Preden je pred štirimi leti po odhodu dolgoletnega direktorja Cankarjevega doma Mitje Rotovnika prevzela vodenje te ustanove, je bila ena glavnih pobudnic in organizatorjev znanih umetniških festivalov, kot so Mesto žensko, Exodos, Lepota ekstrema, Bobri in Prelet; selektorica Gibanice, dolgoletna kulturna urednica Radia Študent, direktorica Koreodrame, vodja gledališkega programa v Cankarjevem domu ter direktorica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega gledališča.
Lahko bi rekli, da bi bil kulturni zemljevid naše umetniške pokrajine brez nje drugačen. V času, ko so bile evropske in globalne povezave še precej bolj omejene, ji je uspelo pripeljati v Ljubljano nekatera ključna imena in projekte gledališko plesne scene, ki so močno vplivali na razvoj domače produkcije. Čeprav so se razmere v kulturi v obdobju suhih krav zelo spremenile in danes niti približno ne dosegajo sredstev in pogojev izpred nekaj let, imamo odlično znanje, kadre in povezave, ki so za to potrebni, in Cankarjev dom v novi postavi pooseblja prav to. Uršula Cetinski, ženska na čelu sto petdeset članskega kolektiva, ki na leto pripravi več kot tisoč kulturno umetniških dogodkov ter okoli dvesto kongresnih projektov za skoraj pol milijona obiskovalcev, si na teden ogleda vsaj tri do štiri dogodke, ki nastajajo pod okriljem »njene« hiše in o tem piše tudi zelo brane dnevnike na spletu. Kot menedžerka nove generacije se zaveda, da se lahko kultura in biznis še kako dobro razumeta in povezujeta.
Ko je na začetku osemdesetih začel delovati novi kulturni in kongresni center Cankarjev dom, je bil kulturna pokrajina Ljubljane in Slovenije precej drugačna, razen tradicionalnih ustanov, kot so opera, gledališče, kino, ni bilo pravih kulturnih centrov. Danes pa samo v Ljubljani deluje kar nekaj močnih kreativnih centrov: Kino Šiška, Stara elektrarna, Mesto Metelkova, Španski borci idr. Kakšna je vloga Cankarjevega doma danes, kje je njegova niša?
V resnici se je njegova funkcija od osemdesetih let do danes zelo spremenila. Na umetniškem področju je nastalo veliko nove »konkurence«, organizacij in institucij, ki se ukvarjajo z različnimi vsebinami, ki so bile pionirsko zastavljene v Cankarjevem domu in takrat niso obstajale nikjer drugje. Toda še veliko večja razlika med nekoč in danes, kot je vidimo na področju umetnosti, se je zgodila na področju kongresne dejavnosti, ki predstavlja kar dvajset odstotkov našega programa, bodisi so to domači ali mednarodni kongresi, strokovna srečanja ali konference. V tem segmentu je bil Cankarjev dom v osemdesetih letih prvi in ima najdaljšo tradicijo, danes pa je tovrstne ponudbe po Sloveniji veliko, z njo se ukvarjajo različne ustanove in hoteli. Tudi umetniška ponudba je, kot sem že omenila, v različnih zvrsteh neprimerno večja kot pred desetletji. Posebnost Cankarjevega doma je prav ta, da ima vse te dejavnosti združene pod eno streho, od glasbe, filma, gledališča in plesa do razstavnega programa ter kulturne vzgoje ter humanistike, za vsem stoji en producent, ena hiša in to nas ločuje od drugih ponudnikov. Vsak od mojih kolegov, ki v Cankarjevem domu oblikuje določen umetniški program, ima tudi svojo specifično konkurenco. Recimo naš jazz festival z Bogdanom Benigarjem na čelu, ki je najstarejši evropski jazz festival, drugo leto bo štel že šestdeseti jubilej, ima na tem področju izjemno veliko konkurenco tako v Ljubljani kot Sloveniji in ponudnikov je vsak dan več. Cankarjev dom lahko krepi in nadgrajuje tista področja, ki jih drugi nimajo v svojem programu, zato smo začeli delati na tem, da si vsako leto izberemo nekaj tem, ki so aktualne in jih potem obdelamo skozi perspektivo različnih umetniških področij, ki jih zastopamo. Letos je naša vodilna tema Ivan Cankar, ki ga predstavljamo z izvrstno razstavo, pa tudi v filmu, na raznih literarnih srečanjih, strokovnem simpoziju itd. Lani smo posvetili posebno pozornost Tolstoju, pred tem Shakespearu in drugim. Veliko smo se ukvarjali tudi z izjemno osebnostjo Nikole Tesle, kjer nam je uspelo povezati humanistiko in znanost, podobno kot bi radi naredili prihodnje leto, ko pripravljamo festival Na Olimpu, ki bo posvečen starogrški znanosti in tehnologiji. Skupaj s tehniškim muzejem iz Soluna pripravljamo veliko razstavo in v povezavi s tem tudi številne umetniške in humanistične dogodke, ki bodo raziskovali, kako grška antika odzvanja v današnjem svetu. Smo edini na tem prostoru, ki združujemo in povezujemo tako sodobno kot klasično umetnost, tako slovensko kot mednarodno, v vseh raznolikih umetniških oblikah.
