Medtem ko so se direktorji izgubarskih bolnišnic nedavno sestali z novim ministrom za zdravje, da bi skupaj poiskali rešitev, se lahko vprašamo, zakaj si za zgled ne vzamejo tistih, ki so problem že rešile. Splošna bolnišnica Jesenice je, kot kaže, pravi naslov za to.
V javnosti odmeva veliko zgodb srečnih mamic, ki so v zadnjih letih rodile na Jesenicah, in bolnikov, ki so bili tam zdravljeni. Alma Rekić, slaščičarka in nekdanja sodnica v televizijski oddaji Masterchef, se je lani po težki operaciji javno zahvalila celotnemu osebju Splošne bolnišnice Jesenice »za vso pomoč pred operativno nego in po njej ter skrb. Vem, da velikokrat slišite pritoževanja zaradi čakalnih vrst. Ljudje smo, kakršni smo. Nikoli nam ni prav. A zavedajmo se, da je bolje čakati v vrsti, kot je nikoli dočakati. Skratka ... Hvala, ker ste.« Jeseniška bolnišnica seveda ni čudežna, tudi tam so čakalne vrste. Kar precej dolge, pravzaprav. Pred njimi opozarjajo celo na svoji spletni strani, kjer imajo zapisano, da čakalne dobe za zdravstvene storitve v njihovi bolnišnici pogosto presegajo najdaljše dopustne. Vendar pa je ta bolnišnica bolj znana po toplem in prijaznem osebju ter odlični oskrbi bolnikov. In ne samo ti, veliko dobrega imajo o njej povedati tudi zdravniki, zaposleni drugod. Morda se še spomnite našega pogovora z onkologom dr. Erikom Brecljem, ki je Splošno bolnišnico Jesenice izpostavil kot svetel zgled, kjer je direktorju Janezu Poklukarju v zelo kratkem času uspelo opraviti tako s korupcijo kot z velikimi finančnimi težavami, v katere je zabredla bolnišnica v preteklosti. Seveda smo tudi pri njem preverili, kako mu je uspelo.
Likvidnostne težave, prenova in še selitev. Janez Poklukar, direktor Splošne bolnišnice Jesenice, je specialist interne medicine. Vodenje bolnišnice je prevzel junija 2014, v letu, ko so v prvem polletju imeli 625 tisoč evrov izgube. Približno enako izgubo so v prvem polletju letos imeli v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, medtem ko v bolnišnicah UKC Ljubljana, SB dr. Franca Derganca Nova Gorica, SB Celje in UKC Maribor govorijo o milijonskih izgubah.
Na začetku direktorovanja se je dr. Poklukar spopadel še z drugimi izzivi, saj se je prav v tistem obdobju zaradi gradnje novega urgentnega centra začela selitev v vojaško bolnišnico. Hkrati so začeli graditi endoskopske ambulante, sprejemno pisarno in prenavljati kuhinjo. S sanacijskim načrtom se je mudilo, saj so se pojavljale že likvidnostne težave, situacijo pa je bilo treba še preučiti. Zaposleni so nas posebej opozorili, da je bilo pri tem veliko pozornosti namenjene ohranjanju kakovosti in varnosti za bolnike; ukrepi so morali biti dolgoročno vzdržni tako zanje kot za zaposlene.
