Zato derejo v goriški zdravstveni dom, k terapevtu Mihi Kramliju in njegovi ekipi, iz vse Slovenije. Kdo je odgovoren, da se kljub številnim pozivom ni premaknilo nič in da se za nekemične odvisnosti ni specializirala niti ena od preostalih devetnajstih ambulant po državi?! Medtem ko si že 15 let zatiskamo oči, so nas prehitele države, ki so se pred leti učile od nas – tudi Hrvaška. Več kot 50 odstotkov naših otrok in mladostnikov večino prostega časa preživi v virtualnem svetu, ne v realnosti. Se zavedamo, s kakšnimi težavami se bomo srečevali? V Sloveniji je nekaj mladih zaradi posledic pretirane uporabe interneta, igric in družbenih omrežij že umrlo. Kramli o številkah ne sme govoriti, ampak že eno življenje je preveč.
Vsak, ki vleče mlade iz virtualnega, je njihov sovražnik, saj jim je tam tako fajn. Tam je tako luštno, realno pa je vedno bolj zahtevno. In ostajajo v virtualnem. Tako več kot polovica naših otrok izgublja stik z vztrajnostjo, močno voljo, tekanjem, fizičnimi zmogljivostmi. Čeprav zdaj že kar nekaj časa naglas govorimo in opozarjamo na pasti in posledice pretirane uporabe nove tehnologije, dajejo starši različne zaslone in elektronske igrače otrokom že v zibelko. Vsaj pred tretjim letom jih ne bi smeli izpostavljati intenzivnim dražljajem, barvam, zvokom na monitorjih ...
Če z novo tehnologijo napademo že zibelko, je nekaj hudo narobe, razmišlja Kramli, na katerega obupani starši vsak dan naslavljajo svoja vprašanja in tegobe – pisno, po telefonu in v živo. V goriški ambulanti za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti jih je za obravnavo 234 bolnikov zaposlenih pet, čez mejo, v Italiji, se s takim številom ukvarja 26 zaposlenih! Zasvojencev z družbenimi omrežji, igricami, borzo, pornografijo in igrami na srečo pa je čedalje več!
Zasvojeni najstniki postanejo nasilni. Kramlija vabijo na šole in v podjetja, da govori o problemih, o katerih starši tako iskreno in neposredno ter na podlagi praktičnih primerov iz njegove ambulante, kjer sprejema že devetletnike, ne morejo izvedeti nikjer drugje. »Pred desetimi leti sem na predavanjih po šolah staršem razlagal o zasvojenosti s kokainom, marihuano, heroinom, kako prepoznati razpečevalce, kdaj naj otrok ne pošiljajo iz hiše, naj pazijo na videz njihovih zenic – te zasvojenosti so izvirale iz neurejenih medsebojnih odnosov v družinah. Potem pa se je zasvojenost začela spreminjati, ni nastajala zaradi stisk v družini, ampak zaradi vpliva okolja in pomanjkanja smisla v življenju. Mladi so se začeli spopadati z vedno večjo otopelostjo, in da se je mladostnik predramil, je potreboval hojo po robu med življenjem in smrtjo. Začel se je preobrat in tudi otroci iz urejenih družin so začeli drseti v zasvojenost.« Zato je Kramli začel nagovarjati starše drugače – kako nahraniti dušo, kako človeka ohraniti aktivnega, da ne otopi.
»Nova tehnologija je omogočila, da lahko možakar v domačem stranišču igra v treh igralnicah hkrati in se njegovi ženi o tem sploh ne sanja! Pri tem pa zapravlja milijone evrov! Igre na srečo, stave, borza, pornografija ... so postali lahko dostopni. Na drugi strani pa lahko naša dekleta zjutraj v hipu preverijo, kako je naličena Kim Kardashian, in problem nastane, če dekle ni zadovoljno s svojim videzom in ne doseže tako popolnega ličenja kot omenjena zvezdnica, saj ne bo šlo v šolo!« Čeprav se sliši neverjetno, se to pri nas resnično dogaja.