Dolgoletni direktor te velike ustanove pred vami je bil Mitja Rotovnik, ki je znal uspešno krmariti med politiko, ki se je menjavala, gospodarskimi partnerji, kot pomembnimi sponzorji CD-ja, in tudi umetniki, od alternativcev do svetovnih zvezd. Kako je bilo zlesti v direktorske čevlje po Rotovniku?
Precej normalno, bi rekla. Cankarjev dom sem spoznala že v srednji šoli, ko so me poslali na prakso v vložišče, kjer sem lepila znamke in nato delala kor kurirka.
… a, tako se začne?
Tako se začne. Čez sedem let sem se vrnila v vlogi direktorice neodvisne gledališke skupine Koreodrama, ki je delala tudi v Cankarjevem domu. Takrat sem vodila dva projekta, ki sta se igrala v dvorani Duše Počkaj, in sicer Strniševe Žabe v režiji Damirja Zlatarja Freya ter Posvetitev pomladi na glasbo Stravinskega. Tako sem na drug način spoznala Cankarjev dom. Tretjič so me povabili sem kot vodjo gledališko plesnega programa, kjer sem delala osem let. Po osmih letih vodenja Slovenskega mladinskega gledališča sem se torej spet vrnila v hišo kulture, ki sem jo tako ali drugače že zelo dobro poznala. Res pa je, kot ste omenili, gre za svet, kjer se pletejo tesne povezave med politiko, poslovnim svetom in umetniki.
Je bil prestop iz temperamentnega gledališkega okolja in precej manjšega kolektiva Slovenskega mladinskega gledališča v veliko elitno institucijo naraven korak ali kulturni šok?
Velika razlika je predvsem v tem, da imaš na tem delovnem mestu stike z veliko več ljudmi. Podobno kot so nas na primerjalni književnosti učili, da so v viktorijanskem času ženske pisateljice, kot so bile sestre Brönte ali pa Jane Austen in druge, živele doma, v zelo ozkem in zaprtem krogu svoje družine, medtem ko sta recimo Dickens in Thackeray imela dober pregled nad tedanjo angleško družbo, od najnižjih do aristokratskih slojev. Tako se mi zdi, da ti tudi delovno mesto, ki ga imam zdaj, ponuja dober vpogled v različne strukture slovenske družbe. Preprosto si jih primoran spoznati, kar je bilo nekaj novega zame, a človek se presenetljivo hitro tega navadi, enako kot so me vsi presenetljivo hitro tudi sprejeli kot sogovornico. To pa je zame bilo presenečenje. Spoznati in komunicirati s toliko različnimi ljudmi, od poslovnežev do politikov – umetniško sceno sem dobro poznala že od prej – v tako kratkem času, to je bila morda zame najbolj zanimiva izkušnja. S kolegico Bredo Pečovnik, direktorico kongresne dejavnosti, se zelo veliko ukvarjava s področjem pokroviteljstva in prav neverjetno je, ko se srečuješ z manjšimi slovenskimi družinskimi podjetji in ugotoviš, koliko izjemnih kreativnih ljudi dela tam, in kako odkrivajo svoje tržne niše, kjer so zelo uspešni. Ne samo doma, tudi v drugih državah. Tega vedenja prej nisem imela. Ko sem se včlanila v Združenje Manager in postala članica odbora sekcije ženskih menedžerk, je bilo presenetljivo, koliko zanimivih in sposobnih slovenskih menedžerk sem spoznala.
