Konec maja so se na dogodku v Laškem, katerega glavna nit je bila izpostaviti vse prednosti uživanja ekološke in lokalno pridelane hrane, zbrali sami srčni ljudje. Še eno deževno majsko popoldne smo tisti dan preživeli v družbi nasmejanih obrazov, ki jim je mar za naše okolje, prihodnost in zdravje. Na istem mestu so se zbrali ekološki kmetje, prehranski strokovnjaki, ravnatelji, kuharji in predstavniki Kmetijske zadruge Laško. Slednji so srečanje organizirali zato, da bi se enakomisleči še bolj povezali, predstavili pa so zglede, ki vlečejo. Želeli so si, da bi jih slišali predvsem tisti, ki imajo v rokah moč za spremembe. To so ravnatelji in drugi zaposleni v vrtcih in šolah, ki s svojimi odločitvami in potezami vplivajo na prehrano otrok, ter gostinci, ki vsakodnevno pripravijo veliko obrokov. Jože Žabkar, direktor Kmetijske zadruge Laško, se še kako zaveda, da »povezovanje in pridelovanje ekološke hrane traja. Predpogoj je zaupanje v verigi, ki se ustvari«. Ko pa enkrat nastane močna veriga, je vse mogoče. Najboljši dokaz za to so oni sami, ki so v svojem okolju podali roko ekološkim kmetom in jih bolje spoznali s kupci ter vrtci in šolami.
Ekološke hrane ne znamo uporabiti. Prisotni so se strinjali, da je dandanes v Sloveniji veliko lažje dobiti lokalno ekološko hrano kot pred leti. K temu sta gotovo prispevala ozaveščanje in večje povpraševanje kupcev, vendar pa je prehranska strokovnjakinja Marija Merljak ugotavljala, da mnogi med nami ekološko pridelane hrane sploh ne znamo več uporabljati tako, da bi iz nje dobili najboljše. Omenila je pogosto navado, da ekološko jabolko olupimo, preden ga damo otroku. »To je katastrofa! S tem smo zavrgli pol hranil, ki jih jabolko vsebuje in skriva ravno v olupku.« Enako je povedala o ekološko pridelanem mladem krompirju, ki ga olupimo, namesto da bi ga spekli skupaj z olupkom. Pa super ekološka solata, katere vrhnje liste odvržemo v smeti ali na kompost … »Še ena katastrofa se pripeti, če skuhate zelenjavo in nato zavržete vodo, v kateri se je kuhala.« Marija pozdravlja vsak projekt, kjer se ljudem, sploh pa otrokom, približa zdrava hrana. »Ste na dobri poti, a najprej je treba naučiti šole, vrtce in gostince, kako se s to hrano dela!« Spotoma je natresla še veliko nasvetov: »Jabolko vedno utrgajte, ko diši. Takrat ima največ hranil. Solata naj ne bi stala, saj v samo pol ure izgubi polovico vseh koristnih snovi. Rabarbaro moramo kombinirati s skuto, špinačo pa z mlekom, da se škodljiva oksalna kislina, ki povzroča ledvične kamne, veže s kalcijem iz mleka. Narava daje ogromno, a žal mi to izgubljamo, ker hrane ne znamo pravilno uporabiti.« Žalosti jo, ker ljudje bolj vedo, kaj so jagode goji, kot pa kaj jim raste okoli doma in kako pripraviti jed iz domačih kopriv. »Nikogar ne zanima ozkolistni trpotec, ki ga najdemo na praktično vsakem travniku.« Ker pač ni v modi. To je narobe svet. »In še nekaj vam povem: naše mame so kuhale počasi. Moja kurja župca se kuha šest ur. Kuhajte z veseljem, ker bo takšna hrana drugačna, bogatejša s hranili.« Njene misli so v predavalnici pospremili z bučnim aplavzom.