Nekatere naše institucije pa še kar ne prepoznajo resnosti problema in družinam, ki poiščejo pomoč, celo rečejo, da naj ne skrbijo, saj njihovi otroci niso zasvojeni, češ otrok samo beži od staršev. Potem pa se zgodi, da pri 18 letih tak otrok, ki se mu ni pomagalo, postane verbalno in fizično nasilen. »Od 227 lani obravnavanih je 38 odstotkov staršev povedalo, da so doživeli tako fizično kot psihično nasilje – da so jih mladostniki natepli, razbili stanovanje, jim grozili ... Starši, ki si ne upajo ukrepati, nam pokažejo posnetke. Ti podatki nas zelo vznemirjajo,« je resen Kramli.
Družba pasivnežev. Ker otroke izpostavimo intenzivnim dražljajem že v ranem otroštvu, se intenzivnost samo še poglablja. Tako se ne smemo čuditi osemletniku, ki ga peljemo v naravo, da bi se umiril, utrudil in bo navdihnjen, namesto tega pa v naravi doživi stisko in želi čim prej domov. »Narava je zanj siva cona, ker ni izpiljenega zvoka, barv, dogajanja. Zato naredi sceno, da gredo čim prej domov, kjer mu vključijo monitorček in se takoj pomiri. Danes imamo vedno več otrok in ljudi, ki pomiritev, navdih in sprostitev dobijo na monitorjih in ne v naravi. Vedno več otrok je gibalno nerazvitih, niso sposobni preteči kilometra in seveda bo v prihodnosti to prineslo nove probleme, začenši s srčno-žilnimi boleznimi. V družbi pa imamo vedno več pasivnežev, kar ustreza marketingu in kapitalu. Če od majhnega človekove možgane okupiraš z intenzivnostjo, taki ljudje ne zmorejo razviti abstraktnega razmišljanja in avtonomne vesti. Še pred petnajstimi leti smo otrokom brali pravljice, in ko je otrok slišal pravljico o zmaju s sedmimi glavami, si je v domišljiji naslikal zmajevo podobo in takrat so nastali zametki za abstraktno mišljenje. To pomeni, da na svetu ni samo to, kar vidim in primem, ampak še kaj drugega. Samo možgani, ki so sposobni abstraktnega razmišljanja, lahko oblikujejo vest, ki nam pove, kaj je prav in kaj ni. Kapital in marketing vesta, da ljudje z abstraktnim razmišljanjem in avtonomno vestjo delajo po premisleku. Brez te sposobnosti pa so vodljivi in sledijo umetno ustvarjenim potrebam. Zato so se lotili zibelke, da se proces razvijanja abstraktnega mišljenja čim prej zaustavi.«
Zaradi nove tehnologije, ki je seveda ne smemo zavračati, temveč uporabljati zmerno in po pameti – tako, da nam koristi, ne da se vanjo zatekamo –, smo preplavljeni s podatki. »V enem dnevu dobimo toliko podatkov, kot smo jih prej dobili v dveh letih. In kaj so naredili naši možgani? Dejansko sprocesirajo tisto, kar je 'fajn', kar ni zahtevno. Vedno več ljudi imamo, ki so tako obremenjeni s podatki, da nimajo čas za bistveno. Imamo podatke z drugega konca sveta, podatkov o samem sebi pa več nimamo. Večina ljudi danes ostane na stopnji, da postanejo oseba, malokomu danes pa uspe, da postane osebnost!«
