»Casco viejo, stari del panamske prestolnice Panama City, je pravi kolonialni biser,« me je prepričeval spletni znanec Joey Bonura. »Že nekaj let ga postopno prenavljajo in danes predstavlja enega varnejših delov mesta z okoli dva milijona prebivalcev. Toda še pred desetletjem si turisti niso upali na ogled tega dela mesta!
V starih razpadajočih hišah so živeli najrevnejši prebivalci, na ulicah pa so vladale različne tolpe. K sreči so se mestne oblasti zganile po uvrstitvi tega predela na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Z ureditvijo policijske postaje in namestitvijo večjega števila policistov so uspeli pregnati večino nelegalnih dejavnosti, kolonialne hiše pa so začeli postopno prenavljati za različne namene.«
Odlični prigrizki in kava
Casco viejo je mogoče raziskovati peš. Avtobusi po ozkih ulicah tako ali tako ne vozijo, vožnja s taksijem pa tudi ni prav hitra, saj zaradi slabo označenih enosmernih ulic pogosto prihaja do prometnih zastojev. Utrjeno mesto na manjšem polotoku so zgradili v drugi polovici 17. stoletja, potem ko so prvotno špansko naselbino porušili gusarji. Staro mestno središče me je od vsega začetka spominjalo na kubansko prestolnico Havano. Casco Viejo zaznamujejo številne kolonialne palače, več cerkva, muzejev, narodno gledališče, predvsem pa restavracije in hoteli pa tudi vedno večje število butičnih trgovin. Skrivnostni šarm ulic sem spoznaval v družbi Joeya. Simpatičen Američan že več kot desetletje živi v Panami in dobro pozna prestolnico z vseh vidikov. Raje kot znamenitim stavbam posveča pozornost gastronomiji. Zadnja leta se preživlja z vodenjem turistov na prav poseben način. Vsaka njegova tura (www.pty.life/panama-detour) je unikatna, saj se prilagaja željam gostov. Na spletni strani je zbral številne uporabne informacije o mestu. Joey je poskrbel, da sva se za začetek osvežila z odličnim pivom zasebne pivovarne. Potem je sledilo okušanje tradicionalnih prigrizkov. Med domačini so zelo priljubljeni flancatom podobni slani ocvrtki – hojaldras. Zraven postrežejo jajca, fižol, mladi sir, ocvrte jedilne banane in različno meso. Izvrstni so bili tudi ocvrtki iz kasavine moke, ki so polnjeni z mesom, zelenjavo in sirom. Kot aperitiv so nama postregli panamsko žganje iz sladkornega trsa – seco. Za sladko razvajanje so poskrbeli v butiku čokolade. Vse to nudijo lokali v starem delu mesta. Le za po mnenju domačinov najboljšo kavo, sva se morala odpraviti v poslovno središče, kjer na kavo in prigrizke vabi kavarna Mentiritas blancas (bele, drobne laži). Tu znajo razvajati z najboljšo panamsko kavo, med katero je še posebno priljubljena aromatična geisha.
Zaradi pomanjkanja prostora se je začelo mesto že davno širiti izven obzidja prvotnega naselja in danes se sodobno mestno središče s številnimi nebotičniki razprostira predvsem ob obalnem pasu. Tihomorsko obalo spremlja privlačno urejena avenija Cinta Costiera. Ob njej je na voljo več kilometrov urejenih parkovnih površin. Ta del mesta je še posebno privlačen ob nedeljah, saj takrat del glavne ceste zaprejo za promet in je namenjena kolesarjem. Večina trgovin se vrsti ob cesti Avenida Central, ki je rezervirana za pešce in sega skoraj do starega mestnega jedra. Območje dobiva privlačnejšo podobo šele zadnje leto, ko so luknjast asfalt zamenjali s tlakovci, ulico pa poživili s klopmi, z velikimi cvetličnimi koriti in drevesi.
