Koliko k temu prispeva travma njihovih prednikov? Se res pogrezamo v depresivno hedonijo in sledimo v smeri opioidne epidemije, smo povprašali psihiatra in psihoterapevta Mirana Možino, ki iz svojih izkušenj pravi, da so nacionalne travme globoko zarezane v telesa in duše Slovencev.
Mag. Miran Možina je direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kjer vodi šolo sistemske psihoterapije in je strokovni vodja Psihoterapevtske ambulante za otroke in mladostnike. Je zanje bolj primerna psihoterapija ali farmakoterapija, smo ga povprašali, glede na to, da je Prozac, antidepresiv nove generacije, celo pripomogel k povečanju samomorov pri depresivnih mladostnikih? »Pri svojem delu sem spoznal to, kar je že najmanj tri desetletja empirično, z raziskavami podprto dejstvo: da so psihosocialne oblike pomoči za otroke in mladostnike, med njimi psihoterapija, veliko bolj učinkovite od zdravljenja z zdravili. Slednje je lahko le dodatek, nikakor pa ne nadomestek za široko paleto psihosocialnih ukrepov, predvsem preventivnih. Žal v Sloveniji zaradi pomanjkanja psihosocialnih oblik pomoči strmo narašča poraba psihofarmakov. To, da smo strokovnjaki in celotna družba že desetletja veliko premalo naredili za varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov, je velik madež na zemljevidu naše male državice. V naši ambulanti delamo v premajhnem obsegu, da bi lahko ta madež zmanjšali. Zato nas veseli, da je bila v slovenskem parlamentu marca letos sprejeta Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja za naslednje desetletje, ki naj bi v okviru zdravstvenih domov zagotovila mrežo 25 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov. V interdisciplinarnih timih teh centrov naj bi bili tudi psihoterapevti. Otrok in mladostnikov z duševnimi težavami ne bi nikoli smeli zdraviti samo z zdravili, ampak predvsem s psihoterapijo in le kjer to ni dovolj, dodati še farmakoterapijo, pa še takrat čim krajši čas, kot je le mogoče.«
Depresija ni nujno bolezen
Sodobna medicina oziroma psihiatrija depresijo vidi predvsem kot patološko stanje oziroma kot bolezen. V umetnosti in filozofiji pa se je od renesanse naprej razvijal tudi tako imenovani poetični pogled, ki poudarja, da je lahko prehodno stanje in mogoč vir za osebno rast in ustvarjanje. Farmacevtska industrija spodbuja medicinski pogled, ker si s tem širi trg za prodajo antidepresivov in anksiolitikov. Tako se je z dobičkonosnimi motivi preveč vpletla v delo zdravnikov, ki danes preširoko postavljajo diagnozo »velika depresivna motnja« in se prehitro odločajo za zdravila ter zanemarjajo eksistencialni psihoterapevtski in psihosocialni – skupnostni pogled in pristop. »Depresijo lahko vidimo tudi kot zdrav odziv na zahtevne življenjske okoliščine. Ker so kriteriji za diagnosticiranje depresije problematični, se v zadnjih 20 letih zdravniki prehitro in preveč odločajo za diagnozo »depresija« v smislu bolezni, ki naj bi tako vsaj enkrat v življenju prizadela že neverjetnih 20 % populacije. Dejstvo pa je, da le okoli 1 % populacije dejansko zboli za depresijo, ki se rada ponavlja in kjer prevladujejo biološki dejavniki pred psihološkimi in socialnimi, tako da je ključna pomoč z zdravili. Okoli 10 % in več populacije, ki so sicer enkrat v življenju izpolnili vse trenutno veljavne kriterije za diagnozo »depresija«, pa ustrezno funkcionirajo. Nadaljnjih 10 odstotokov, ki so izpolnili kriterije za blažjo depresijo, se prav tako v življenju dobro znajdejo. Vzroki za njihove težave so predvsem psihosocialni.«
Depresija ima dvojni obraz
V Sloveniji so lani v prometnih nesrečah umrli 104 ljudje, skoraj štirikrat več si jih je vzelo življenje. Zakaj depresije ne obravnavamo kot prehodnega stanja in možnega vira za osebno rast in ustvarjanje? »Ker smo pozabili na dejstvo, na katerega je opozoril že Aristotel in kar se je v več kot 2000 letih po njem vsekakor potrdilo, da je namreč med nadarjenimi, ustvarjalnimi ljudmi, ki so dali izjemne prispevke družbi na vseh področjih, npr. v znanosti, filozofiji, umetnosti, politiki, gospodarstvu, zelo veliko takšnih, ki so okusili depresivne globine. V njih pa se niso soočili samo s trpljenjem, ampak so našli tudi navdih. Naj omenim le nekaj znanih imen, ki jih vsi dobro poznamo iz preteklosti do danes: Prešeren, Gregorčič, Cankar, Kocbek, Ježek, Mila Kačič, Marko Pavček, Nace Junkar, Andrej Karoli, Desa Muck, Natalija Verboten, Violeta Tomič … vrsta je zelo dolga. S svojim zgledom so nam pokazali, da ima depresija dvojni obraz, mračnega in upanje vzbujajočega,« pojasnjuje sogovornik.
