Znanstveniki so do zdaj identificirali pet različnih virusov hepatitisa, ki jih označujejo črke A, B, C, D in E. Čeprav vsi povzročajo bolezni jeter, se med seboj pomembno razlikujejo. Hepatitis A in E tipično povzroča zaužitje okužene hrane ali vode. Hepatitis B, C in D pa se pojavljajo kot posledica vnosa virusa prek drugih poti (ne prek prebavnega trakta).
Hepatitis A (HAV)
Okužimo se preko okužene hrane, vode ali umazanih rok, redko prek transfuzije krvi, presaditve organa ali stika s krvjo od osebe, ki brez simptomov izloča povzročitelje. Pri vsakodnevnih, naključnih stikih med ljudmi se virus ne prenaša. Bolezen odkrijemo samo s pregledom vzorca krvi. Simptomi se navadno pojavijo 2–6 tednov po okužbi in vključujejo vročino, bruhanje, sivo blato, utrujenost, bolečine v trebušni votlini, bolečine v sklepih, izgubo teka, slabost, temen urin, zlatenico. Zdravljenje je simptomatsko, slabo počutje pa lahko traja tudi nekaj mesecev. Nekateri okuženi morajo biti hospitalizirani, sicer pa bolezen praviloma sama izzveni brez posledic in povzroči imunost na nadaljnje okužbe z virusom HAV. V redkih primerih, zlasti pri starejših, lahko pride do zapletov na jetrih.
Hepatitis B (HBV)
Do okužbe pride ob izpostavljenosti okuženi krvi ali drugim telesnim tekočinam. Najpogostejši način prenosa je spolni odnos z okuženo osebo. Med intravenoznimi uživalci nedovoljenih drog se hepatitis B širi s souporabo okuženih igel in brizg. Podobno se lahko okužba prenaša pri tetoviranju oziroma uporabi okuženih predmetov za prebadanje kože, tudi pri medicinskih posegih. Možen je prenos z okužene matere na otroka v času nosečnosti. Ne prenaša se s souporabo jedilnega pribora, objemanjem, poljubljanjem, držanjem za roke, kašljanjem ali kihanjem, niti prek okužene hrane in vode. Tudi hepatitis B se pokaže le s krvnimi testi. Zdravljenje je simptomatsko, v primeru huje potekajoče bolezni tudi s protivirusnimi zdravili. Prebolelim hepatitis B običajno zapusti trajno imunost, razen ob hudi okvari imunosti, ko je možno, da se hepatitis B spet pojavi. Pri najhujši obliki bolezni je zaradi popolne odpovedi delovanja jeter potrebna presaditev. Zdravljenje je praviloma dolgotrajno (morda dosmrtno). Za okužene z virusom hepatitisa B velja, da so dovoljene običajne dejavnosti, zavedati pa se je treba, da so poškodovana jetra, ki so sicer glavni razstrupljevalni organ. Zato je potrebna določena previdnost pri uživanju mastne hrane in alkohola, saj lahko dodatno poškodujeta jetra.
Hepatitis C (HAC)
Virus HAC se nahaja v krvi, slini, spermi, urinu, solzah in trebušni tekočini. Najpogostejši način okužbe je prek izpostavljenosti okuženi krvi, v manjši meri se okužba prenaša s tesnim stikom med družinskimi člani, s spolnimi odnosi in z matere na otroka. Če ima bolnik značilen potek bolezni, se okužbo enostavno prepozna in dokaže s preiskavo krvi. Pri ostalih, ki so brez znakov okužbe, se to ugotovi naključno (na primer pri krvodajalskih akcijah). Akutna okužba s HCV pri 80 odstotkih okuženih poteka brez kliničnih znakov, tako okuženi lahko dolgo sploh ne ve, da je okužen. Kadar nastopijo, so glavni simptomi utrujenost, slabost, bolečine pod desnim rebrnim lokom, temen urin, izguba teka in zlatenica.