Korenita reorganizacija. Poklukar se je zavedal, da je čas za korenito reorganizacijo. Tako so se na vseh ravneh trudili najprej zmanjšati stroške. Začeli so pregled poslovanja prejšnjega direktorja in že tam odkrili sporne zadeve, ki »gredo v stotisoče evrov,« kot je takrat povedal predsednik sveta Dušan Krajnik. Ta še zdaleč ni govoril samo o nabavi zdravil in medicinskega materiala, temveč tudi o stroških za čiščenje, prehrano ... Začeli so torej odpravljati vse nepravilnosti. Med drugim so prekinili sodelovanje z dobavitelji, ki so za bolnišnico dobavljali posamezne kose kruha, zavite v folijo, in to zaračunavali. To storitev so prepustili bolnišnični kuhinji in samo s to potezo dosegli, da se je strošek za prehrano za posameznega bolnika znižal za dobra dva evra. Morda se ne sliši veliko, a če pomnožite z vsemi bolniki, ki bivajo v bolnišnici, boste dobili velikanske zneske. V kuhinji so še z nekaj drugimi spremembami, recimo energentov in ugodnejših cen na ponovnih razpisih, uspeli znižati stroške za več kot tretjino. Pa zaradi tega bolniki ne dobivajo nič slabših obrokov kot prej.
Samo z zategovanjem pasu se ne da. Pri nakupu zdravil in medicinsko potrošnega materiala so na novih razpisih, ki so jih objavili in na katere so se prijavili različni ponudniki, uspeli doseči od deset do trideset odstotkov nižje cene. To pa tako, da so z razpisom dosežene cene začeli primerjati z vsaj štirimi drugimi bolnišnicami. Ko se je pred časom razkrilo, kako močno nekatere bolnišnice preplačujejo medicinske pripomočke, to zanje ni bilo nobeno presenečenje. So se pa v vodstvu bolnišnice takrat srečali s pritiski zaradi objavljenih podatkov. »A z imenovanjem na mesto direktorja nisem dobil samo pooblastil, ampak tudi odgovornost, da delam transparentno, odgovorno in v korist ljudi. Zato pritiskom nismo popustili,« je jasen Poklukar. Mimogrede, zbrani podatki so takrat pokazali, da SB Jesenice za umetne kolke plačuje najnižje cene.
Tudi pri dogovarjanju za cene so ustvarili dodatne prihranke, ne da bi bili bolniki pri tem kakor koli oškodovani. Zaradi boljše komunikacije med zaposlenimi v bolnišnici in močnega ekipnega duha so bolniki začeli poročati o toplih odnosih ter odlični obravnavi. Edino, kar jih je motilo in kar je težava jeseniške bolnišnice še danes, so dolge čakalne vrste. Te so postale še daljše, ko so zaradi regionalizacije bolnišnice začeli k njim prihajati bolniki iz spodnje Gorenjske, zaradi česar so presegli število opravljenih CT-preiskav, ultrazvokov in rentgenskih klasičnih preiskav. V letu 2016 so, na primer, takšnih preiskav naredili za štirinajst mesecev, plačanih pa so jih dobili seveda le za dvanajst. »Stroški torej vseskozi nastajajo, ker zdravimo ljudi, prilivi pa temu ne sledijo,« pojasnjuje direktor, ki pozitivne izide bolnišnice še vedno namenja za plačevanje starih grehov in hkratni razvoj. »Ker bolnišnice dolgoročno ni moč uspešno sanirati zgolj z zategovanjem pasu, smo že na začetku reorganizacije veliko energije usmerili tudi v izvajanje zdravstvenih storitev, ki jih dotlej v regiji ni bilo, ter s tem poizkušali pomembno vplivati tudi na prihodkovno stran.« Prepričan je, da bi brez sočasnega razvoja in napredka še danes bili v velikih težavah.