Naučena nemoč
Nekateri strokovnjaki pravijo, da je depresija posledica naučene nemoči. Res je, potrdi Možina. »Začelo se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z raziskavami utemeljitelja sodobne pozitivne psihologije, Martina Seligmana, ki je prvi opredelil pojem naučene nemoči (angl. learnedhelplessness) kot psihološko stanje, ki pogosto nastane kot posledica dogodkov, ki jih nismo znali obvladati. Na tej osnovi je kasneje razvil teorijo o nastanku depresije, ko se občutek nemoči razširi na prihodnje dogodke, ki se lahko povsem razlikujejo od izhodiščnega. Človek naj bi v tem primeru razvil poseben, pesimističen slog pojasnjevanja, kjer si ne more več misliti, da do neprijetnosti prihaja včasih, ampak je prepričan, da se bodo dogajale vedno znova in bodo trajale večno. Druga značilnost je, da če izgubi ali če se uniči nekaj, iz tega sklepa, da je ali bo izgubljeno oziroma uničeno vse. Tretje pa je, da ne more razmišljati v smislu večvzročnosti, ampak da je on oziroma v njem vzrok za vse gorje. Nagnjenost k takšnemu načinu razumevanja se razvije že v otroštvu in povečuje verjetnost, da se bodo takšni ljudje kot odrasli ob dogodkih, na katere nimajo vpliva, odzvali z naučeno nemočjo.«
Podpražni stres
Podpražnega stresa je v naši družbi toliko, kot ga nismo imeli nikoli v zgodovini. V zvezi s tem Možina opozarja, da se pojem »podpražni stres« redkeje uporablja v primerjavi z bolj ustaljenimi pojmi, kot so pozitivni in negativni ter akutni in kronični stres, ki so jasno definirani in izjemno dobro raziskani na socialni, psihološki in telesni ravni, pojasnjuje psihiater. Če vtipkate v brskalnik besedo »subliminalstress«, boste dobili kup zadetkov, katerih vsebina je povezana s podpražnim razgrajevanjem stresa z glasbo, masažo, pozitivnimi sugestijami ipd. V strokovnih krogih pa se ga uporablja v povezavi s pojavom tako imenovane »podpražne, subliminalne zaznave«. Ljudje stalno veliko zaznavamo pod pragom zavesti, kar v nas vzbuja tako prijetne, sproščujoče kot tudi mučne, stresne odzive.
Danes imamo preveč podpražnega stresa, ki se dogaja skrit našim očem, kot tudi preveč nadpražnega stresa, ki se ga zavedamo. V raziskavah se je pokazalo, da so psihični in telesni simptomi stresa večji pri nadpražnem v primerjavi s podpražnim. Zaradi izjemno velikih sprememb v načinu življenja, do katerih je prišlo v 20. stoletju, smo se v sodobnih družbah znašli kot v ekonom loncu. Pritiski, ki smo jim izpostavljeni vsak dan, vse pogosteje presegajo naše zmožnosti prilagajanja. Stresa, predvsem kroničnega, je enostavno preveč pri vse večjem številu ljudi, kar kaže na to, da na vse hitrejši tempo sodobnega življenja nismo pripravljeni. Za preventivo pred negativnimi učinki stresa je koristno, če ozaveščamo podpražni stres in se mu izogibamo, če se le da, svetuje Miran Možina. V nasprotnem primeru se bo podpražni stres kopičil in v določenem trenutku postal nadpražni.