Vodenje kulture in posla torej nista dva ločena svetova?
Ugotovila sem, da veliko teh družinskih podjetij zacveti prav v drugi generaciji. Kadar grem na podelitev gazel, nagrad za najbolj uspešna hitro rastoča podjetja, je bilo zame novo, kako se večina menedžerjev zahvaljuje svojim staršem, ki so začenjali s to dejavnostjo, da so jo nato njihovi nasledniki pripeljali na višjo raven, razširili trge in uveljavili v tujini. Začela sem dojemati razliko med načinom dela javnega uslužbenca in zasebnega podjetnika. Če si pri svojem delu uspešen, v zasebnem podjetju to vedno ostane kot pridobitev za naslednje generacije, za tvoje otroke, vnuke, medtem ko pri javnih uslužbencih ni tako. Lahko vse življenje dobro in veliko delaš, toda nitka se pretrga, tvoji družini ne ostane nič, ničesar jim ne moreš zapustiti. Ko odideš, se tvoje delo tam konča, novi, ki bo prišel za tabo, bo začel od začetka.
Danes imamo za razliko od drugih panog na vodilnih mestih različnih ustanov, ki se ukvarjajo s kulturo, kar precej žensk, recimo Zdenko Badovinac, Nevenko Koprivšek, Barbaro Jaki, Sanjo Nešković Peršin, Barbaro Hieng Samobor, Mirjam Drnovšček. Je vodenje v kulturi bolj pisano na kožo žensk?
Kultura ni nič bolj pisana na kožo žensk, evropske raziskave jasno kažejo, da poklici, ki zahtevajo veliko dela in so slabše plačani, niso dovolj zanimivi za moške iskalce in šele takrat se odpre možnost, da se v teh poklicih lahko uveljavi več žensk. Gre torej za popolnoma pragmatičen razlog. Kadar moški izkažejo interes za neko delovno mesto, je le malo možnosti, da bi jih ženske premagale, četudi so lahko boljše kandidatke, z boljšimi referencami. To pomeni, da so pri delovnih mestih, ki zanimajo moške, ki se želijo tam izkazati in so dobro plačana, moški vselej v prednosti. Šele takrat, ko so delovna mesta manj zanimiva, kar pomeni slabše plačana, postanejo bolj dostopna tudi ženskam.
Cankarjev dom še vedno doživljamo kot elitno ustanovo, vendar v njem nastaja marsikaj. Mitja Rotovnik je bil znan po tem, da je znal odpreti vrata tudi različnim novim umetniškim praksam. Ko ste bili deset let vodja gledališke dejavnosti v Cankarjevem domu, ste pripeljali v Ljubljano takrat nekatera najbolj zanimiva in vroča imena nove plesno gledališke scene.
Ko sem po osmih letih vodenja tega oddelka, zapustila Cankarjev dom, je zašel gledališko plesni program v rahlo krizo, ker so se vsi, ki so prišli potem, prehitro menjavali na tem mestu. Nihče ni ostal več kot dve leti, kar je slabo za tak program. Zdaj, ko je začel pred letom in pol voditi ta oddelek Andrej Jaklič, ki je bil prej kulturni urednik Dela, se že kažejo prvi obrisi, da bo ta program spet dobil svoje mesto in težo med ostalimi programi. Največji segment našega programa pa tradicionalno predstavlja glasba, tako resna kot vse druge glasbene zvrsti. Uprizoritveni zvrsti so bile nekaj časa bolj na stranskem tiru, a se z novim vodjem spet vračajo. V primerjavi s časi, ko sem sama vodila gledališko plesni program v CD-ju, se je veliko spremenilo. Od vseh zvrsti umetnosti za gledališče potrebuješ nedvomno največji finančni vložek, nazaj pa s prihodkom od prodaje vstopnic vedno dobiš veliko manj kor recimo pri glasbi. To pomeni, da potrebuješ zanj močne subvencije, če želiš pripeljati sem zares referenčne avtorje. V prejšnjih časih, ko sem bila vodja te dejavnosti, smo si lahko privoščili marsikaj, mednarodna gostovanja v velikih in tudi manjših dvoranah. Danes bi bilo nemogoče povabiti neko znano ime na gostovanje s predstavo manjšega formata, primerno recimo samo za sedemdeset ljudi v Dvorani Duše Počkaj, saj so se javne subvencije za Cankarjev v zadnjih desetih letih bistveno znižale. Tisto, kar lahko danes pripeljemo iz mednarodnega gledališkega ali plesnega sveta, moramo nujno umestiti v veliko Gallusovo dvorano, da ustvarimo večji prihodek od prodaje vstopnic. Smo pa v mojem mandatu začeli z abonmajem Veličastnih sedem, ki se je v zadnjih treh letih dobro usidral, o njem se veliko govori, tudi obisk se močno povečuje.
