Vrt je za mnoge ljubiteljske vrtnarje nadomestek slikarskega platna. Na njem kombinirajo barve in oblike, rastline umeščajo v prostor; nekateri bolj, drugi manj uspešno. Kakšen pa je vrt priznane likovne umetnice, ki je z dušo predana vrtnarjenju? Fantastičen vrt se je razgrnil pred menoj, ko je vrata odprla slikarka Irena Polanec.
Zemljišče, ki sta ga Irena Polanec in soprog Bojan iskala vrsto let, leži na obronkih Pohorja, skrito za gosto zaveso drevja ob ozki ulici, ki se vije navkreber. Obdano je z ograjo, ki preprečuje prehod divjim živalim, hkrati pa omejuje pogled mimoidočim. Sredi parcele stoji dvesto let stara hiša, potrebna temeljite obnove, ki še vedno poteka. Tu bo nekoč njun dom, galerija in atelje.
Teren se zlagoma spušča, a ker je zelo obsežen, naklon ni moteč; nasprotno, slikarki je ponudil še dodaten izziv. Dva hektara veliko parcelo sta tako rekoč v celoti namenila okrasnemu vrtu. Ne vem za noben vrt v naši deželi s tolikšno površino, ki bi bila v celoti kultivirana!
Drevesa so živa bitja
Seveda sta Irena in Bojan morala z veliko truda nekdanjo goščo robid, kopriv in grmovja očistiti, izravnati površino in osvoboditi drevesa, ki sta jih obdržala, kolikor je bilo mogoče.
»Drevo je zame živo bitje. Tudi zdaj, ko vidim jelšo, hrast ali karkoli samoniklega, ki vzklije iz zemlje, ker je mogoče ptič prinesel seme, ga pustim. Naj raste. Če mu je bilo dano, da živi, ga ne bom jaz uničila,« je svoj odnos do dreves opisala Irena Polanec.
Njuno spoštovanje starih dreves se ne kaže le v ohranitvi starih dreves. Okoli starih jablan, ki so jim pri urejanju zemljišča delavci visoko zasuli debla, sta odkopala širok kolobar, osvobodila debla in poskrbela, da se v vdolbini ne nabira voda. Obdržala sta niz visokih jelš; te z očiščenimi debli ob vodnem motivu zdaj predstavljajo privlačen motiv, ki ga ni mogoče prezreti.
Ob robu zemljišča šumlja potoček, pač eden od vodnih virov, ki jih na Pohorju ni malo. Ta del vrta še čaka na svojo končno podobo. Strugo obroblja niz maslenic, ki so med redkimi predstavnicami cvetočih trajnic. Na njunem vrtu namreč prevladujejo grmi, večinoma vednozeleni.
Preplet barv, oblik, tekstur in arom
Različni iglavci se razraščajo v družbi pušpana, kosteničevja, češmina, trdolesk, juk in druge drevnine. Poletje ne mine brez niza cvetočih kobulov hortenzij. Seveda je v kakem senčnem kotičku dobrodošla družba host, tako kot sončni obronek pobarva niz cvetoče sivke. Od parkirišča do hišnega vhoda stopamo po nizu pazljivo izbranih kamnov, med hojo po njih nehote sprožimo oblačke dišečega timijana, ki objema kamne.
Izkopala sta kar štiri vdolbine za vodne motive. Tri so običajna »jezerca«, namenjena vodnim rastlinam in šumljanju vodnega toka. Četrta pa je mlaka, skrita v kotu vrta, prekrita z vodno lečo, namenjena samo žabicam in kačjim pastirjem.
Živali so dobrodošle
Njena ljubezen do vsega živega se kaže tudi v ogromnem hotelu za žuželke, zloženem iz stotin debel in vej, ki so se nabrale med čiščenjem in vzdrževanjem vrta.
»Kosi so se čisto udomačili, sprehajam se z njimi. Hodijo za mano in potem gremo na sprehod.«
Nešteti odtenki zelene
Najbolj opazne so natančno oblikovane skupine grmov. Ni si mogoče predstavljati števila ur, ki jih Irena posveča ročnemu striženju s škarjami, a le tako nastajajo oblike in se prelivajo barve, kakor si jih je zamislila.
»Mož včasih reče: 'Nariši, naslikaj mi ta kot vrta, ki ga boš ustvarila.' Nikoli ne narišem, ker se mi zdi to izguba časa. Jaz grem takoj v akcijo. Sadim, obrezujem, kombiniram. Ker sem slikarka, me zelo zanima kombinacija barv. Že sami odtenki zelene so fantastični. Nobeno drevo ni enako zeleno. Potem dodam rumeno, ki jo imam rada, saj zažari iz sence. Pa rdečo, ker mi je zelo ljuba barva, barva moči in ljubezni.«
Na vrtu ustvarja sliko
Kakšna je sploh njena vizija tega vrta?
»V bistvu ustvarjam pejsaž, ne pa kakšne sobe. Ustvarjam sliko. Slika mora dihati, ima svoje zakonitosti: ne sme biti prepolno in ne sme biti preprazno.«
Ne samo zasnovati in zasaditi, tudi vzdrževati tako velik vrt je zelo zahtevno.
»To me sprošča, ker pozabim na vse težave, na stres. Jaz v bistvu počivam, ko to delam, ker me veseli. Garanje je zame užitek. Enostavno ne znam sedeti in gledati v zrak, ne. No, saj znam uživati. Ampak zmeraj potem vidim: 'Oh, na tistem grmu štrli vejica.' In že vstanem in jo že odrežem. Picasso je rekel: 'Ko slikar nič ne dela, najbolj dela.' To velja tudi zame.«
