V preteklih letih smo tudi v naši reviji spoznali vrtove ob hišah, ki jih na Krasu imenujejo borjači, s številnimi značilnostmi. Ta dvorišča, olepšana z okrasnimi rastlinami, avtohtonimi drevesi in zelišči, so imela nekoč vlogo delovnih površin.
Tu so domačini opravljali številna dela, prek njih vodili domače živali, hranili kmečka vozila in hkrati so na njih otroci našli kotičke za igro. Nekdanji borjač v Svetem je danes samo še okrasni vrt.
Lastnika, zakonca Remih, sta borjač začela preurejati spomladi leta 2016. Mateja se spominja: »Ko sva prišla, je bilo zanimivo in zelo lepo. Rastline so bile že zelo velike, deloma so že zavzemale borjač … Prvih korakov sva se lotila sama. Odstranila sva cipresi, ker sta bili že višji kot hiša; prav tako velik lovor, ki je že segal nad sleme. Tudi ena oljka se je morala posloviti, saj je bil prostor že prepoln vsega.«
Vedela sta, da sama nimata ustreznega znanja o urejanju vrtov, zato sta se obrnila na znanega kraškega krajinarja Boruta Benedejčiča, avtorja številnih, tudi v tujini nagrajenih vrtov. Sam pravi, da jima je ponudil svoje iztočnice, kaj bi lahko naredili na nekdanjem borjaču, sedanjem prostoru za počitek in sprostitev. Borjač sta poleg trate in dreves krasila niz hortenzij ter greda s hostami.
Dvorišče, na katerem se razprostira vrt, je vzdolž hiše. Na drugi strani ga oklepa več gospodarskih poslopij in sosedova hiša. Del, kjer je vhod za domače, je nekoliko nižje od ravni dvorišča, saj je bil delovni vhod (za vozila) na koncu hiše. Zato se nekaj kamnitih stopnic pri vhodu izteče v lepo, tipično pot iz skrl, ki v asimetričnem vzorcu vodijo k hišnim vratom. Ravno tu, ob poti, nam oko obstane na prvi Borutovi kraški gredi z zelišči in okrasnimi cvetlicami, prekriti s peskom; kadulje, mačja meta, nemški rožmarin in podobne trajnice ter polgrmi, primerni za vroče, suhe dni.
Borut pravi: »Pri izboru rastlin za grede smo se odločili za odpornejše rastline v sredozemsko-kraškem slogu. Tu so torej poleg naštetih še kraški šetraj, ameriški slamnik in različne trave, torej nekakšen zeliščno-travni tip zasaditve. S tem tipom imam v zadnjih letih zelo dobre izkušnje ravno zaradi velikih temperaturnih nihanj, ki smo jim priča. Pri sajenju uporabljam tehniko sajenja »na hribček«, ob peščeni zastirki, kar se je izkazalo za pozitivno. V preteklih poletjih smo priča nalivom v vročih dneh, kar pogosto sproži napade padavice. S sajenjem »na hribček« dosežemo, da padavine hitro odtečejo, glavne lasaste korenine se hitro osušijo, s kapilarnimi koreninicami pa rastline še vedno lahko srkajo vlago. Uporabljam tehniko dvojnega zastiranja, ki se uspešno upira kraški burji, saj ta ne spiha substrata, hkrati preprečuje spiranje in blaži temperaturna nihanja. Zastirki sta vrtnarska tkanina, ki preprečuje razrast plevela, in peščena plast na njej.«
Lastnika sta zgledno obnovila gospodarska poslopja in poskrbela za več kotičkov, kjer lahko domači in njihovi gostje posedajo ter uživajo tako v senci kot na soncu. Omenjeni gredici ob vhodu je podobna še manjša zasaditev ob terasi, levo od hišnega vhoda pa so dodali ozko gredico s kitajsko plavico (Ceratostigma plumbagoides). Mateja ljubi cvetje, hkrati pa spoštuje vse staro, zato je vrt obogatila s številnimi posodovkami, marsikatera med njimi je v starih glinenih in železnih posodah.
Meni so oči obstale na zanimivi, ozki gredici, ki poteka ob eni od sten hiše ob vaški ulici. Nad peščeno zastirko rastejo različne zeli, hišno steno pa obraščata bršljan in zidni poponec (Cymbalaria muralis), drobnolistna vzpenjavka z vijoličastimi cvetki. Da lastniki ozaljšajo svoj dom tudi na javnem prostoru, na ulici, se mi zdi hvalevredno, saj tako prispevajo k lepši podobi kraja. Zato ne preseneča, da so v letošnji akciji izbiranja najlepše urejenih vrtov in domačij ravno vrt družine Remih izbrali kot drugi najlepši vrt v občini Komen.