Ženske še vedno nosijo večje breme kot moški
S stresom je povezana tudi izgorelost, ki jo je vsekakor več kot pred leti. Zakaj je izgorelost bolj ženska bolezen kot moška? Možina meni, da so se v 20. stoletju z emancipacijo žensk povečali tudi pritiski in pričakovanja v zvezi s prispevkom, ki naj bi ga ženske dale družbi. Če je bila ženska včasih predvsem mati, se danes pričakuje, da mora biti uspešna tudi v karieri in enakopravno tekmovati z moškimi. Uporaba kontracepcijske tablete je ženskam omogočila neprimerno večji nadzor nad tem, kdaj in če sploh bodo postale matere. Vendar pa ima večja svoboda žensk tudi svojo senčno plat, saj so tiste, ki poskušajo biti dobre matere in hkrati uspešne na delovnih mestih, veliko bolj izpostavljene nevarnosti izgorevanja. Karierna tekma je v sodobnih družbah vse bolj kruta, tako da v njej omagujejo moški in še bolj ženske, ki kljub spremembam v tradicionalni delitvi vlog, večinoma še vedno nosijo večje starševsko in gospodinjsko breme kot moški.
Ključna je psihoterapevtska pomoč
V Sloveniji so v šestih letih izdali 6,7 milijona receptov za anksiolitike in antidepresive, kar nas postavlja v sam evropski vrh. Zdravniki pri izgorelosti večkrat predpisujejo antidepresive, kar je lahko neustrezen način zdravljenja, meni Možina. Na duševni ravni izgorel človek običajno razvije anksiozno depresivni sindrom. Če je zdravnik površen, lahko prezre pod depresijo ležečo izgorelost. Antidepresiv v tem primeru učinkuje po principu »več istega«, saj začasno dvigne energijo, človek se ponovno zažene, a se na ta način še bolj izčrpa in pristane v še globlji izgorelosti. V sosednji Avstriji so najuglednejši psihiatri in psihoterapevti skupaj izdelali natančne smernice za diagnosticiranje in zdravljenje izgorelosti, da ne bi prihajalo do takšnih napak. Po fazi temeljite diagnostike je ključna psihoterapevtska pomoč, ki se po potrebi lahko dopolnjuje z zdravili, samo predpisovanje zdravil pa je popolnoma napačno zdravljenje, tako imenovani »vitiumartis«, je prepričan Možina.
Posledice travm, ki so se zgodile staršem in starim staršem
Ljudje v sebi nosimo in predelujemo tudi obremenjujoče sledi travmatičnih dogodkov, ki so se zgodili preteklim generacijam. Tudi sodobna epigenetika dokazuje, kako se travma prenaša iz generacije v generacijo. Zanimiva je na primer raziskava na potomcih tistih, ki so preživeli koncentracijska taborišča, v kateri so ugotovili, da so se ti slabše prilagajali na stres kot druga populacija. Po besedah Možine so prav zaradi kliničnega dela z žrtvami holokavsta ter raziskav o njih in njihovih potomcih, tako imenovani transgeneracijski prenos travm, psihoterapevti prepoznali že več desetletij pred odkritji epigenetike. »Za pomoč našim klientom pri predelovanju posledic travm, ki so se zgodile njihovim prednikom, smo psihoterapevti razvili veliko veščin, pristopov in metod. Vsak, ki se izobražuje iz psihoterapije, se jih mora učiti, hkrati pa v lastni učni terapiji tankočutno uperiti pogled tudi vase in odkriti, koliko so tudi njo ali njega izkušnje prednikov zaznamovale. Tudi v času študija na naši fakulteti za psihoterapijo morajo študenti in študentke v procesu dela na sebi rekonstruirati zgodovino lastne družine za več generacij nazaj. Pri tem se vedno znova pokaže, kako smo še danes zaznamovani s travmami, ki so jih v 20. stoletju pustile vojne. Žal je danes tega zavedanja v javnosti vse manj, mladi na zavestni ravni vse bolj izgubljajo zgodovinski spomin, čeprav so na nezavedni ravni obremenjeni z nepredelano zgodovino. Od konca druge svetovne vojne smo kot družba veliko premalo naredili na spravi, do katere ni možno priti samo z leporečjem na javnih proslavah. Prav psihoterapevti smo še posebej osveščeni, kako dolgotrajni in mukotrpni intimni čustveni procesi bi bili potrebni, da bi res prišlo do predelovanja nacionalnih travm, ki so zarezale globoko v telesa in duše večine Slovencev in Slovenk.«
