Letela sva iz Trevisa, do tja pa sva šla kar z avtom – osem evrov na dan res ni kakšen strošek za parkirišče, pa še od nikogar nisi odvisen. V Bordeuax sva prispela v poznih popoldanskih urah, se na priporočilo mimoidočega (vsi ljudje, s katerimi sva imela opravka, so bili zelo prijazni, začuda pa so – razen redkih izjem, več o tem v nadaljevanju – znali tudi angleško) vkrcala na redno avtobusno mestno linijo in po dobri uri prispela na glavno železniško postajo, kjer sva imela tudi hotel. Ta je običajno v Franciji vedno Ibis in tudi tokrat je bilo tako.
Po odložitvi prtljage sva se lotila iskanja še ene tradicionalne postojanke, najbližjega Lidla, kjer si vedno priskrbiva prigrizke in pijačo. Ugotovila sva, da so croissanti še vedno po 29 centov, da tudi v Bordeuaxu, tako kot drugod po Franciji, ob koncu obratovalnega časa svežih pekovskih izdelkov skorajda ni več mogoče dobiti in da tudi tu na tatove preži zelo čeden varnostnik, presenetljivo pa v tem ni bilo gneče. Otovorjena s petimi vrečami sva se odpravila proti hotelu – in utrujena od siceršnjih napornih urnikov oba zaspala, ne da bi vedela, kdaj. Zjutraj sva se po zajtrku odpravila raziskovat mesto, ki leži na bregovih reke Garone – prometne žile, po kateri so Rimljani sredi prvega stoletja pripeljali tudi prve trte, iz katerih plodov so začeli pridelovati vino, ki je dandanes sinonim za mesto in širšo okolico. Samo mesto je arhitekturno precej podobno Parizu, le da je v glavnem mestu vse večje. Ogledala sva si največje znamenitosti: Quinconces, Grand Theatre, Place de la Bourse, katedralo, mestno hišo, srednjeveški del, Porte Cailhau … Končni vtis: lepo, čisto, mirno, tako mirno, da sploh nisva imela občutka, da imava čez cesto glavno železniško postajo. Ki pa je bila izvrstno izhodišče za raziskovanje bližnje okolice. Odločila sva se za vasico Saint-Émilion, ki spada pod zaščito Unesca, in sipine Dune du Pilat.
Saint-Émilion
Do Saint-Émilion vozi vlak, in ker so v tem času prenavljali železniško progo, sva morala izstopiti v kraju Libourne, nato pa tam počakati na avtobus. Ker je bilo do njegovega odhoda še nekaj časa, sva zavila v bližnji lokal in se usedla na teraso. Prišla je natakarica in izkazalo se je, da ne zna angleško, je bila pa nadvse simpatična in ustrežljiva. Zaželela sva si kozarec belega vina; da bi ji to pokazala, ker naju ni razumela, sva prosila za meni. Čez par minutk je prišla – z menijem, ki ga je snela z zidu. Prasnila sva v smeh, ona pa tudi. Na koncu smo se le sporazumeli. Ko nama je prinesla pijačo, pa naju je začela še nekaj spraševati, a nikakor nisva mogla razvozlati, kaj. Izkazalo se je, da je govorila o ledu, in nama ga je – ko je videla, da ne bo šlo – v kozarcu prinesla nekaj hipov zatem. Uspelo nama je naročiti še eno rundo – tokrat nama jo je prinesel zelo čeden moški. Nato pa je prišel čas za vkrcanje na avtobus, ki naju je popeljal do železniške postaje Saint-Émilion. 20 minut hoda od tam in skupaj z drugimi turisti, ki so jih v 80 odstotkih sestavljali upokojenci, od narodnosti pa Španci in Italijani, sva se znašla na cilju. Saint-Émilion je idilična, a zelo turistična vasica, polna restavracij, barov, trgovinic z umetniškimi deli in lokalnimi dobrotami: prednjačijo vina, ki ti jih z veseljem dajo pokusiti, in slaščice (midva sva si privoščila znamenito cannelés de Bordeaux). Potem ko sva vasico obredla po dolgem in počez, sva se napotila nazaj proti Bordeauxu. Na postaji je že bil avtobus, poln ljudi, kar precej pa jih je še čakalo zunaj. Voznica je obljubila, da bo poslala še enega, ni pa mogla povedati, kdaj točno bo prišel. Po kakšni uri sta pripeljala dva, na srečo, saj se je v tem času nabralo za prav toliko potnikov. Po vrnitvi in kratkem postanku v hotelu sva se odpravila preverit še nočni utrip mesta (mimogrede – konec aprila se tam znoči šele ob 21.30). Po dveh kozarcih rdečega vina v lokalu na začetku peš cone, iz katerega sva si imela priložnost ogledati ves mestni smetarski vozni park, in sprehodu skozi center, sva se – ker naju med potjo ni nič posebno pritegnilo – raje odpravila spat. Naslednji dan so bile namreč na vrsti sipine.
Dune du Pilat
Pot do Dune du Pilat naju je spet najprej vodila z vlakom do kraja Arcachon, od tam naprej pa je bilo treba z avtobusom. Po nekaj sto metrih dobro označene poti sva zagledala visoko sipino, najvišjo v Evropi. Nanjo sva se povzpela po stopnicah, z vrha pa se nama je razprostrl neverjeten pogled – na eni strani sipin neskončno morje, na drugi pa samo zelenje. Po sipinah, širokih okoli 500 metrov in dolgih okoli 2,7 kilometra z najvišjo točko 110 metrov nadmorske višine, kjer neprestano piha veter, sva se sprehodila skoraj do točke, s katere vzletajo jadralni padalci, ki so tam stalnica – zelo priljubljena tudi med Slovenci –, si poiskala zavetrje, se zleknila na pesek ter uživala v božanju sončnih žarkov. Ko so ti postali premočni in midva žejna, sva se odpravila dol. Emi je predlagal, da ubereva bližnjico. Iz izkušenj bi morala vedeti, da bo šlo za daljšnico. In tako je tudi bilo – njegova bližnjica je namreč vodila po skrajno sipkem pesku, ki se je ob hoji vdiral vse do kolen. Pot nama je tako vzela veliko več časa, a nič zato, saj sva ga imela na pretek. Ob vznožju sva se v enem od lokalov okrepčala in spila več kot zasluženo pivo, nato pa sva morala naročiti še vafelj s čokolado, saj se nisva mogla upreti vonjavam, ki so naju – po zaslugi velike skupine šolarjev, ki so to sladico mljaskali med najinim obrokom – obkrožale z vseh strani. Po vrnitvi v Bordeuax sva si ogledala še tiste znamenitosti, ki si jih do takrat nisva utegnila, nato pa sva prijetno utrujena od poti odšla proti hotelu. Zraven hotela sva si naročila še kozarec vina, nato pa se, ker so lokal zapirali, odpravila v sobo. Naslednje jutro sva Boredauxu pomahala v slovo. Bilo je kratko, a zelo sladko.
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
