v ta stereotipno moški svet?
Odločila sem se zelo pragmatično. Razmišljala sem, katere poklice bo potrebovala družba, kaj me veseli in kaj je tisto, kar mi bo po zaključenem študiju zagotovilo službo. Že leta 1998, ko sem se vpisala na fakulteto, so bili inženirji računalništva in informatike zelo iskani. In še danes je tako. Ta študij temelji na matematiki, in ker mi je ta vedno ustrezala, sem si rekla, da je vredno poskusiti, čeprav o samem računalništvu nisem vedela skoraj ničesar. Zaključila sem namreč klasično gimnazijo, kjer smo predmet računalništvo imeli zgolj eno šolsko leto. Nekako sem se podala v neznano z idejo, da je poklic perspektiven.
Pri nas je na področju znanosti in tehnologije med študenti le ena tretjina žensk. Zakaj?
Faktorjev je verjetno več. Pravijo, da ni dovolj vzornic, ki bi navdušile še druge. Tudi sama v družini nisem imela vzornic za to usmeritev.
Ste pa imeli univerzitetno izobražene starše, kar verjetno vseeno pomaga?
Res je. Ko smo kot begunci prišli v Slovenijo, sta imela dovolj znanja, ki sta ga lahko takoj »unovčila« in zaživela na novo. Takrat sem spoznala, kako pomembno je znanje - moje vodilo je postalo »znanja ti ne more nihče vzeti«. Ves čas sem vedela, da bom študirala, a odločitev za tehniko je prišla v zadnjem trenutku. Če nadaljujem, zakaj je tako malo žensk v teh študijih: v naši družbi še vedno velja stereotip, da je to moški poklic. Vse iniciative v zadnjem času, med njimi tudi izbor inženirke leta, pomagajo pri razbijanju le-tega, saj pokažejo, da smo inženirke prisotne na različnih področjih, na različnih delovnih mestih, tako v akademskih institucijah kot v podjetjih. S tem mladim ženskam damo vedeti, da je to možno in da naj tiste, ki jim ležita naravoslovje in matematika, razmišljajo tudi v smeri tehnike.
Ste zato tudi članica iniciative Dame za informatiko?
Pobuda za to iniciativo je nastala na Inštitutu za informatiko, ker je tam veliko inženirk. Z iniciativo želimo pokazati, kakšna različna področja pokrivamo inženirke računalništva in informatike. Moram reči, da se na FERI že vrsto let trudimo ustvariti primerno delovno in študijsko okolje za ženske. Vsako leto imamo več vpisa, tudi vedno več študentk, vendar ta potencial ni dovolj izkoriščen. Še to: v lanskem študijskem letu na naši fakulteti nismo imeli treh najboljših diplomantov, ampak tri najboljše diplomantke. Vse to kaže, da delamo v pravi smeri, da se stvari spreminjajo. Če pa pogledamo globalno, so v družbi še vedno presenečeni, ko izvedo, da sem inženirka računalništva in informatike.
Vas to jezi?
Ne, prej preseneča. Sem že vse življenje vajena stereotipov in jih skušam razbijati: kot ženska v tehniki, kot begunka, z bosanskim ozadjem … Stereotipno tudi velja, da so inženirji bolj zadržani, zaprti, manj komunikativni - tudi tu dokazujemo nasprotno.
Ste se tudi igranja nogometa lotili v luči razbijanja stereotipa, da ta šport ni za ženske?
Res je. (smeh) Nogomet se je dejansko pojavil v želji, da tudi tukaj razbijemo stereotip in pokažemo, da ga lahko igramo tudi me.
Prej ste omenjali ženskam prijazno delovno okolje. Kakšno je to?
To je okolje, v katerem se počutimo spoštovane, smo vrednotene na podlagi svojega dela, nas ne skrbi, da nas delo ne bi čakalo, če gremo na porodniško, da ni noben problem, če gremo na bolniško, ko otrok zboli … Pri nas je res posluh za vse takšne situacije in tudi kolegice si med seboj pomagamo. Moški kolegi vse to razumejo in so nam naklonjeni. Žal, kolikor slišim, ni povsod tako in res imam srečo, da delam v takšnem okolju. Kot primer navajam začetke svoje profesionalne poti na FERI: takrat sem še imela status begunke, vendar so bili pripravljeni sprejeti to »drugačnost«.