Pogrezamo se v depresivno hedonijo
Po raziskavi inštituta za raziskovanje trga in medijev smo Slovenci v primerjavi z državami okrog nas presrečni – 65 odstotkov se jih je opredelilo za srečne. »Morda je podatek o visokem procentu srečnih Slovencev bolj posledica sodobne ideologije sreče, kot pa dejanski odraz kakovosti življenja v Sloveniji. Sam bolj verjamem izkušnji, ki jo imam v svojem privatnem življenju in kot psihiater in psihoterapevt v neposrednem stiku z ljudmi, v kateri se mi potrjuje obča eksistencialna resnica, da je sreča v naših življenjih redek gost. Obišče nas, ko smo usmerjeni k nečemu drugemu in ne mislimo nanjo, ko se na primer predano, vztrajno in zavzeto posvečamo delu, ki nas veseli, ali negujemo za nas pomembne intimne odnose. V drugi polovici 20. stoletja se je postopno razvila nova ideologija »prisilne sreče«, kot jo opisal francoski pisatelj in esejist Pascal Bruckner, ki nas obvezuje, da vse vrednotimo iz zornega kota užitka oziroma izogibanja neugodju, trpljenju. Prodajanje sreče se je razvilo v najdonosnejši posel, na primer na ljubezenskem področju je postala nova tržna niša romantična ljubezen, ki naj bi bila polna užitka in sreče. Ob tem pa se soočamo s paradoksom, saj se eksponentno veča število depresivnih ljudi. Namesto v višave sreče se kot kultura in civilizacija pogrezamo v depresivno hedonijo. Da se to dogaja tudi v Sloveniji, nazorno pričajo podatki o strmem naraščanju porabe anksiolitikov in antidepresivov.«
V smeri opioidne epidemije
Menda že 24 odstotkov slovenskega prebivalstva jemlje anksiolitike in 23 odstotkov antidepresive. Vsekakor se lahko bojimo trenda opioidne epidemije, opozarja Možina. »Že v socialističnih časih se je pri nas začela širiti uporaba drog, čeprav se takrat o tem ni smelo javno govoriti zaradi ideologije »samoupravljanja«, po kateri družbene patologije, kot je kriminal, prostitucija in zloraba drog, ni smelo biti. Kvečjemu se je lahko govorilo o alkoholizmu, čigar razsežnosti so bile prevelike, da bi ga skrili pod preprogo. Od osamosvojitve Slovenije kot družba še bolj uspešno napredujemo v smeri opioidne epidemije. Ob tem je pomembno zgodovinsko dejstvo, da je evropski človek, ki se je razširil tudi v Ameriko, z večtisočletnim pitjem alkohola do njega razvil telesno genetsko odpornost. To pa ne velja za opioide, ki so nov pojav in do katerih smo zato veliko bolj neodporni in ranljivi. Zato je opioidna epidemija, ki se nezadržno širi tudi pri nas, veliko bolj nevarna od alkoholne, ki je sicer po svoji razsežnosti še neprimerno večja.«
Celične zaloge hormonov sreče
Antidepresivi, ki so najbolj množično zdravilo – opioidi, so dejansko psihološka klet, kot nekateri strokovnjaki pravijo. Katera čustva nam vzamejo tablete in opioidi, ki nas delajo srečne? »Največja intenziteta pozitivnega doživljanja, ki jo dosežemo po naravni poti, nikakor ne more konkurirati tisti, ki jo dosežemo po bližnjici z uživanjem tablet in opioidov za srečo. Na primer v možganih sprosti en odmerek heroina 200-krat več dopamina, ki je ena od molekul sreče našega telesa, kot pri orgazmu. Žal pa je cena, ki jo mora uživalec plačati za to bližnjico, ogromna. Z rednim uživanjem drog namreč hitro izprazni svoje naravne celične zaloge hormonov sreče. Zato je potrebna vedno večja doza, da bi dosegel isti učinek, kot ga je izzval prvi odmerek droge. Tako svoje telo vedno bolj ožema kot gobo, ki postaja vse bolj suha in za običajno doživljanje pozitivnih čustev ostaja v njegovem telesu vse manj molekularne podlage. Pristane v vse večji praznini čustvenega pogorišča, še različni odtenki sive se izgubijo.«