Z dolarji v žepih
V Panami mi je bil prihranjen obisk menjalnice. V uporabi je namreč ameriški dolar. Uradna valuta je sicer balboa, ki ima enako vrednost kot ameriški dolar. Toda v obtoku so le kovanci v največji vrednosti do 1 balboa, bankovci pa so dolarski. Panamska valuta je poimenovana po španskem osvajalcu (Vasco Nunez de Balboa), ki je kot prvi Evropejec prečkal ameriško celino preko današnjega ozemlja Paname in tako prišel do Tihega oceana.
Pred odhodom na potovanje si nisem mislil, da bom prve dni preživel kar v nakupovalnem središču. Dobesedno, saj me je premamila ugodna ponudba hotela in lokacija v največjem nakupovalnem središču Amerike. Albrook mall se ponaša z okoli 700 trgovinami in izdelki najbolj znanih svetovnih znamk, družbo pa jim delajo še kino dvorane, igralni kotički in fitnes centri. V nakupovalnem središču so dobile prostor številne restavracije, ki delujejo po sistemu sodobnih azijskih uličnih restavracij. Večina deluje po sistemu samopostrežbe – kupljene jedi si na pladnju odnesete do bližnjih miz in stolov, ki so v skupni uporabi vseh restavracij v okolici. Trgovski center se nahaja na robu mesta, a je lahko dostopen, saj je tu glavna avtobusna postaja. Mestni avtobusni promet je precej kaotičen, zato sem se na raziskovanje podal s podzemno železnico. Toda, ker ne povezuje vseh najbolj zanimivih mestnih predelov, sem pogosteje koristil usluge taksistov. Vožnja je načeloma poceni, le za ceno se je dobro pogoditi vnaprej. Ker taksimetrov praviloma ne uporabljajo, je najugodneje koristiti aplikacijo Uber.
»V večernih urah se raje pripelji s taksijem!« je svetovala tudi receptorka hotela, v katerem sem bival. Avtobusi vozijo le na obrobje starega mesta, kjer se že začenjajo revnejši predeli, ki ponoči niso najbolj varni.« K sreči nisem imel slabe izkušnje in tako mi je mesto ostalo v lepem spominu. Sicer pa velja za eno izmed varnejših prestolnic v Južni Ameriki. V sosednji državi Kostariki so me sicer prepričevali, da so Panamci nevarni in goljufivi. Zanimivo, da so imeli domačini v Panami enako mnenje o Kostaričanih! A kot je to običajno, so mnoge države in mesta videti nevarna le od daleč …
Razgled na Panamski kanal
Z enim izmed mestnih avtobusov sem prispel do največje znamenitosti države – Panamskega kanala, ki leži na obrobju mesta. Od blizu si ga je mogoče ogledati pri vodnih zapornicah Miraflores. Nad njimi je urejen muzej z veliko razgledno ploščadjo. Opazovanje velikih tovornih ladij, ki zapeljejo v vodni kanal in jih potem spuščajo ali dvigujejo s pomočjo spreminjanja nivoja vode je prav zanimiva atrakcija. Vsakodnevno si jo ogleda na tisoče obiskovalcev. Dobro pa je vedeti, da običajno med 12. in 14. uro med zapornicami ni ladij. Z vodnimi zapornicami in kanali premostijo višinsko razliko med Tihim oceanom in jezerom Gatun, katerega napaja reka Chagres. Po preplutem jezeru ladje pri pristanišču Colon s pomočjo vodnih zapornic spustijo v Atlantski ocean. Najatraktivnejši ogled prekopa je mogoč s katero izmed ladij križark, ki med potovanjem prečkajo Panamski prekop. Takšno križarjenje zahteva več dni časa in je razmeroma drago. Za veliko manj denarja si je mogoče omisliti poldnevno plovbo s turistično ladjo skozi zapornice ter po jezeru Gatun. Iz jezera gledajo številni majhni tropski otoki, nekdanji vrhovi z gozdovi poraslih gričev.