Med drugim ste zagnali in soustvarjali tudi nekatere najpomembnejše gledališko plesne festivale, in sicer kot soselektorica Exodosa in Gibanice, bili ste ustanoviteljica Mesta žensk, festivalov Lepota ekstrema, Bobri in Prelet. Ljubljana je tudi zato postala močno in prepoznavno kreativno središče z umetniki, ki so jih potem vabili po vsej Evropi in svetu.
Časi so se medtem zares spremenili. Cankarjev dom je imel nekoč celo agencijo, ki je skušala plasirati in prodati plesno gledališke predstave slovenskih neodvisnih izvajalcev v tujino, na žalost se je bivši direktor pozneje odločil in omenjeno agencijo ukinil. Če bi našli ustrezno razumevanje pri našem ustanovitelju – Ministrstvu za kulturo –, bi se v prihodnosti izplačalo ponovno uvesti to dejavnost, navsezadnje to pomeni le eno delovno mesto, enega človeka. Tak predlog sem jim že podala. Nekateri neodvisni avtorji in skupine so že sami zelo prodorni na tujih prizoriščih, tudi Mladinsko gledališče recimo, ki je sicer javni zavod, že dolgo goji tradicijo mednarodnega gostovanja. Vseeno pa menim, da bi bilo zelo dragoceno, če bi se nekdo intenzivno ukvarjal s plasiranjem določenega projekta, recimo izjemne predstava glasbenika Janeza Dovča o Nikoli Tesli, ki bi lahko zaživela tudi na odrih v tujini. Vložek države v to dejavnost bi lahko prinesel zelo dobre rezultate. Nekateri, kot recimo skupina EN-KNAP, pa so na tem terenu že sami zelo uspešni in so postali že skoraj institucija.
Danes ima kakšen festival že skoraj vsako slovensko mesto. Bi lahko kultura postala pomembna ekonomska panoga, če bi jo bili politiki sposobni kot tako prepoznati in oblikovati kakšno pametno vizijo?
Rekla bi, da ima Mestna občina Ljubljana precej močno strategijo v povezavi s kulturnim turizmom in se to tudi dobro pozna, poglejmo samo uspehe in evropska priznanja, ki jih je dobila preurejena Plečnikova hiša itd. Mislim, da delajo prave korake v to smer. Toda, če gledamo situacijo po Sloveniji, smo že na Nacionalnem svetu za kulturo, katerega predsednica sem, pred časom ugotavljali, da gre za zelo razpršeno dejavnost, o kateri ni niti pravih podatkov, koliko vanje vlaga država, koliko lokalne skupnosti. Festivalska dejavnost bi si zaslužila na Ministrstvu za kulturo posebno mesto in obravnavo; še ko smo v mojem času kandidirali z Mestom žensk, smo morali vsebino vedno razparcelirati na posamezne sklope: odrska, glasbena, multimedijska in kandidirati z vsako posebej. Uspešna kulturna politika bi morala obravnavati festivale kot enoto, morala bi se povezati še z drugimi ministrstvi, da bi jih znali še veliko bolje izkoristiti, kot jih zdaj. Danes pa nad tem ni pravega pregleda, obstajajo manjše skupine ljudi, ki pripravljajo presenetljivo dobre stvari, za katere pa včasih le malokdo ve.
