Kako ste se na vse to prilagodili vi, starši? Marsikateri oče in mamica mi povesta, da jih je pravzaprav strah novega šolskega leta, ker iz izkušenj vedo, da bo spet veliko tečnobe otroka, upiral se bo učenju, iskal celo morje izgovorov, zakaj se zdaj ne more ali noče učiti. Pulite si lase in ste nemočni, ker otroka tako rekoč ne morete prisiliti, da bi sedel za knjigo in se učil. No, seveda v marsikateri družini starši niti ne veste, da hodi vaš otrok v šolo, ker je vesten in odgovoren, zajema snov z veliko žlico in prizadevno naredi vse domače naloge, pa še mu ostane čas za igro.
Predlagam vam, staršem, da se zdaj, ko je še faza prilagajanja na nove šolske izzive, usedete z otrokom in se domenite, kaj od njega pričakujete, kaj so njegove obveznosti in zadolžitve tako glede učenja kot gospodinjskih opravil doma ter kako si bo razporejal čas za vse, kar se dogovorite z njim. Pomagajte mu oblikovati delovno in učno rutino. Pri otrocih v prvem triletju osnovne šole predlagam, če niso motivirani za učenje in se niti ne znajo učiti, da jim pomagate osvojiti veščine branja in učenja, naredite jim sami nekaj vaj iz matematike, berite z njimi na glas knjige, ki so otroku zanimive, razlagajte mu snov ter podaljšujte čas, ki ga sam porabi za učenje, vi pa se diskretno umikajte. Tako otroku lahko pomagate zgraditi zdrave kompetence za učenje in mu sčasoma podate odgovornost za njegov šolski in učni uspeh.
Približno konec tretjega razreda bi si tako voden otrok že lahko znal razporediti snov tako, da se jo bo lažje naučil, ne bo se izmikal delu, ki ga terja učenje, zavedal se bo, da brez angažiranega učenja ne bo uspeha, in si bo samostojno prizadeval za čim boljše ocene. S tem si bo lažje oblikoval zavedanje, da je sam odgovoren za svoj uspeh oziroma neuspeh, ko bo dobil slabo oceno.
Ko se to zgodi, dragi starši, ne kričite in ne izvajajte čustvenega nasilja ali manipulacije, temveč se umirite, zadihajte in se najprej sami s seboj pomenite, kako se boste lotili problema. Lahko, da se je otrok učil, a premalo, lahko, da sploh ni razumel snovi, a se mu je zdelo, da jo. Morebiti je bil len in se je delal, da se uči, da bi vi dali mir, a posledice lenobe in upiranja učenju se prej ali slej pokažejo. Mirno povejte otroku, kaj domnevate, povprašajte ga, kaj se je zgodilo, kje se mu je zataknilo, in ga opogumite, da se še bolj angažirano loti učne snovi.
Kot verjetno veste, saj ste odrasla oseba in ste v svojem življenju tudi sami morali iti skozi marsikatero bitko sami s seboj, je težko pretrgati z ustaljenimi vzorci. Zato otrok potrebuje vas, da se z njim iskreno pogovorite, ga naučite, da z učenjem pridejo uspehi in dobre ocene ter veliko znanja, z neučenjem in lenobo pač pridejo porazi in slaba samozavest. Starosti otroka primerno se umirjeno lotite vzroka slabega uspeha ter iščite skupaj z otrokom rešitve, ki bodo sčasoma vodile k dobrim ocenam in zadovoljstvu vseh vas v hiši.
Ob tem ne pozabite, da ste ravno vi starši zgled otroku, kako se lotevate lastnih problemov in izzivov. Če proaktivno iščete izhode in rešitve, bo to hitro dojel tudi otrok ter se po vas ravnal, ko bo tudi sam pred problemi. Vedno obstajajo rešitve, le da jih včasih ne vidimo. Z nekaj volje in prizadevnosti pa tudi še tako trd oreh lahko stremo.
