Nastala je balada z naslovom Dal bom besedo. Kako je delati z Janom Plestenjakom, o čem se pogovarjajo med druženji in kakšne so njihove novoletne zaobljube, nam je zaupal Blaž Švab.
Kako je sploh prišlo do sodelovanja z Janom?
Prvič smo se srečali pred sedmimi leti. Bili smo zelo prestrašeni. Ko je Jan poklical, ali bi sodelovali, niti nismo upali verjeti, da bi se tak izvajalec, kot je Jan, na odru v glasbenem smislu družil z Modrijani. Najprej smo – ker je šlo za dobrodelni dogodek v Cankarjevem domu – eno izmed njegovih pesmi vadili sami, ker smo predvidevali, da bomo – ker je šlo za njegov dogodek – eno pesem odigrali sami. Nismo si predstavljali, da ima on vizijo, kako bo to zvenelo skupaj. Ko je prišel prvič na vaje, moram odkrito priznati, smo imeli vsi malo polne hlače. Jan se je usedel za klavir in je začel peti pesem in šele takrat nam je kanilo: »Aja, a mi bomo skupaj peli in igrali?« In takrat smo res stisnili vse atome moči ter že v prvo odlično večglasno zapeli pesem Pustil ti bom sanje. Če se nam je kdaj »usralo«, se nam je takrat. Potem pa je ta zgodba dobila še drugi, tretji in četrti del. In naj vam povem, ko pokličeta Jan ali Coto, se že na telefon oglasim s takim navdušenjem – zdaj se bo pa zgodilo nekaj lepega – in prva asociacija je – zdaj se bomo pa družili in se fino imeli, najbrž bo nastala tudi še kakšna pesem. Torej prvi korak je dobra družba in to je osnova glasbe. Ker glasba, predvsem narodnozabavna, je nastajala iz druženja, gostiln, vaških domačij, ko so se ljudje družili in so si zraven z glasbo polepšali večer. Zdi se mi, da smo se pop izvajalci in izvajalci narodnozabavne glasbe zelo vrnili h koreninam in temu, kako mora glasba v osnovi nastajati – iz ljubezni do druženja in dobrega počutja. Samo v tem primeru namreč lahko iz tega nastane dodana vrednost.
Kako potem pri vas poteka delo?
Jan vedno odlično poskrbi tudi za kakšno provokacijo. V studiu je zdaj tako, da se vokalisti postavimo vsak za svoj mikrofon in potem vsakdo zapoje ter se te stvari še malo računalniško popravi, če je kaj »fouš«. Jan pa pride v studio in reče: »No, Modrijani, danes boste pa peli samo na dva mikrofona brez popravljanja. Petnajst minut bomo snemali, potem gremo pa jest.« In to tudi naredimo, ker mu zaupamo. In gre. Potem mu rečemo: »Hvala Jan za idejo in za to, da smo zbrali pogum, da se vračamo h koreninam.« Pogosto snemamo vse skupaj, tako vokale kot inštrumente posnamemo emotivno, to, kar čutimo, potem gremo dobro jest. Tam smo pa dlje, od štiri do pet ur. (smeh) Mi smo ponosni na to, da sodelujemo. Želel bi si, da bi to nadaljevali, ker se ob tem zelo dobro počutimo.
Glede na to, da je uradni videospot za novo pesem Dal bom besedo vse od objave na prvem mestu najbolj gledanih videov v Sloveniji, so tudi to skladbo, tako kot že prej En poljub in Kok nam je luštn, ljudje že vzeli za svojo. Kaj vam to pomeni?
Vse, ki se ukvarjamo z glasbo, seveda zelo zanima, kaj se dogaja na radijskih postajah in na terenu, ali glasba med ljudmi živi, ali je prisotna. In te pesmi, ki jih delamo skupaj, živijo med ljudmi. Ko ob treh zjutraj pridemo v vaško gostilno na Gorenjsko ali na Štajersko, jih fantje ob kitari pojejo. Zdaj, ko to pripovedujem, mi gredo kocine pokonci, to je namreč največji kompliment za izvajalca in predvsem za avtorja – da glasba živi. Na primer En poljub je pesem, ki se v Sloveniji največkrat izvaja, tudi ob slovesih, ki so poleg rojstva najbolj intimen trenutek, jo pojejo. Nam se je celo zgodilo, da so prišli k meni domov otroci trkat na vrata in prosit za mamo, ali bi lahko to pesem peli na njenem pogrebu. Mama je bila zelo hudo bolna, a še živa, in se je hotela prepričati, da je to mogoče, potem pa se bo poslovila, samo da bo ta pesem ob koncu. Za Dal bom besedo pa mi izvajalci pravijo, da jo veliko igrajo na porokah in da so ganjeni do solz, da je to pesem za dva, ko stopita pred oltar.
Videti je, da vaša štajersko-primorsko-gorenjska naveza zelo dobro deluje ...
Da, vsa Slovenija se poveže v skupnem imenovalcu, družijo nas pa iskrenost, pristnost in res ljubezen do slovenstva ter do pesmi, do pete pesmi. Za nas je privilegij, da sodelujemo z Janom in Cotom.
Verjetno bi lahko sodelovali tudi z nekom, s katerim se ne razumete oziroma si niste tako blizu kot z Janom, pa vendarle – koliko h komadu doprinese ta ljubezen med vami?
To je bistveno. Mi se družimo in nam je lepo, potem pa, če iz tega nastane pesem, v redu, če ne, pa tudi, saj nam največ pomeni ta trenutek druženja. Tudi nismo obsedeni s tem, da bi, ko sedimo skupaj, imeli pri sebi telefone in naša druženja objavljali na facebooku in instagramu. Nikoli v zadnjih sedmih letih nismo na omenjenih družbenih omrežjih objavili, da se družimo, pa da nam je lepo, ker nočemo pokvariti tega lepega trenutka. Raje opazujemo sončni zahod, se imamo dobro, se smejimo ... in to ostane za nas. Je pa res, da so iz tega lepega druženja nastale lepe pesmi. In to je pravi način, tako se je včasih delalo in smo to malo obudili. Zato pa je tako iskreno, ljudje to čutijo, ni nobenega »blefa«, pa tudi ne gre za to, da bi morali nekaj narediti zato, da bomo uspešni. Vidi se, da v tem ni nobene preračunljivosti.
O čem pa se pogovarjate med druženji?
Razpravljamo o vsem, o tem, kako živimo, kako razmišljamo, kakšen odnos imamo do ljudi, dela, staršev, do življenja na splošno, do hrane ... Zdi se mi, da lahko »blefiraš« mogoče tri mesece, največ eno leto, šest let pa ne moreš, ko karte namreč razkriješ, se takoj vidi, kdo si, kakšen si, padejo vse maske ... In nam je všeč to, kar smo.
Pred kratkim smo vstopili v novo leto. Ste si zadali kakšne zaobljube?
Da, zdi se mi, da je pri vseh Modrijanih ena skupna, ker nismo več stari 20 let, ampak gremo krepko čez 30, je treba malo paziti tudi na dovolj zdravo gibanje in zdravo prehrano, zato ker si še želimo igrati. Želimo si igrati kot Slaki in Avseniki – več kot 50 let. Zdaj jih imamo skoraj 20 in bi radi bili prijetni starčki, ki znajo dobro zapeti tudi na stara leta.
