Nobena skrivnost ni, da se je naša civilizacija znašla v strašnih težavah. V knjigi Hrana za mir ste podali drzno tezo, da smo si jih večino nakopali z našim odnosom do živali. Tezo ste izjemno podrobno razdelali in mene ste vsekakor prepričali. A kako lahko tako drzno tezo na tako omejenem prostoru razčleniva bralcem?
Edini problem je prav res omejenost prostora. Da bi razumeli, moramo pozorno pretresti cel kup najosnovnejših prepričanj, ki so bila v nas vcepljena tako globoko, da jih sploh ne postavljamo pod vprašaj. Poleg tega nam lahko v prvih fazah preizpraševanja resno nakrhajo samopodobo. Zato se v intervjujih raje osredotočam na pozitivni del sporočila. In sicer, da obstajajo na svetu danes že milijoni zdravih vegetarijancev in veganov … Ki so najboljši možni dokaz, da je taka prehrana ne samo možna, temveč tudi dobra za nas. In seveda za naš čedalje bolj načeti planet.
Pa vendar velja vsaj omeniti vaša uvodna poglavja, kjer razdelate povezave med trpljenjem, ki ga povzročamo živalim, in trpljenjem, ki ga povzročamo drug drugemu. Prav prestrelilo me je, ko ste napisali, da naša beseda kapital izhaja iz latinske besede capita, ki je označevala glavo živine.
Drži. Antropologi so ugotovili, da so bili prvi kapitalisti živinorejci. Tudi pogosto uporabljana angleška beseda »pecuniary«, torej »denarni« ali »finančni«, izhaja iz latinske besede »pecu«, ki pomeni govedo ali čredo. Pradavni rimski kovanec denarius je bil tako poimenovan, ker je bil vreden deset oslov. Zelo zgovoren je tudi samostalnik gavyaa iz pradavnega jezika sanskrt, ki je ena najstarejših besed za vojno … Dobesedno pa pomeni »želja po več živine«. Lastniki čred so se med sabo borili za živino in zmagovalci so ustvarili prva kraljestva, ki so počivala na suženjstvu. Dvig živinoreje je tako pomenil dvig zasužnjevalnih kultur, katerih voditelji so hlepeli po več in več moči.
Zaradi živinoreje naj bi sploh nastopila miselnost, ki jo žene pomanjkanje zemlje. Pred tem, pravite, so je imeli vsi dovolj.
Nekje pred pet do sedem tisoč leti so te kulture izpodrinile starejše družbene principe, v katerih so skupnosti nabirale in pridelovale rastlinsko hrano, svoje zaloge kovine pa so namesto za orožje raje porabile za izdelavo loncev in drugih uporabnih reči. Vojna jih preprosto ni zanimala. Če so miroljubni predhodniki živali videli kot spoštovane sostanovalce na čudežno lepem planetu, jih je nova mentaliteta videla zgolj kot lastnino, ki jo je bilo povsem sprejemljivo mučiti in ubiti.
Dvig teh kultur po vašem pomeni razrast spiritualne bolezni, zaradi katere smo napovedali vojno tako naravi kot drug drugemu.
Krutost, ki nam polni krožnike, je pretrgala povezavo z našo notranjo modrostjo. Da lahko mučimo in ubijamo živali, moramo potlačiti naše veliki večini prirojeno sočutje. In ker smo tako učinkovito otopili naravno človeško sočutje do živali, smo sočutje otopili na celi črti. Zato so nam srca kaj kmalu otrdela tudi do drugih ljudi. Od zasužnjitve živali je bil samo korak do zasužnjitve sočloveka.
Med drugimi citirate besede velikega ameriškega misleca Arthurja Koestlerja, ki je zapisal: »Če se s hladnim očesom zazremo v to bedo, ki jo je Človek naredil iz zgodovine, se težko izognemo zaključku, da ga neka vgrajena duševna motnja peha v samouničenje.«
Nasilje, s katerim si napolnimo lonce, se nam kot bumerang vrača na številne načine. Eden najhujših je ta, kako smo se kolektivno izmojstrili v zanikanju najočitnejših dejstev. Če se zazremo v način, kako pridobivamo hrano, lahko vidimo samo trpljenje, krutost in izkoriščanje. Zato smo se naučili čim manj razmišljati o tem – idealno sploh nič. Za potrebe tega cilja smo se morali izmojstriti v zanikanju. Kar pa je žal zelo celosten proces, ki nas je povsem spremenil.
In zato ostajamo danes slepi tudi za marsikaj drugega?