Zaščitite otroško sobo! Nevrologi navajajo osupljive ugotovitve o branju. Ko otrok bere elektronsko knjigo, njegovi možgani podatke iz knjige pretvorijo v informacije, ko bere klasično knjigo, pa imajo čas podatke iz nje predelati v znanje. »Torej imamo mnogo informiranih mulcev brez znanja! Ker pa nimajo znanja, informacijo sprejemajo kot verodostojno, čeprav je lahko zavajajoča, napačna ...« razlaga Kramli, ki nikakor ni nasprotnik nove tehnologije. »Tehnologija, ki nam pomaga, da stvari naredimo boljše, celo rešuje življenja, je pomembna in nam bo prinesla ogromno pozitivnega. Ko delamo s pomočjo nove tehnologije, je narava zelo milostna, saj smo po eni ali dveh urah dela za računalnikom utrujeni in se moramo spočiti. Ko se z novo tehnologijo zabavamo, pa hlepimo po vedno več in vedno bolj smo zavzeti.«
Zato moramo otrokom (in sebi) postaviti prostorsko in časovno omejitev. »Do konca osnovne ali celo srednje šole ne smejo biti lastniki telefona, tablice in računalnika. Vse to lahko zgolj uporabljajo, ne more pa vaš otrok spati s telefonom, v sobi imeti računalnika. Otroška in mladinska soba morata biti zaščiteni pred vdorom nove tehnologije!«
Ne samo da si dvanajstletniki danes pošiljajo sporočila ob enih zjutraj, priklopljeni so cele noči! »To je grozljivka! Imamo že mladostnike, ki so po 3000 ur in več na leto na družbenih omrežjih, pri čemer moramo vedeti, da smo letno v službi 2100 ur. Torej so mnogi mladi za računalnikom več časa, kot so njihovi starši v službi! Tukaj je nekaj močno narobe. Kaj bo z očmi, ožiljem, celotno konstrukcijo našega telesa? Ravno prej smo v ambulanti obravnavali mladeniča, ki je nefunkcionalen – ne more končati šole. Zjokal se je, da res ne more. Šest let je večino časa za računalnikom in dobesedno so ga morali zvleči iz stanovanja. Če bi mu postavili mejo, bi ponorel, začel bi uničevati, premlatil bi jih.«
Dekletu pomaga 23 ljudi. Dokler njihov otrok zmore opravljati šolske obveznosti, večina staršev še zamiži na eno oko, ko enkrat pride do tega, da otrok niti šole več ne zmore, starši ponorijo. Vendar je takrat večinoma že prepozno in brez strokovne pomoči ne bo šlo. Pri reševanju dekleta, ki je uporabljalo telefon 14 ur na dan, sodeluje 23 ljudi. »Gre za cel sklop problemov in samo oče in mati tega ne bi zmogla. Ne samo da otroku za dve uri vzamemo telefon, ti dve uri je treba nadomestiti z aktivnostjo. Če stik s tehnologijo samo omejimo in ne naredimo nič, se bo stanje ponovilo – lahko celo v hujši obliki.« Tako kot velja za odvisnost od droge – eno leto odvisnosti, dve leti odvajanja, prav tako je z nekemično zasvojenostjo. Če je bil otrok eno leto odvisen od interneta, bo potreboval reorganizacijo življenja in zdravljenje v naravi, taborih ... Nikakor ne v virtualnem!
»Modra svetloba z monitorjev vpliva ne samo na spanje, ampak v mladih možganih tudi topi strast in povečuje naveličanost, zdolgočasenost, otopelost. Otroka zato nič ne zgane, nič ga ne veseli. Skrb vzbuja tudi to, da je zasičen z vsebinami, razpršenost teh na monitorju pa se seli v njegovo osebnostno strukturo. Manjša se sposobnost koncentracije, iz množice podatkov ne bo znal izluščiti podatkov, ki so odločilni za njegovo življenje. Če so tej razpršenosti izpostavljeni prezgodaj, bodo v življenju kaotični in posledično vodljivi.«
Izkušnje, ki jih navajajo nekateri starši, da so njihovi otroci že po enotedenski zaplembi telefona povsem drugačni, dejansko držijo. Če uspemo problem zaznati hitro in ga tudi omilimo, se rezultati pokažejo zelo hitro, pritrdi Kramli.