Medicinske sestre odhajajo. Že v obdobju varčevalnih ukrepov so se kljub vsemu trudili za strokovni razvoj. Začeli so izvajati endoskopsko kirurgijo, vstavljati srčne spodbujevalnike, opravljati angiografijo in žilno kirurgijo. Pridobili so del programa za fiziatrijo, urologijo, mobilni paliativni tim in še bi lahko naštevali. Trenutno so v fazi pridobivanja dovoljenja za bolnišnični mikrobiološki laboratorij. »Prenovili smo prenekatere prostore in enote bolnišnice in po 39 letih pridobili uporabno dovoljenje za tretjino površin bolnišnice,« omeni direktor. A ostajajo skromni. »Danes kljub temu, da smo poplačali številne 'grehe' iz preteklosti, poslujemo pozitivno, vendar še zdaleč nismo tam, kjer bi si želeli biti,« nam še zaupa in ob tem poudari, da sanacije bolnišnice ni lahko izvesti. »Ne gre zgolj za kontrolo stroškov in večjo produktivnost oziroma večanje prihodkov. Hkrati je treba posodabljati infrastrukturo in vlagati v človeški kapital. Kljub našim uspehom smo ob odsotnosti nacionalnega planiranja kadrov danes pred največjim izzivom, h kateremu sta dodatno prispevala spremenjena demografska in epidemiološka slika v Sloveniji, to je nezadostnost ustreznih zdravstvenih profilov. V bolnišnicah primanjkuje specialistov anestezije, radiologije, dermatologije, oftalmologije, urologije, patologije ... Z vidika zdravstvene nege in oskrbe pa so zaradi uravnilovke zakona o sistemu plač v javnem sektorju začele srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre odhajati na fizično manj naporna delovna mesta v zdravstvene domove in h koncesionarjem, kjer se delo opravlja zgolj v delovnih dneh med 7. in 15. uro, medtem ko so srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre za enak denar v bolnišnicah potrebne 24 ur na dan sedem dni v tednu, vse vikende in vse praznike,« opozori. Meni, da je medicinske sestre v bolnišnicah nadvse pomembno dodatno nagraditi. »Medicinske sestre v bolnišnicah bi morale imeti 20 odstotkov višji dohodek v primerjavi z drugimi delovišči v zdravstvu,« je prepričan. In svoj drugi mandat, ki ga je začel septembra letos, namerava posvetiti zaposlenim, ki so, kot pravi, srce organizacije, in izgradnji nove bolnišnice. Pozitivna klima med zaposlenimi se njemu in drugim vodilnim zdi ključna, zato že zdaj vsem poklicnim skupinam pomagajo k razvoju in občutku zadovoljstva na delovnem mestu, jim omogočajo dodatna izobraževanja, karierno napredovanje ter interna in eksterna strokovna in profesionalna povezovanja.
Od javnih zdravstvenih zavodov ne moremo zahtevati profita. Vsem izzivom navkljub jim je ob ključni pomoči medicinske stroke ter stroke zdravstvene nege in oskrbe uspelo popraviti finance bolnišnice, tako da danes iz tekočega poslovanja kot tudi kumulativno izkazujejo pozitivno stanje. Ali je mogoče nasploh v javnem zdravstvu, ki ni zavezano profitu, pričakovati pozitiven rezultat, pa je drugo vprašanje. Poklukar nanj odgovarja z naslednjimi besedami: »Javni zdravstveni zavodi so skladno z zakonom zavezani k uravnoteženemu poslovanju, ustanovitelj pa mora pokrivati izgubo, zato od javnih zdravstvenih zavodov ni moč zahtevati profita. Za kaj takega je treba javne zdravstvene zavode preoblikovati v javne gospodarske družbe.«
So do pozitivnega izida ob koncu leta prišli tudi tako, da so težje (berite dražje) bolnike pošiljali v Ljubljano? Seveda so kot regionalna bolnišnica pacienta predali v oskrbo UKC Ljubljana, če mu niso uspeli ponuditi zadostne in potrebne zdravstvene oskrbe, ne pa zaradi finančnih prihrankov. Takšna je praksa vseh regionalnih bolnišnic, ki so odgovorne, da omogočajo sekundarno oskrbo, medtem ko je terciarna oskrba v domeni UKC Ljubljana. Tam so za takšne bolnike najbolj usposobljeni, je pa res, da je ravno tovrstno zdravljenje najdražje. A v jeseniški bolnišnici so se s časom specializirali do te mere, da nekatere posege, kot je operacija roke, stopala in raka na debelem črevesju, izvajajo tudi sami in na najvišji strokovni ravni, kakršno imajo v terciarnih ustanovah.