Verjetno vam je bilo kot begunki kdaj tudi težko?
Seveda, veliko ovir je bilo, že zaradi samega statusa. Kot begunka sem, na primer, imela omejitve glede potovanj v tujino, zdravnika sem lahko obiskala le v begunskem centru, nisem mogla opravljati vozniškega izpita. Veliko je bilo formalnih ovir, medtem ko sem v družbi doživela le pozitiven odnos. Nikoli me niso gledali postrani in vedno so mi bili vsi pripravljeni pomagati. Se pa zavedam, da je bila moja begunska situacija drugačna od današnjih. Takrat je le šlo za skupno državo in čustveno povezanost med ljudmi. Zdi se mi, da danes ni takšne empatije do posameznikov ali skupin, ki prihajajo k nam iz enakih ali podobnih razlogov. Nekako imam občutek, da ljudje živijo v strahu in da se bojijo zaradi kulturnih razlik. Tega strahu bi se morali znebiti, gledati širše in ponuditi migrantom možnost, da skupaj z nami razvijajo to družbo. Dejstvo je, da jih veliko sploh nima za ciljno državo Slovenije, ampak želijo naprej. Tisti, ki želijo ostati, pa si takoj poskusijo najti delo in si ustvariti normalno življenje.
Kdaj razmišljate, kakšna bi bila vaša pot, če bi ostali v Bosni?
Težko je preprosto odgovoriti na to vprašanje. Mogoče bi postala inženirka, mogoče pa tudi ne. Ko sem odšla iz BiH, sem imela 12 let. Moji starši so visoko izobraženi in sem imela vse predispozicije, da bi se tudi tam uspešno izšolala. Res pa že dolgo ugotavljam, da če ti je vse ponujeno na pladnju, tega ne znaš ceniti. Ali bi tam dosegla, kar sem v Sloveniji? Bi imela notranji zagon za to? Vprašanje. Rada bi verjela, da bi, da je to v meni, ampak dejstvo je, da tisti, ki mu je z rožicami postlano, nima toliko potrebe po borbi, nenehnem dokazovanju in iskanju rešitev ter začne delovati po liniji najmanjšega odpora. To je v človeški naravi. Z možem se zato trudiva, da najina otroka postaviva na realna tla. Normalno, da jima kot starša želiva ponuditi vse in še več, po drugi strani pa se zavedava, da lahko to pripelje do razvajenosti in da jima bodo nekatere stvari postale samoumevne ter ne bodo imele več prave vrednosti.
Čeprav govorimo o enakosti moških in žensk, pri družini levji delež večinoma še vedno ostaja na ženski. Imate dva otroka, kako usklajujete kariero in družino?
Doma imam velikansko podporo. Moj mož je sposoben narediti vse, kar lahko naredim jaz. Vem, da imam ogromno srečo, ker poznam družine, kjer moški niti približno ne pomagajo pri otrocih in gospodinjstvu. Zaradi tega je veliko večja obremenitev na mami, ki mora hkrati še hoditi v službo in mora biti res super ženska. Midva z možem se enkratno dopolnjujeva v vseh vidikih, od skrbi za otroka, hišnih opravil do kuhanja. Tudi on je inženir in je veliko odsoten, zato je najino vodilo, da če enega ni doma, je drugi sposoben prevzeti vse. Če se vse pričakuje od mame, začne v nekem trenutku nekje pešati - ali pri družini ali v karieri. Nujno je ravnotežje, da se lahko ženske uveljavimo v celoti - da čutimo, da smo dobre mame in istočasno tudi dobre v službi.
Torej tudi vaš mož podira stereotipe o moških nalogah v družini?
Verjetno res. (smeh) V najini družini je to sicer čisto normalno, ko se pogovarjam s kom drugim, pa vidim, da ni.
Vam je bilo kot ženski v moškem okolju kdaj težko oziroma ste imeli občutek, da se morate bolj dokazovati kot kolegi?
Ne, nikoli nisem imela občutka, da moram za dosego istega cilja narediti kaj več kot kolegi. V našem okolju smo obravnavane enakovredno in smo enako spoštovane.
Ste tudi predavateljica na FERI. Kakšna je razlika med študenti in študentkami?
Težko bi rekla, da je kakšna bistvena razlika. Morda opažam le, da se študentke nekaterim zadevam malo bolj temeljito posvetijo.
