Včasih so plod predhodnega načrtovanja, raziskovanja in samotnega čakanja, kdaj drugič pa darilo neponovljivega trenutka. Vedno pa so te fotografije sad Tomove ljubezni, požrtvovalnosti in znanja.
Koliko mu pomeni Koroška, boste iz priloženih fotografij zagotovo začutili tudi vi .
Tomo Jeseničnik je bil leta 1964 rojen v Črni na Koroškem. Je fotograf, ki se lahko pohvali z neverjetnim opusom. Ogromno dela, ves čas je v gibanju, je neutrudni raziskovalec, ki nam s svojimi fotografijami odstira nova obzorja na različnih področjih. Je popotnik doma in v tujini, popotnik, ki išče in začuti trenutek, v katerem mu lahko uspe vrhunski posnetek.
V tem iskanju se ne upeha, in to ne glede na to, koliko kilometrov in posnetkov je bilo potrebnih za fotografijo, s katero je na koncu zadovoljen. Zgodnja jutra, pohodi, plezanje na vrhove, iskanje v jamah … ali neskončne ure v studiu v Slovenj Gradcu. Čeprav bi se lahko zdaj pravzaprav le še hvalil z vsem, kar je dosegel, se njegov življenjski moto še vedno glasi: nobena fotografija ni tako dobra, da ne bi mogla biti boljša.
Če ga kdo vpraša, kdaj je posnel svojo najboljšo, mu Tomo odgovori, da je verjetno ne bo nikoli. Prepričan je namreč, da bi začel takrat stagnirati ali celo nazadovati, da bi zamrla tista iskrica zaljubljenosti, ki ga spodbuja k temu, da skozi fotografski objektiv raziskuje svet.
Kakovost in količina hkrati. Jeseničnikovo delo obsega različna področja fotografije – od klasične pokrajinske in still life, prek naravoslovne, kulinarične in kreativne, pa vse do portretov in reportaž.
Svoje fotografije je objavljal v več kot 150 domačih in tujih revijah ter časopisih. Na ogled so bile na več kot 80 samostojnih ali skupinskih razstavah v 18 državah sveta. Sodeluje z nekaterimi največjimi slovenskimi in tujimi oglaševalskimi agencijami, založbami, časopisnimi hišami, oblikovalskimi studii in turističnimi organizacijami. Čeprav ga ljudje najbolj poznajo po pokrajinskih fotografijah, je Tomo izvrsten tudi na področju kulinarične fotografije. Sodeluje z najpomembnejšimi podjetji slovenske prehrambne industrije, pa tudi z nekaterimi tujimi globalnimi korporacijami. Je avtor ali soavtor več kot 160 fotografskih monografij in več kot 150 turističnih in poljudnoznanstvenih publikacij v Sloveniji in tujini. Ima več kot dvajset let izkušenj na področju fotografije za promocijo gospodarstva, turizma ter naravne in kulturne dediščine.
Blagor Sloveniji in Koroški, da ga imata. Kdove koliko neponovljivih trenutkov ne bi bilo ovekovečenih, če jih ne bi v svoj objektiv ujel Tomo Jeseničnik.
Ajda pod Kremžarico. Na jugozahodnih obrokih Pohorja, ki se dvigajo nad Mislinjsko dolino, kmetje na strmih pobočjih pogosto posejejo ajdo, ki je med cvetenjem izdaten vir hrane za čebele, za fotografe pa privlačen in zanimiv motiv. V teh krajih se še ohranja tradicija postavljanja tako imenovanih »ajflov« (po Eifflovem stolpu) – pokončnih snopičev požetega žita, ki jih je videti tudi na tej fotografiji.
Divji petelin na Pungartu. Poleg posameznih zemljepisno zelo ozko omejenih območij v zgornji Mežiški dolini ima divji petelin (Tetrao urogallus), naša največja gozdna kura, nekaj rastišč tudi na zahodnem Pohorju. Zaradi škodljivih posegov človeka v njegovo življenjsko okolje in posledično zmanjševanja populacije sodi v Sloveniji med ogrožene, od leta 1993 pa tudi zaščitene živalske vrste.
Priljubljene Kope. Kot pove že samo ime, so Kope neporaščeni kopasti vrhovi na skrajnem zahodnem delu grebena Pohorja. Zaradi prelepih razgledov, raznovrstne flore in favne ter razmeroma lahke dostopnosti so Kope na Koroškem čedalje pomembnejša destinacija tako v zimski kot poletni turistični sezoni.
Zlata obroba Lovrenških jezer. Lovrenška jezera – več majhnih jezer (barjanskih oken) so tipičen primer visokega barja. Raztezajo se na 22 hektarjih med Ribniškim Pohorjem in Roglo. Barje ponuja življenjski prostor redkim živalskim in rastlinskim vrstam. Obisk Lovrenških jezer je še posebej čaroben v pozni jeseni, ko se trave, ki obraščajo barjanska okna, obarvajo v zlato oranžno barvo.
Na grebenu Olševe. Olševa (1929 metrov), ki ji za vstop v klub dvatisočakov manjka nekaj deset višinskih metrov, je pravzaprav v senci Pece in Raduhe, svojih malce višjih sester, ki se dvigata v nebo v njeni neposredni bližini. A zaradi tega niso razgledi z njenega dolgega, s travo poraščenega grebena nič manj veličastni. Olševa slovi tudi po Potočki zijalki, ki je bila v pradavnini dolga stoletja lovska postojanka naših starodavnih prednikov.
Jamnica, pobočje Strojne pod Janeževo kmetijo. Jamnica in Strojna sta hriboviti naselji na Koroškem, ki mejita na severno sosedo Avstrijo. Za to območje so značilne mogočne, a razmetane kmetije. Nekatere med njimi so zaradi svoje velikosti in številnih gospodarskih poslopij od daleč videti kot zaselki. Obisk Jamnice in Strojne je najlepši spomladi, ko po strmih pobočjih ozelenijo macesni in zacvetijo številna stara sadna drevesa.
Podzemlje Pece, kjer so garali knapi. Nedrje Pece skriva v sebi skoraj tisoč kilometrov rudniških rovov, ki so jih v minulih treh stoletjih v iskanju svinčeve in cinkove rude izkopali številni rodovi knapov. Danes ni več rudarjenja pod Peco, a rovi prav nič ne samevajo, saj so del nekdanjega rudnika preuredili v več privlačnih turističnih sklopov, kjer lahko obiskovalci spoznavajo zgodovino in tradicijo pridobivanja rude, in to med vožnjo z rudniškim vlakcem, z gorskim kolesom ali veslanjem po rovih, ki jih je po zaprtju rudnika zalila kristalno čista voda iz osrčja Pece.
