Europa Donna, slovensko združenje za boj proti raku dojk, je zato že leta 2017 zasnovala program Roza, v okviru katerega so tako bolnicam kot njihovim bližnjim na voljo različne oblike psihosocialne podpore. Predsednica Europe Donne dr. Tanja Španić pravi: »Danes nas v Sloveniji po diagnozi rak dojke živi že več kot 20 tisoč žensk. Program Roza je zavetnica za bolnice in svojce, tako za odrasle kot otroke, tako za svojce obolelih kot žalujoče. Ponuja širok spekter aktivnosti, od telesnih (sprehodi, tek, joga, kajak, telovadba, ples …) do različnih tehnik sproščanja.«
OBČUTKI OB DIAGNOZI
Psihologinja Sanja Roškar iz UKC Maribor opozarja, da je rak pri nas še vedno tabu in tistemu, ki se sooči s to diagnozo, vzbuja občutke strahu, tesnobe, potrtosti, obupa, poraja mu vprašanja, kaj zdaj, kako naprej, kaj bo z njegovo družino … »To so normalni občutki ob boleči življenjski izkušnji, treba jih je prepoznati, izraziti in ukrepati, če so premočni. Bolniki morajo sprejeti diagnozo, se spopasti z zdravljenjem, s spremembami, s strahom, kako bo potekalo zdravljenje in kako bodo to sprejeli v družini in družbi … Po zdravljenju pa se pojavi strah pred ponovitvijo bolezni ter kako se vrniti v normalno življenje.« Prestrašeni pa niso samo bolniki, ampak (včasih celo bolj) tudi njihovi bližnji. »Najtežje je verjetno otrokom bolnic,« pravi dr. Barbara Kreš, specialistka zakonske in družinske terapije. »Dobro je, da jim povemo čim prej, preden izvedo od drugih, in iskreno, seveda primerno njihovi starosti. Pomembno je, da so seznanjeni z dogajanjem, da se o tem z njimi čim več pogovarjamo, da rak ni tabu - prepovedana tema.« Stvari ne smemo olepševati, jim jih prikrivati ali celo lagati, saj to neizbežno vodi v nezaupanje in še večji strah.
POVEJTE NA GLAS
Kako pomagati ženski, ki se sooča z rakom? Le bolnica ve, kakšno pomoč in na kakšen način jo potrebuje, a velikokrat smo ženske naučene oziroma mislimo, da moramo biti močne ne le zase, ampak tudi za druge, da moramo vse postoriti same, in nismo vajene prositi za pomoč. Bolezen je zato marsikdaj streznitev, da je treba malo prerazporediti delo in koga tudi kaj prositi. Dr. Barbara Kreš pravi, da morajo zato bolnice pogosto najprej same pri sebi razčistiti, da smejo prositi za pomoč, da s tem ni nič narobe. »Prav tako naj tudi na glas povedo, kaj ob diagnozi oziroma zdravljenju potrebujejo in kaj jim je odveč. Vsaka ženska ima različne potrebe, zato morajo najprej vedeti, kaj jih obremenjuje, kakšne so njihove potrebe, šele ko to prepoznajo, se lahko jasno izrazijo, kako jim lahko bližnji pomagajo.« Ljudje vedno želijo pomagati, a velikokrat ne vedo, kako, sprašujejo se, kaj naj storijo, kako naj se obnašajo. »Velikokrat modrujejo, ponujajo kake nasvete, čeprav se sami s čim takim še niso nikoli soočili. To zna biti odveč,« opozarja Sanja Roškar. »Bolnice si včasih želijo le nekoga, ki je z njimi, ki jim stoji ob strani, je njihova opora, jim ponudi pomoč in ni preveč vsiljiv. Zato je res najboljše, da same povedo, kaj potrebujejo.« Nič ne bo narobe, če prijateljici, ki so ji diagnosticirali raka, priznate, da ne veste, kako se obnašati do nje, kaj storiti in kaj potrebuje. »Lahko jo direktno in konkretno vprašate, kaj si želi. Iskrenost, če ni prav brutalna, je običajno dobro sprejeta,« iz prakse ve dr. Kreševa.
KDAJ POISKATI POMOČ?
Kako prepoznati duševno stisko in kdaj poiskati strokovno pomoč, opisuje Sanja Roškar: »Ko bolnica začuti, da se je njeno razpoloženje močno spremenilo, da ne zmore več vsakodnevnih stvari, težko vstane iz postelje, težko zaspi ali se neprestano prebuja, ima znake depresivnosti ali anksioznosti (npr. huda potrtost, občutki brezupa, nemoči, črne misli). Ko vsi ti občutki postajajo tako neobvladljivi, da ne moremo več normalno delovati, je to znak za alarm.« Dr. Kreševa poudarja, da ni treba čakati tako dolgo, ampak je pametno, da se bolnice vključijo v čim več podpornih skupin, aktivnosti in projektov, da spoznajo čim več ljudi s podobnim problemom, gredo ven in ne čakajo doma ter stvari premlevajo same v sebi. Žal veliko žensk res pomoč poišče šele takrat, ko je zares hudo, saj je pri nas obisk psihiatra ali psihoterapevta še vedno velik tabu, opozarja Roškarjeva. »Ženske tako težko poiščemo pomoč tudi zato, ker mislimo, da smo dovolj močne oziroma da bi morale biti - a saj nisi šibka, če poiščeš pomoč, se pogovoriš o svojih občutkih, se ukvarjaš sama s sabo,« pojasnjuje dr. Kreševa.