Bom izgubil odnos s sinom? Kramliju smo zastavili vprašanje očeta, ki ga je strah, da bo s sinom po omejitvi oziroma prepovedi visenja za računalnikom izgubil odnos oziroma ga grozljivo poslabšal. »Oče bo stik z mulcem izgubil, če mu ne bo postavil meja, saj bo sin postal zombi in ne bo sposoben registrirati, da se okoli njega kaj dogaja. Torej naj ga ne skrbi, da bo sina izgubil zaradi omejevanja. Nasprotno, po nekem času ga bo zopet dobil nazaj! Če ga bo pustil, takrat ga bo izgubil.«
Kot že navedeno, po omejitvi tehnologije vedno poskrbimo, da bo tisti čas nadomeščen z neko drugo aktivnostjo in da otrok ne bo prepuščen samemu sebi. Velja pa splošno pravilo: ena ura stika s tehnologijo za sprostitev na dan je tista meja, ki vašega otroka ne bo poškodovala.
Kako se izkopati iz vse te godlje? »To je civilizacijski problem. Svetovna zdravstvena organizacija, ki opaža problem nekemične zasvojenosti in otopelosti, bi morala na svetovni ravni sprožiti pobudo za spremembe. Pred uničenjem z novo tehnologijo bi morala zaščititi otroke in mladostnike, poklicati k spremembam šolskega sistema – na planetarni ravni, nato pa pobude oziroma spremembe vključiti v državne zakonodaje. Lobi nove tehnologije zna biti močnejši od naftnega.«
Razvajeni starši. Danes imamo opraviti z razvajenimi starši, ki imajo razvajene otroke, vendar razvajeni starši niso slabi ljudje. »To so ljudje, ki niso opremljeni s tem, da bi bili sposobni prenesti bolečino svojih otrok, ne prenesejo pogleda na trpljenje lastnega otroka. Razvajeni starši ob bolečini odpovedo, in namesto da bi otroku pomagali, ga še bolj rinejo v propad. Kupovanje miru s tablico, televizijo in telefoni bo dolgoročno prineslo veliko več nemira, konfliktov in agresije.«
Obračunavanje v šoli. V nekaterih šolah opažajo, da prihaja že zjutraj do obračunavanja, predvsem med dekleti, ki je posledica zapisov na družbenih omrežjih iz preteklega dne. »Če dekle dobi veliko všečkov ali njej všečno objavo, ji je prijetno. Če pa dobi negativno kritiko, jo njeni možgani prevedejo v grožnjo, zato lahko nastanejo hudi konflikti. Njeni možgani niso sposobni razmisleka, da v življenju ne more vedno vsem ugajati in da je prav, da to sprejme. Ta proces tu ne zmore steči, ker so njeni možgani 'sprogramirani': hočem všečke, hočem všečke – ker je fajn! Prišli smo do tega, kar je fajn, ne moremo pa priti do tega, kar je prav! Opažamo, da so dekleta v večjem številu nefunkcionalna kot fantje. One ostanejo na tem, kar je prijetno, fajn, kar se vidi na zunaj.«
Moj otrok brez zaslona noče jesti! »Imamo triletnika, ki ga hranimo, medtem ko gleda na tablico oziroma telefon. Ko mu zaslon odvzamemo, noče več jesti. Ali naj mu zaslon dovolimo ali ne?« Takšno vprašanje so pred časom zastavili starši Kramliju. »Še sreča, da so mi ga, da sem jim lahko odgovoril. Odgovori na to in podobna vprašanja za marsikoga niso več samoumevni. »
Vsi problemi niso rešljivi. »Inteligenten je tisti, ki zna ravnati s problemi, ne tisti, ki jih zna reševati. Vsak pride v življenju do nerešljivega problema in tisti, ki zna z njimi ravnati, bo nekako šel čez to, skozi življenje. Tisti, ki so jih navajeni samo reševati (nova tehnologija niza rešitev za rešitvijo), pa se bodo izgubili. Ker problemi bodo in nič hudega, če bodo nekateri ostali nerešeni.«