Panamski prekop je bil odprt leta 1914, plovna pot pa je skupaj z umetnimi jezeri dolga 82 kilometrov. Je izrednega pomena za pomorski promet, saj omogoča bistveno krajšo in varnejšo povezavo med vzhodno in zahodno obalo Amerike. Ladjam prihrani več kot 15.000 km dolgo pot okoli rta Horn. Za pot skozi prekop pa danes potrebujejo manj kot 10 ur časa! Prva leta je skozi prekop plulo okoli tisoč ladij, danes pa jih letno naštejejo kar petnajstkrat toliko. Prekop so začeli graditi Francozi, toda zaradi težkih naravnih razmer so po desetletju gradnje obupali. Projekt so dokončali Američani in dobili prekop v upravljanje vse do leta 1999. Vodna pot prinaša velike dobičke in ni čudno, da si je Panama gospodarsko precej opomogla, odkar upravlja prekop. Na ta račun lahko zagotavljajo brezplačno šolstvo in zdravstvo, skrbijo za pokojninski sistem in gradijo prepotrebno infrastrukturo.
Paradiž v zeleni dolini
Panamska prestolnica je presenetljivo zelena. A večji del leta tudi precej vroča. Zato si mnogi radi omislijo oddih v bližnji okolici, saj tropski gozdovi segajo vse do obrobja mesta. V gozdu je mogoče naleteti na številne ptice, opice, kuščarje, z malo sreče pa celo na lenivce. Zelo privlačna je tudi dobri dve uri vožnje oddaljena dolina El Valle. Leži v kraterju ugaslega ognjenika, zanjo pa so značilne zmernejše temperature. Dolina z okoliškimi vrhovi je pravi pohodniški paradiž. Poleg osvajanja razglednih vrhov se je vredno podati do katerega izmed številnih slapov. Tolmuni v reki pa v tropskem okolju vse leto nudijo dobrodošlo osvežitev. Gozdovi, ki se dvigujejo nad dolino so zavarovanih kot naravni park. V njih so se ohranile zlato obarvane žabice, ki so v zadnjih letih zaradi razširitve strupenih gliv drugje po Srednji Ameriki že izumrle. O njih sta mi pripovedovala upokojena učitelja Dennis in Mireya. Na robu vasi skrbita za posestvo z bungalovi Cabanas Potosi. Posestvo je na prvi pogled videti kot zgledno urejen botanični vrt. Nič čudnega, da se na njem zadržuje več deset različnih vrst ptic. Mireya in njen mož sta velika ljubitelja narave in tudi zato njune bungalove krasijo številne poslikave z rožami in pticami. Prav zaradi slednjih k njima prihaja veliko gostov. V različne krmilnice nastavljajo ptičem hrano in tako se prav vsak dan ponuja priložnost za opazovanje različnih vrst ptic. Zaradi nekaterih je potrebno vstati tudi sredi noči, a najbolj zagrizenim ljubiteljem ptic to ne predstavlja nikakršne težave.
Mireya je domačinka in tako kot njena mama že od nekdaj aktivna v lokalni skupnosti. Dennis pa je Američan, ki se je po upokojitvi odločil, da se z ženo umakne v mirno gorsko vasico. Zadnja leta pred upokojitvijo sta bila sodelavca na srednji šoli v ZDA. Dolgo sta razmišljala o selitvi v Mireyino domovino. K dokončni odločitvi pa je prispeval strelski incident, ki je žal zaznamoval tudi njuno šolo. »V Panami se počutiva mnogo varneje!« sta si enotna. »Malo pogrešava otroke in njihove družine. Toda vsako leto jih obiščeva vsaj enkrat, oni pa tudi radi preživijo del počitnic pri nama …« Poleg ptic in gostov jima delajo družbo tudi trije psi. Dennis in Mireya sta vse tri posvojila, saj sta aktivna v lokalnem društvu, ki pomaga brezdomnim živalim.