Ste avtorica monodrame o Almi Karlin, s katero ste z igralko Polono Vetrih sredi devetdesetih prvič opozorili na to pisateljico in popotnico, ki je bila dotlej tako rekoč pozabljena, izbrisana iz naše literature in spomina?
Premiera te predstave je bila leta '95 na festivalu Mestu žensk. V Cankarjevem domu smo lansko leto v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem iz Celja pripravili razstavo o Almi Karlin. Antropologinja Barbara Trnovec se zelo kakovostno in z velikim žarom ukvarja z zapuščino Alme Karlin ter jo predstavlja javnosti. Alma je bila kompleksna osebnost, tako da se lahko nanjo danes idejno pripne marsikaj in marsikdo, jo reinterpretira po svoje, češ Alma je razmišljala tako in tako. To seveda velikokrat ne zdrži, Alma je bila vendarle otrok svojega časa, prve polovice 20. stoletja. Težko bi zanjo trdili, da je bila feministka, vsaj v današnjem razumevanju tega pojma ne, vsekakor pa je v svojem času podirala meje pričakovanega. Tudi na razstavi je bilo to lepo pokazano. Imela je nekatere ambicije, ki so takrat in še danes veljale bolj za moške kot za ženske.
Kakšna ženska pa je bila Alma? Danes si jo, kot ste omenili, kar vsi nekako lastijo, o njej je izšlo veliko biografij, o njej se pišejo diplomske in doktorske naloge, snemajo filmi …
Moj vtis, ki je lahko tudi napačen in je nastal, ko smo takrat zelo intenzivno preučevali njeno zapuščino v NUK-u, je, da je Alma obžalovala, da se je rodila kot ženska, da bi ji bilo veliko lažje, če bi se rodila kot moški; ne bi se ji bilo treba spopadati s toliko predsodki. Dejansko ne vemo, kaj vse je doživela na svojih potovanjih, za bralca njenega časa ni bilo primerno povedati vsega, kar bi lahko. Zagotovo je bila izpostavljena spolnemu šikaniranju, če že ne tudi posilstvom, zdelo bi se mi komaj verjetno, da se to ni zgodilo, glede na to, kje vse se je pojavljala popolnoma sama kot samska bela ženska.
Mi smo jo znali sprejeti kot tako šele zdaj, mnogo let po njeni smrti …
Temu botruje dejstvo, da je pisala v nemščini in se zato ni uveljavila v slovenski literaturi. Do nedavnega je bila zelo skromno prevajana v slovenščino, zdaj pa se je pojavilo že veliko njenih del v prevodu. Zdi pa se mi, da ostajajo potopisi njeno najmočnejše pisateljsko delo, veliko močnejši so kot romani.
Ob stoletnici smrti je bilo letos veliko prireditev posvečenih Ivanu Cankarju. Tudi pri vas ste odprli razstavo, ki postavlja Cankarja v evropski okvir. Je danes za nas še tako pomemben pisatelj ali je prej ikona, mit, s katerim smo rasli v šolskih klopeh?
Oboje, bi rekla. Cankar je postal že sam po sebi institucija in morda je prav stota obletnica njegove smrti vzbudila v ljudeh, ki so se z njim ukvarjali, željo, da bi ga predstavili tudi kot človeka, ne le kot narodnega junaka, nacionalni mit. Zanimivo je, kako so skušali neodvisni ustvarjalci, ki so pri nas ustvarili predstavo o Cankarju za otroke iCankar, skozi različne anekdote prodreti do Cankarja kot človeka. Recimo izpostaviti, da je bil v svojem času Cankar zelo zvezdniški pisatelj in so k njemu na Rožnik romali mnogi študenti, še posebej pa ženske, njegove oboževalke in nesrečno zaljubljena dekleta.