Tako, recimo za vse strupe na naših krožnikih … In celo za grožnje, ki resno ogrožajo naše skupno preživetje. Zanikanje je postalo naša osnovna strategija. Nekje globoko v sebi namreč vemo, da ne smemo pregloboko raziskati ničesar, saj nas bo to neizbežno pripeljalo tudi do razumevanja, koliko trpljenja povzročamo s svojimi prehranskimi izbirami. No, in ker naše vsakdanje življenje počiva na zavestni slepoti, postajamo tudi čedalje bolj slepi za neprecenljivo lepoto sveta, v katerega smo se rodili. Zato sploh lahko tako uničujemo gozdove in oceane! In ker smo se tako sistematično odklopili od trpljenja, ki ga povzročamo živalim, smo postali nezainteresirani tudi za trpljenje ljudi. Danes je postala ta odtujenost tako močna, da se obnašamo, kot da sploh ne bo zanamcev.
Sami ste vegan že 38 let. In zdi se, da prekipevate od zdravja in vitalnosti.
Kot otrok sem tudi sam jedel meso, saj mi ni nihče povedal, kaj v resnici je. Sploh nisem vedel, da jem prašiče, krave in purane. Mislil sem, da jem šunko, slanino ali zrezek. Ko sem izvedel resnico, je bilo že prepozno. Takrat je moje srce že tako otrdelo, da sem pri trinajstih lahko po naročilu staršev precej z lahkoto pobijal piščance in krave. To je dejansko oblika zlorabe otrok, pa če so motivi še tako dobronamerni. Zelo dobro vem, o čem govorim, saj sem to težko spiritualno rano v otroštvu doživel tudi sam.
Kaj se je zgodilo, da ste se potem tako spremenili?
Ko sem imel 22 let, sva se z bratom podala na dolgo romanje po Ameriki. Po treh mesecih sva se znašla v veganski skupnosti v Tennesseeju in tam preživela nekaj tednov. Čisto vsi člani te skupnosti so bili vegetarijanci. In ko sem videl, kako zdravi in srečni so ti ljudje, je nekaj v meni naredilo klik. Tudi njihovi otroci – tam jih je živelo kakih dvesto – so bili vegani od rojstva … In to so bili najbolj zdravi in veseli otroci, kar sem jih kdaj srečal. Odtlej mi ni nikoli več padlo na pamet, da bi jedel meso. Spoznal sem, da sem bil žrtev vzgoje svoje stare skupnosti. In ko sem našel novo skupnost, sem nemudoma prišel k sebi. Razumeti moramo, kako močen vpliv ima na nas naša skupnost. Sploh pa na otroke. Zato se moramo še toliko bolj potruditi, da bodo naše skupnosti čim boljše.
Kako se je na vašo preobrazbo odzvalo staro okolje?
(smeh) Reciva, da so bili zelo zelo zmedeni. Mama me je celo vprašala, ali je ne ljubim več, ker zavračam njeno kuho. Oče se je rohneče spraševal, kako sem sploh lahko njegov sin. Čutili so se zelo ogroženi. Moj oče se ni potem žal nikoli spremenil, saj je tudi umrl relativno mlad.
Kaj pa mama?
Oh, postala je veganka! Zdaj je stara devetdeset let in je v svojem upokojenskem domu edina, ki ne jemlje nobenih zdravil. Tudi moja sestra je počasi preklopila na novo paradigmo in je potem na svet prinesla štiri čudovite cvetoče otroke, ki so vegani od rojstva. Trajalo je kar nekaj časa, a večina moje družine je počasi prešla na drugi breg. Veste, bolj ko potujem po svetu, bolj opažam, da je v naših srcih ves čas sijoča lučka ljubezni. Ključ za srečno in izpolnjeno življenje je, da to lučko razširimo na čim širši krog ljudi. In tudi na živali.
No, predpogoj za srečno in izpolnjeno življenje je, da sploh ostaneš živ! Čedalje več znanstvenikov s celega sveta čedalje bolj vročično opozarja, da je prav živinoreja eden glavnih razlogov za ekološko opustošenje planeta.
To so res najslabše novice od vseh. Povzročamo masovno izumrtje, in glavni razlog za to je prav živinoreja. K množičnemu pomoru je največ prispevalo uničevanje naravnega okolja živali zaradi širjenja kmetovalnih površin.
Tudi uradna stroka nima glede tega več prav nobenih dvomov.