KAKO SI POMAGATI SAM?
Sanja Roškar pravi, da je zelo pomembno (tudi v vsakdanjem življenju, ne le pri bolnicah), da se ukvarjamo z nam prijetnimi dejavnostmi. »Pri vsakdanjem stresu in vseh negativnih občutkih je priporočljiva zmerna telesna aktivnost, na primer sprehod v naravi: fizična aktivnost sproža dobro počutje, pomaga pa tudi duševni odmik od vsakdanjega vrveža in obveznosti. Počnite stvari, ki vam vzbujajo občutke ugodja in ste jih počele že pred boleznijo, na primer branje knjig, kvačkanje. To vzpostavlja kemično ravnovesje v možganih in vpliva na sproščanje hormonov dobrega počutja - to je naravni antidepresiv. Pozabljamo tudi na moč pogovora - s svojci, znanci, sobolniki ali strokovnjaki. Pogovor ponuja neke vrste razbremenitev, saj daš stvari iz sebe in se potem bolje počutiš. Bolnice se lahko vključijo v različna društva, da vidijo, da niso same, in dobijo občutek zunanje podpore.« dr. Kreševa se strinja, da se ljudje po navadi najlažje pogovorimo s tistimi, ki so že šli skozi podobno izkušnjo, kot jo doživljamo sami. »Podpora istomislečih je zelo pomembna, tako dobimo tolažbo, nasvete in si izmenjamo izkušnje.«
STRAH PO ZDRAVLJENJU
Po končanem zdravljenju se je treba vrniti v službo in normalno življenje, a normalnost po bolezni je drugačna, kot je bila pred njo. »Bolnice velikokrat priznajo, da jim je težko dojeti in sprejeti, da je normalno zdaj drugače,« pravi Sanja Roškar. Soočajo se z novimi strahovi: kako ohranjati kakovost zdravja, kako ga še izboljšati, kako bo, ko se vrnejo v službo, družbo, k svojim aktivnostim … Največkrat po zdravljenju dajo sebe na prvo mesto, kar jim včasih zbuja občutke krivde. »Po navadi so to ženske, ki so pred rakom šle preko sebe, pretiravale, vsem ustregle, vse naredile, bile vedno na voljo. Potem pa so v procesu zdravljenja nekaj naredile na sebi, prišle v stik s sabo, se spočile - in se postavile na prvo mesto. Šele ko potem po več kot letu dni pridejo nazaj v službo in začnejo normalno živeti, vidijo, kaj vse so prej počele, in nočejo več tega, ampak hočejo življenje, v katerem nisi čisto izžet, iztrošen. Soočene so z izzivom, kako obdržati sebe, tudi če nisi perfekten, najboljši,« razlaga dr. Kreševa in opozarja na pomembnost ravnovesja, po možnosti že pred boleznijo. »Tu je spet zelo pomembna vloga celostne rehabilitacije, ki se usmerja tako na fizični del, da smo telesno sposobni iti nazaj v normalno življenje, kot na psihosocialno podporo,« opozarja Roškarjeva.
IZPOVED IZ PRVE ROKE
Svoje izkušnje o boju z rakom dojke je z nami delila zdravnica, psihoterapevtka in članica Europe Donne, dr. Sanja Rozman, ki so ji bolezen diagnosticirali pred osemnajstimi leti. »Ta izkušnja zaznamuje celo tvoje življenje, nič več ni tako kot prej. Ko dobiš diagnozo, ti spodmaknejo preprogo izpod nog, telebneš, svet ni več varen, vse, kar si prej vedela, ne velja več, nisi več ista oseba. Morala sem dovoliti, da pride izkušnja do srca, da me zadene, zažge, ji dam vse, kar imam, šele potem sem lahko šla naprej. Največja transformacija žensk po soočenju z rakom je, da spoznajo: 'Ne bo še enega življenja, da bom nekoč, ko bom vzgojila otroke, zgradila hišo, ustvarila kariero, šla v pokoj itd., lahko živela sebe. Ta čas je zdaj, morda je to edini čas, ki ga imam, razmisliti moram, zakaj sem tukaj, zakaj živim.' Največje možno darilo v vesolju je življenje z zavedanjem, da sem. A ima začetek in konec, ni neomejeno - kaj boš naredila z njim? Je dovolj, da si vedno nekdo v ozadju, ki skrbi za druge?«