»Prav neverjetno je, ko se srečuješ z manjšimi slovenskimi družinskimi podjetji in ugotoviš, koliko izjemnih kreativnih ljudi dela tam, in kako uspešno odkrivajo svoje tržne niše.«
Cankar je bil torej še v predinternetnih časih zvezdnik, karizmatična osebnost. Prav tako so v tej predstavi pokazali še na eno njegovo bolj skrito plat, gizdalinstvo. Cankar je bil vedno, tako kot njegov sicer v življenju precej neuspešni oče, krojač, rad lepo oblečen, gosposki, veliko se je ukvarjal s svojo zunanjo podobo. Menil je, da ima prevelika ušesa, košate brke je nosil zato, ker je mislil, da ima zgornjo ustnico pretanko itd. Zdi se mi, da prav ti podatki, ki so prišli na plano zdaj, ko so jih izbrskali ob njegovi stoletnici, kažejo Cankarja manj klišejsko, kot smo ga bili vajeni. Med drugim tudi skozi njegovo obširno ljubezensko korespondenco. Ivo Svetina je v Cankarjevem domu pripravil branje pisem njegovi ljubezni, učiteljici Anici Lušinovi, zgodba, ki se je zapletla, ker je začel ljubezensko razmerje tudi z njeno sestro. Jeseni pripravljamo drugi del Cankarjeve ljubezenske korespondence, in sicer z obema gospema Löffler, materjo in hčerko, pri katerima je živel na Dunaju, in se prav tako z obema zapletel v ljubezensko razmerje. Številna ohranjena Cankarjeva pisma kažejo njegovo nenehno iskanje, izposojanje in pritiskanje za denar, ko pa se je recimo zanimal in trudil za naklonjenost različnih dam, si je zato vzel neverjetno veliko časa in ustvaril obširna, zelo galantna ljubezenska pisma. (smeh)
Je treba ikone z leti prevrednotiti, jih drugače pogledati?
Nedvomno obstaja sto let po njegovi smrti želja po tem, da spoznamo, kakšna osebnost je pravzaprav bil Ivan Cankar. Skozi ta nova spoznanja in s ponovnim prebiranjem njegove literature, lahko odkrijemo drugačno predstavo o njem in njegovem svetu, kot smo jo morda imeli. Nemara vsa njegova literatura danes ni več tako zanimiva, primerna za sodobnega bralca, marsikaj se zdi arhaično. Najbolj aktualne ostajajo nedvomno njegove drame, ki jih uprizarjamo še danes in še vedno delujejo sodobno. Tudi roman, kot je Hiša Marije pomočnice, lahko po mojem mnenju beremo danes kot relevantno svetovno klasiko.
Leta krize so močno oklestila sredstva za kulturo, tudi sponzorska in oglaševalska, ki so bila nekoč pomemben del preživetja marsikatere ustanove? Kako Cankarjev dom krmari v teh čereh?
Javne subvencije se iz leta v leto manjšajo, vedno manj je tudi javnega sofinanciranja za vzdrževanje stavbe, kar postaja precejšen problem. Pokroviteljstva še vedno obstajajo, a so zneski veliko manjši, kot so bili nekoč. Skratka, potrebno je več dela in večje število pokroviteljev, da lahko pridemo do podobnih zneskov kot nekoč. Rekla bi, da smo zadnja štiri leta na tem področju uspešni, lansko leto je od vseh pokroviteljskih sredstev, ki so jih uspeli zbrati javni kulturni zavodi, katerih ustanovitelj je država, kar 60 odstotkov pridobil Cankarjev dom. S tem se res zelo intenzivno ukvarjamo. Danes podjetjem ne zadošča več, da vidijo samo svoj logotip na promocijskih oglasih. Ko smo sodelovali s podjetjem Comtrade pri razstavi o Nikoli Tesli, pri njih namreč izdelujejo tesla tablice in tesla televizorje, so želeli še drugače sodelovati pri tej razstavi. Posebej v ta namen so razvili poseben kviz, vprašalnik o Tesli na njihovih tablicah. Pokrovitelji so torej radi zraven tudi vsebinsko, ne gre jim samo za neko pojavljanje v spremnem tekstu. Program Veličastnih sedem, razvijamo v tesnem sodelovanju s pokroviteljem Petrolom. Člani uprave pridejo tudi na predstavo in po vsaki predstavi gre predsednik tudi v zaodrje, kjer se pogovarja z umetniki. Ta razmerja so danes bolj kreativna, kot so bila nekoč. Nove generacije poslovnežev te dogodke doživljajo kot svoje.