Hkrati pa mnogi ne vejo, kako intenzivno v imenu živinoreje ropamo oceane. Industrijske živali namreč na veliko hranimo tudi z ribami in drugimi plodovi morja. Položaj je skrajno resen. Po mnogih ocenah imamo samo še nekaj let, da zagotovimo svoje kolektivno preživetje. Če bomo nadaljevali po starem, nas morda že čez deset let ne bo več. Uživanje mesa in drugih živalskih izdelkov je tako potratno, da si ga preprosto ne moremo več privoščiti. Kot pravite, si je glede tega čedalje bolj edina tudi uradna stroka.
No, vsaj tuja. V Sloveniji davke še vedno porabljamo za množično oglaševanje mesa.
Prepričan sem, da bodo tudi vaši odločevalci prišli k pameti. Rodili smo se na prečudovit planet – in Slovencem, ki živijo v eni njegovih najlepših dežel, bi moralo biti to še posebej jasno. Upam le, da nas bo vse skupaj pamet srečala še pravočasno. Ponavljam, čas se nam zelo hitro izteka.
V določenih segmentih prebivalstva se stvari na srečo premikajo zelo hitro.
Še posebej v razvitem svetu. Nedavno sem obiskal Kanado in tam so mi povedali, da je že deset odstotkov prebivalcev vegetarijancev ali veganov. V nekaterih drugih zahodnih državah je številka še višja. Na področju gostinstva je veganstvo v tem trenutku najhitreje rastoči trend. V zadnjih nekaj letih je bil dosežen izjemen preboj. Najpomembneje je, da dosežemo kritično maso, ki je najbrž nekje okrog petnajst odstotkov vse populacije. Ko bo ta kritična masa dosežena, se bodo spremembe pospešile. In marsikaj se bo začelo dogajati tako rekoč samo od sebe. Ko jim bomo vzpostavili dovolj zdrave podpore znotraj širše skupnosti, lahko posebej veliko pričakujemo tudi od naših mladih. Že zdaj jih vsak dan več zavrača prehranske izbire, ki sejejo trpljenje in uničenje.
Posebej radi v svojem pisanju citirate velikega učitelja nenasilja Gandija. Ta je med drugim dejal, da so najbolj uničujoče orožje na svetu vilice.
Gandi se je zelo dobro zavedal, za kaj v resnici gre. In kaj velja storiti. Vsakemu od nas je svetoval: »Postanite tista sprememba, ki jo želite videti v svetu.« S tem nam je hotel povedati, da je precej vseeno, kaj govorimo in kakšne se vidimo. Pomembno je predvsem, kako živimo. Smo vsota naših dejanj, ne naših besed. Čas je, da se zavemo moči, ki jo vihtimo skozi svoje potrošniške odločitve. Obljubim vam, da sistem še kako pobeleži čisto vsako odločitev naših denarnic. Ko gre za denar, ne prezrejo ene same izbire.
Glasovi denarnic so vedno prešteti?
Natanko tako. Vedno, ko kupimo meso, s tem nekomu naročimo, naj v naslednjem ciklu proizvodnje v našem imenu zabode neko konkretno žival. Ali da jo sistematično posiljuje, ji brutalno iztrga vse otročičke, jo redi v neopisljivo nehumanih pogojih in jo za nameček sili v kanibalizem. Ne gre se slepiti, to se bo zgodilo, tu gre preprosto za enačaj. Če tega ne bomo spoznali, bomo morali še naprej vlagati enormno mentalno energijo v zatiranje svojega naravnega sočutja.
To zatiranje sočutja radi primerjate z žogo, ki jo držimo pod vodo.
To se mi zdi res izjemno uporabna metafora. Predstavljajte si, da morate med čofotanjem po morju ves čas pod vodo na silo držati žogo. Saj kratkoročno še gre. A ta žoga preprosto hoče na površje, in držanje pod vodo postaja za nas čedalje bolj izčrpavajoče.
Sami se zdite najboljša reklama za občutek olajšanja, ko žogi končno dovolimo na površje.
Kot nekdo, ki je v mladosti tudi sam pridno pobijal živali, zelo dobro razumem, kako nesmiselno je kogarkoli kritizirati ali kriviti. Že zdavnaj sem spoznal, da je vegansko sporočilo daleč najbolje širiti pozitivno. Samo pomislite: poznamo način, kako nas vse nahraniti z uporabo bistveno manj naravnih bogastev, brez trpljenja živali, za povrh pa nas to naredi tudi veliko bolj zdrave! Če to niso dobre novice, potem res ne vem, kaj dobre novice sploh so. Ponavljam, v tej fazi je ključno najprej doseči kritično maso. In ko se bo to zgodilo, vam obljubim, da bo svet zelo hitro neprepoznaven.