Prihodnji teden bodo redkvice! Medtem ko se zakonodaja bolj kot s kakovostjo hrane ukvarja s stroški, so zbrani v Laškem izpostavljali veliko pomembnejše reči. »Po izračunih Svetovne zdravstvene organizacije je kar 41 odstotkov kroničnih bolezni pomembno povezanih s prehranskimi dejavniki. Raziskav o kakovosti živil je vse več. Te dokazujejo, da lahko tudi snovi (npr. pesticidi) v živilu v manjših koncentracijah vplivajo na naše zdravje,« je izpostavil Mitja Zupančič, svetovalec specialist II za ekološko kmetovanje pri KGZS Celje. A kljub zgovornim podatkom le prizadevnost in dobra volja zaposlenih v vrtcih in šolah omogočata otrokom zdrav obrok. V to, da najmlajšim ponudijo hrano, ki ni prepotovala pol sveta, zaposleni ponekod vložijo ogromno truda, ki se jim poplača edinole z dobrim občutkom. Ko je Polona Bastič, učiteljica gospodinjstva na Osnovni šoli Vojnik, leta 2013 prevzela pobudo, da otrokom ponudijo zdrav, ekološki in lokalen obrok, se je srečala z veliko težavo. Tovrstne ponudnike je bilo takrat težko najti. Danes so med sabo že zelo dobro povezani. To smo videli tudi sami, ko se je Polona na dogodku srečala s Katarino Očko z ekološke kmetije Očko. Katarina Ta ji je povedala, da ima trenutno na zalogi veliko redkvic, in Polona je vedela, kaj dodati na jedilnik osnovnošolcev v prihodnjem tednu. Povezanost, od katere bodo imeli največ prav otroci.
Kdor misli, da otroci ne jedo ričeta, naj pride k nam! Zakonodaja žal še vedno dovoljuje, da lahko vrtci in šole izven javnih razpisov naročajo zgolj 20 odstotkov hrane. V OŠ Vojnik pa zagotavljajo, da si z naročanjem ekološke in lokalno pridelane hrane ne delajo minusa. »Pridelamo pa veliko plusov. Med slednje gotovo štejemo sodelovanje s kar 27 lokalnimi dobavitelji, manj embalaže in zavržene hrane ter veliko dobrih odzivov učencev, zaposlenih in staršev. Pri nas jemo zdravo in si za obroke tudi vzamemo čas. Žal nam pri počasnem prehranjevanju šolski zvonec ni vedno v pomoč,« je povedala Polona Bastič. Silva Plahhutta, dipl. ekon. in vodja kuhinje v celjskem vrtcu Anice Černejeve, kjer se zadnjih deset let prav tako prehranjujejo z ekološko in lokalno pridelano hrano, pa je postregla še s konkretnimi številkami: »Če kupimo na javnem razpisu že vloženo rdečo peso v količini, ki bo zadostila potrebam našega vrtca, bomo zanjo plačali 68 evrov. Lahko pa kupimo ekološko pridelano peso od kmeta in jo vložimo sami. V tem primeru bomo zanjo plačali 33 evrov, še okusnejša bo in brez kakršnih koli konzervansov.« Ko so v vrtcu fižol prvič nabavili od lokalnega kmeta, jote nihče ni mogel prehvaliti. »Iz dobrih sestavin pač ni težko napraviti dobrega obroka. Kdor misli, da otroci ne jedo več ričeta, naj pridejo pogledat v naš vrtec. Presenečeni boste,« je dejala Slavica. Dobra stara iznajdljivost je očitno zmagovalni recept, če želimo, da se bodo otroci (še) prehranjevali zdravo. No, in seveda srčni uslužbenci, ki jim je mar. Brez njih ne gre.
Stane Levart, univerzitetni diplomirani agronom, direktor Kmetijsko-gozdarske zadruge Slovenske Konjice in nekdanji svetovalec za higieno mleka, je poudaril, da je procesirano mleko, ki ga kupujemo v trgovinah, mrtva tvorba. »Popoln absurd je, da se mleku s procesiranjem odvzame vse koristno, nato pa se oglašuje mleko, ki mu je dodan kalcij (nekaj, kar mleko v osnovi že tako ali tako vsebuje). Sam takšnega mleka nikoli ne bi kupil, kaj šele zaužil.« Poleg tega naj bi znanstvene raziskave že pred leti pokazale, da se laktoza pri pasterizaciji pretvori v t. i. laktulozo, ki povzroča težave, značilne za intoleranco na laktozo. Tistim, ki sumijo, da jo imajo, zato Levart svetuje, da poskusijo z uživanjem surovega, neprocesiranega mleka. Če jim tudi to ne ustreza, pa naj uživajo fermentirane mlečne izdelke, ki so laktozno porabljeni.
Mitja Zupančič iz KGZS Celje opaža, da šole in vrtci od dobaviteljev dostikrat zahtevajo manjša jabolka, da bi jih otroci pojedli. »V resnici pa so ti manjši plodovi jabolk slabše kakovosti,« je opozoril. Sorta mora biti izražena že po videzu in tudi ekološka jabolka so lahko na pogled privlačna in lepa. Sicer pa je bilo ugotovljeno, da je v ekološko pridelanih jabolkih kar 30 odstotkov več vitamina C kot v konvencionalno pridelanih.