Kaj so vaše neuresničene sanje, želje za Cankarjev dom? Koga bi si želeli pripeljati vanj? Česa v Ljubljani ne vidimo, pa bi morali?
Moja velika neuresničena želja, ki bi se že skoraj uresničila, je bila, da bi v Ljubljani predstavili baletnika Mihaila Barišnikova v vlogi Nižinskega. Vse je bilo že dogovorjeno, a pokazalo se je, da format predstave ne ustreza Linhartovi dvorani, ker je scenografija potrebovala višji prostor, za Gallusovo dvorana pa je bila scena spet premajhna, predstava potrebuje bolj intimen prostor. In tako je vse skupaj padlo v vodo. Z Nižinskim sem se veliko ukvarjala in zelo sem si želela to predstavo z Barišnikovim v Wilsonovi režiji, ki je noro dobra, videti tudi v Ljubljani. Noben prostor v Cankarjevem domu ni ustrezal. Če bi mene spraševali, katerega gosta bi rada videla na našem filmskem festivalu LIFF pod vodstvom Simona Popka, bi bil to zagotovo Werner Herzog. Kot študentka nemščine sem ga veliko prevajala in videla v Kinoteki nekaj njegovih izjemnih dokumentarcev. Herzog je že starejši gospod, živi v Ameriki in pot do sem je zanj verjetno dolga.
Imam pa neko drugo željo, ki ni umetniške narave. V Cankarjevem domu imamo 36 garderob za umetnike, ki še nikoli niso bile prenovljene, v njih se domači in tuji ustvarjalci pripravljajo in čakajo na svoje nastope. Videti so nemogoče, vse je dotrajano, voda, elektrika. Ko jih bomo prenavljali, se jih bo treba lotiti naenkrat vseh 36, saj je treba zamenjati vse instalacije. Ta investicija je za nas velik zalogaj in moja velika želja je, da nam bi uspelo zbrati ta denar. To je vendarle tudi osebna izkaznica Slovenije. Marsikdo, ki je prestopil prag teh garderob, je bil neprijetno presenečen in imel ob tem kak negativen komentar. Cankarjev dom se razprostira na 36.000 kvadratnih metrih in čeprav vsako leto vložimo okoli 400.000 evrov lastnega prihodka v vzdrževalna dela, gre ves denar le za najnujnejše posege. Zelo si želimo, da bi končno sprejeli zakon o kulturnem evru, da bi lahko vsi zavodi, ne samo mi, poskrbeli za tiste najbolj kritične infrastrukturne stvari, ki so bile v zadnjih šestih letih postavljene na stran.
Kaj bodo vrhunci vaše prihodnje sezone?
Januarja bomo posvetili poseben fokus mariborski ustvarjalnosti, naslovili smo ga Maribor je naš. SNG Maribor namreč praznuje stoto obletnico profesionalnega delovanja. Gre za enega največjih zavodov na področju kulture pri nas, ki je posebej na plesni sceni pod vodstvom Edwarda Cluga dosegel tudi lep mednarodni uspeh. Obeta se nam tudi zanimiv Partljičev cikel pogovorov z zanimivimi Mariborčani, ki ga pripravlja Barbara Rogelj. Tone Partljič je avtor izjemno dobrega romana, ki na zanimiv način pripoveduje prav o tem mestu, Ljudje iz Maribora. Od aprila do konca prihodnjega leta pa se bomo spustili v svet antike s festivalom Na Olimpu, Nina Pirnat Spahić pripravlja razstavo o grški znanosti in tehnologiji. Zelo zanimiva bo tudi postavitev sodobne opere ReCallas: Medeja, s katero se ukvarja Ingrid Gortan, ki raziskuje glas primadone Marie Callas v vlogi Medeje. Gre za neklasično, robotsko opero z množico instalacij. Na tem področju smo se povezali tudi z Alumni klubom ljubljanske Fakultete za strojništvo; skupaj pripravljamo cikel predavanj o robotiki. Čeprav se nam zdi svet antike nekaj zelo starodavnega, iz njega izhaja naša civilizacija in nas je kot družbo še kako oblikoval, zato mislim, da bo to zelo sodoben festival.
