V zimskih in jesenskih mesecih, ko večina rastlin zaključi rastno sezono, se človeško oko razveseli vsake zelenine v naravi. Vsakršno vednozeleno rastje nas v pustih zimskih dneh navdaja z upanjem na novo prihajajočo pomlad.
Samonikli vrsti
Med tovrstno vednozeleno rastje spada tudi lobodika. V Sloveniji je prisotna z dvema vrstama: širokolistno lobodiko (Ruscus hypoglossum L.) in bodečo lobodiko (R. aculeatus L.). Lobodika spada v družino beluševk (Asparagaceae) in je torej sorodnica nam bolj poznanih užitnih špargljev. Vendar so tudi mladi poganjki bodeče lobodike užitni. V rodu lobodik je šest vrst, ki rastejo v Evropi, severni Afriki, na nekaterih otokih ob njej pa vse tja do Irana. Pri nas bodeča lobodika raste predvsem v Primorju. V notranjost sega do tja, kamor še seže topel vpliv morja. Ponekod pa jo najdemo tudi na obrobju panonskega sveta. Širokolistna lobodika je bolj prisotna v notranjosti in manj v zahodnem delu Slovenije.
»Listi« niso listi
Obe vrsti sta najbolj opazni po bleščečih »listih«, ki pa to niso. To, kar pri njih daje videz listov, so pravzaprav sploščeni preoblikovani poganjki (filokladiji). Cvet se nato pojavi na sredini takšnega sploščenega poganjka. Bodeča lobodika ima navadno le dva drobna zelenkasta cvetova v zalistju suhokožnatega lista, širokolistna lobodika pa do šest drobnih zelenkasto belih cvetov v zalistju zelnatega lista. Pri bodeči lobodiki se cvetovi razvijejo že marca, pri širokolistni aprila. V topli jeseni se velikokrat zgodi, da obe zacvetita že novembra.
Privlačne rdeče jagode
Rastlina je dvodomna, kar pomeni, da ima bodisi samo ženske bodisi samo moške cvetove. Pri ženskih rastlinah se po oprašitvi razvijejo bleščeče rdeče jagode. Še posebej v zimskem času so čudovita popestritev gozdne podrasti. Jagoda ostane na rastlini vse do pozne pomladi, če je prej ne pojedo ptiči. Obe vrsti rasteta v gozdni podrasti, pri čemer je širokolistna lobodika prisotna predvsem v jelovo-bukovih gozdovih, tam, kjer je dovolj humusa. Doseže višino do 40 centimetrov. Bodeča lobodika je prebivalka termofilnih gozdov Primorja, Krasa in Istre ter je v primerjavi s širokolistno pravi manjši grmiček. Lahko zraste celo do meter visoko. Prav tako je temneje zeleno obarvana kot širokolistna. Poleg tega ima zelo razvit koreninski sistem, ki lahko prodre tudi do 70 centimetrov v globino, kar omogoča rastlini preživetje in preskrbo z vodo v suhih poletnih dneh. Rastlina je namreč zelo prilagojena suši.
Čeprav obe vrsti morda nista tako variabilni kot kakšna druga rastlinska vrsta, se lahko tudi z njimi včasih narava poigra. Tako je mogoče v naravi najti vrste bodeče lobodike z ožjimi in precej manjšimi filokladiji kot pri običajnih primerkih. Tovrstno obliko smo našli tudi v Botaničnem vrtu in je že vzbudila zanimanje vrtnarja iz Anglije. Včasih pa so v naravi opazni primerki z izrazito širokimi filokladiji.
V hortikulturi je poznan kultivar bodeče lobodike, in sicer R. aculeatus 'Lanceolatus', ki ima izrazito ozke in dolge filokladije. Mnogokrat so ti ožji od razprtega cveta. Pri omenjenem kultivarju še posebej pride do izraza velika rdeča jagoda.
Lobodiki sta prav tako izredno lepi in nezahtevni vrsti na domačem vrtu. Primerni sta za učinek gozdne podrasti pod drevesi, kjer trava ne raste, ali za ustvarjanje nižjih mejic in obrob gredic v polsenci. Še posebej prideta do izraza pozimi, ko listje odpade in zelenina izgine v zimski sivini. Takrat zablesti zelenina lobodik, ob mrzlih sončnih žarkih pa zableščijo rdeče jagode.
Nekdanja raba lobodike
Dandanes je lobodika manj znana kot nekoč, saj je skoraj izginila v pozabo njena vsakodnevna raba. Bodečo lobodiko so namreč uporabljali za izdelavo metel, enako učinkovita pa je bila tudi za čiščenje dimnika. Zelo zanimiva raba lobodike je znana v Istri, kjer so jo uporabljali pri prenašanju vode v odprtih sodih. Namestili so jo na gladino vode in s tem preprečili pljuskanje vode iz soda pri transportu sodov z osli. Domačini so ji rekli pikača, kar ne preseneča, saj je na otip precej bodeča. Poznana je še pod imeni rušinka po šavrinsko in lemprika po istrsko. Poleg naštetega je bila zaradi svojega vednozelenega značaja zelo uporabna za spletanje nagrobnih vencev. Ni čudno torej, da so jo prav zaradi množičnega nabiranja v Primorju uvrstili med zavarovane rastline. Širokolistna lobodika pa je še dandanes pogosto del zimskih šopkov, ki jih lahko kupimo na tržnici.