Standarde bi moral postavljati naročnik. Pogovor s prvo violino jeseniške bolnišnice izkoristimo še za vprašanje, kaj je po njegovem glavni problem za izgube v slovenskih bolnišnicah. Je to korupcija, premalo interesa vodilnih ali kaj tretjega? »Na to vprašanje ni preprosto odgovoriti. Zagotovo je problem manipulacija podatkov iz zdravstva in izkrivljanje dejanskega stanja. To velja tako za kadrovsko situacijo kot za stanje infrastrukture in javnih naročil. Korupcija je z vidika porabe javnih sredstev nesprejemljiva, vendar je v zdravstvu zgolj odraz oziroma del sistemske korupcije. Korupcije v zdravstvu ni moč izkoreniniti, če se ne bomo soočili in obračunali s sistemsko korupcijo. Brez sistemskih ukrepov v zdravstvu pa ne bo moč ohraniti slovenskega javnega zdravstva. Eden od problemov so tudi standardi in normativi. V svetu jih postavlja naročnik oziroma plačnik, pri nas pa interesne skupine. Na podlagi tega prihaja do napačne uporabe inštitucij za dosego ustreznega plačila zaposlenih v zdravstvu. Glede na to, da so plače v zdravstvu izplačane na podlagi plačila ZZZS za opravljene storitve, bi se sindikati o višjih plačah morali pogajati z ZZZS, seveda pa tu naletimo na kontradiktornost, saj plače javnim uslužbencem, med katere spadajo tudi zdravstveni delavci, določa zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Posledično se dvig plač v javnem sektorju ne odraža v višjih plačilih zdravstvenih storitev, zato vsako povišanje plač v javnem sektorju bolnišnice vedno znova vrže na rob preživetja oziroma v negativno poslovanje.«
Za konec v Splošni bolnišnici Jesenice izpostavijo žalostno dejstvo, da še vedno delujejo v prostorih, zgrajenih leta 1948. »Takrat je bila bolnišnica ustanovljena za potrebe železarne in okoliškega prebivalstva. Danes smo postali bolnišnica celotne gorenjske regije.« Kako jim v opisanih razmerah uspe postavljati tako visoka merila? »Z veliko truda, predanosti in čuta za slehernega človeka, še posebno pa za bolnika in človeka v stiski. A bolj pravo vprašanje je, kako dolgo še,« me popravijo. »Prav dolgo gotovo ne. Zato mora nova gorenjska bolnišnica postati del prioritetnih nacionalnih načrtov do leta 2025.«
Maria Ana Kolman: Rada bi pohvalila Splošno bolnišnico Jesenice
»Zaradi strgane tetive na roki je bila potrebna operacija in s tem povezan ves protokol – preiskave, operacija in bivanje v bolnišnici. Odločila sem se za bolnišnico na Jesenicah, ker sem vedno, ko sem koga od svojcev peljala tja po zdravniško pomoč, doživela prijazen odnos in odlično zdravniško oskrbo. Tokrat sem bila bolnica jaz. Zdravniki in zdravniško osebje so svoje delo opravili odlično, s prijaznim odnosom, profesionalnostjo in človeško toplino. Spoštljivost in prijaznost je bilo zaznati tudi v njihovem medsebojnem odnosu, pa tudi v odnosu do strežnic in snažilk. Prijazen anesteziolog mi je v pogovoru v operacijski (zaradi nizke temperature jo je imenoval soba za pingvine), medtem ko je pripravljal vse potrebno za poseg, povedal, da je srečen, ker dela v tej bolnišnici in da z ljubeznijo opravlja svoje odgovorno delo. Verjetno vodstvo jeseniške bolnišnice pri svojem delu dosledno upošteva kodeks zdravniške etike, etične in moralne vrednote pa so očitno tudi temelj medsebojnih odnosov in odnosov do bolnikov.«