Polona Bestič je v veliki meri zaslužna za to, da na Osnovni šoli Vojnik jedo zdravo in lokalno pridelano hrano. Njena največja nagrada za ves trud, dogovarjanje s kmeti in drugimi ponudniki, načrtovanje jedilnikov in vse drugo dodatno delo pa je, ko ji kakšen šolar na hodniku reče, da je bila malica zelo dobra, in jo prosi, naj bo še kdaj takšna. »Takrat veš, da delaš prav,« se je nasmehnila.
Silva Plahhutta, vodja kuhinje (desno), in Erna Burgić, organizatorka prehrane in zdravstveno-higienskega režima v vrtcu Anice Černejeve, se zavedata, da hrana ni samo tržno blago, ampak pogosto tudi špekulativno. Zato skrbno izbirata sestavine, hrano pa pripravljajo v vrtcu. »Imamo ribogojnico, ki nam dostavlja sveže postrvi, ekološke kmete, pri katerih naročamo sadje in zelenjavo, ter domač kruh iz krušne peči, ki ga za nas vso noč peče gospodinja. Kadar ga prinese v vrtec, je na njem še drobec pepela iz krušne peči in prav diši po domačem. Ni boljšega. Vsekakor se kruh, napravljen na hitro in vržen v zaboje za dostavo, ne more primerjati z njim. Ljubezen, ki jo daš v pripravo hrane, se okusi,« je povedala Silva, ki je zaslužna za to, da v celjskem vrtcu nikoli ne kupujejo vnaprej pripravljenih izdelkov. Štruklje, njoke, marmelade – vse napravijo sami, s tem pa privarčujejo, saj potrebujejo samo osnovne surovine. Tiste so posledično lahko dosti boljše.
Tudi Tina Ternjak, dipl. inž. kmetijstva, ki jo mnogi poznamo iz televizijske oddaje Vrtičkanje, se je družila z nami. Zadnje čase je zaradi doktorata razpeta med Slovenijo in Francijo, kjer opaža, da imajo gostilne in restavracije bistveno boljšo ponudbo ekološke hrane. »V Franciji imajo v praktično vsaki gostilni ponudbo ekoloških pijač in hrane, pri nas pa je to še vedno velika redkost.« Z družbo somišljenic skuša to spremeniti. V njihovi gostilnici Pri damah se lahko pohvalijo, da so prva gostilna v Mariboru s certificirano ekološkimi jedmi. Solata z ješprenjem, šparglji, papriko in kumaricami, ki jo Tina drži v rokah, je bila zelo okusna.
Katarina Očko ima v Laškem svojo ekološko kmetijo. Kljub dežju je na dan dogodka, preden je prišla, doma posadila 230 paprik. »V tem uživam, najbolje se počutim na vrtu, ko sem v stiku z zemljo. Zraven pa si zavrtim še kakšno pesem od Gadov in je tako luštno,« nam je zaupala. Vesela je, da so se povezali in ujeli v isti miselnosti in cilju z nekaterimi okoliškimi vrtci, šolami in tudi Thermano Laško, ki od nje odkupuje zelenjavo. »Lani sem pridelala toliko fižola, da ga nisem imela več kam dajati. Takrat so mi v Thermani in šolah priskočili na pomoč in mi odkupili presežek,« je še omenila. Tako se to dela! Katarina se ni trudila in delala zaman, tisti, ki so kupili njen fižol, pa so nedvomno dobili prvovrsten pridelek.
Andrej Kranjec je ekološki kmet s certifikatom. In tudi zelo ozaveščen. Poleg kakovostnih izdelkov namreč poskrbi, da pri njem nič ne roma v smeti. S pšeničnimi otrobi, ki so stranski produkt mletja pšenice, se je odločil napolniti blazinice, ki so vsestransko uporabne in prav simpatične na pogled.
(eko kmetija Čadež) Domač kruh prepoznaš že na daleč. In ta okus ... V trgovinah se lahko še tako trudijo, pa se mu ne morejo približati. Takšen kruh znajo speči le gospodinje, ki ga pripravijo z ljubeznijo in spoštovanjem. Tako ga delajo tudi na ekološki kmetiji Čadež. To je, kadar ne pripravljajo nepopisno okusnih domačih jogurtov, skute in drugih mlečnih izdelkov.
(Jože Ledinek) »Na naši kmetiji velja pravilo, da negativno razpoloženi člani družine nimajo vstopa na vrt. Slaba volja se prenaša tudi na rastlino, in ker nočemo, da bi naša zelenjava imela negativno energijo, je to edini smiselni ukrep. Posledično tudi nismo presenečeni, kadar naše stranke kar ne morejo prehvaliti okusa hrane, ki jo pridelamo. To je to, z rastlinami delamo samo dobro razpoloženi,« nam je povedal Jože Ledinek z ekološke kmetije Ržen.