»V šolah dobimo veliko spodbud za razvijanje intelekta in besednega sporazumevanja, manj pa za zorenje čustvene in odnosne, socialne inteligence.«
Do svojega zadnjega diha
Komunikacija je vir naše sreče. Kako uspešni smo Slovenci v komuniciranju, tako verbalnem kot tudi neverbalnem, razumskem in čustvenem? »Strinjam se, da se vir našega zadovoljstva in tudi sreče skriva v odnosih, ker smo ljudje v prvi vrsti odnosna bitja. Osamljenost nas ubija. Pred par sto leti je baje neki evropski vladar ukazal krut poskus, ki so ga morale izvesti dojilje z nekaj sirotami. Odredil je, da morajo popolnoma poskrbeti zanje v telesnem smislu, jih dojiti, previjati, ne smejo pa z njimi kakor koli drugače komunicirati, jim kar koli reči ali se z njimi igrati. Baje so vsi po nekaj mesecih umrli. Uspeh komunikacije je bolj odvisen od neverbalnega dela in od tega, kako uravnavamo svoja čustva, kot od besed in razuma, čeprav so seveda vse te ravni med seboj neločljivo povezane. Žal v šolah dobimo veliko spodbud za razvijanje intelekta in besednega sporazumevanja, manj pa za zorenje čustvene in odnosne, socialne inteligence. Za poklic psihoterapevta sem se v veliki meri odločil prav zato, ker sem že v najstniških letih spoznal, da sem čustveni analfabet in vse bolj mi je postajalo jasno, da je splošna kulturna raven v tem pogledu nizka. Kot se moramo stalno učiti novih podatkov, tako je tudi čustveno in socialno učenje knjiga, katere poglavja moramo pisati do svojega zadnjega diha, če hočemo, da bomo zoreli k večjemu zadovoljstvu, doživljajski polnosti in miru.«
Nasvet Mirana Možine za regeneracijo
»Živimo v času vladanja zapovedi »Uživaj!« Kakovostni dopust naj bi zato v skladu s to zapovedjo nujno vključeval popolni odklop in prepuščanje užitkom. Veliki reklamni panoji nam ponujajo počitniške rešitve s slikami prelepih plaž in potovanj. V zraku kar migota od hlepenja ljudi po tem, da bi si privoščili. Za marsikoga, morda celo za večino, je to lahko kakovostni dopust, vendar gotovo to ni recept za vse. Kot ima vsak od nas svoj prstni odtis, mora vsakdo tudi odkriti način regeneracije, ki je po njegovi meri. Za nekatere je poležavanje ob morju nesprejemljivo in bodo raje pritiskali na pedala koles ali rinili v strme bregove. Meni odgovarja, da lahko v miru berem in kaj napišem. Čez poletje rad ostajam v Ljubljani, saj je veliko manj prometa in splošne naglice, tako da lažje užijem njen mirni utrip in mestne čare. Za branje priporočam knjigo priznanega psihologa Jordana B. Petersona 12 pravil za življenje: protistrup za kaos, ki je izšla letos spomladi. Je veliko več kot preprosti priročnik, ki jih je na danes na knjižnih policah na metre. Zagotavljam pa, da lahko tudi dvigne tlak in sproži pri bralkah odpor ali pa temeljit razmislek. Opisuje pravila kot na primer »Predpostavi, da tvoj sogovornik ve nekaj, česar sam ne veš«, »Bodi natančen v govoru«, »Govori resnico – ali vsaj ne laži«, zelo skrivnostno pa zveni dvanajsto pravilo: »Pobožaj mačko, ko jo srečaš na ulici«, katerega namerno ne bom razkril, je pa morda najpomembnejše.
Sam rad berem vsaj dve knjigi hkrati. Še posebno če je prva podobna Petersonovi, ki je bolj razmišljujoča, rad sežem še po kakšnem leposlovju. Tako priporočam roman Maje Gal Štromar Ženska drugje, ki je bil nominiran za letošnjo nagrado kresnik. V njem so zgodbe o treh zelo različnih ženskah: Slovenki Marjuti, ješči in zajetni šefici kuhinje na osnovni šoli, Nemki Ute, manipulativni lepotici, ki se preračunljivo poroči s premožnim direktorjem pogrebnega zavoda, ter prevajalki in tolmački Gundegi, žalostni Latvijki, ki jo bolj kot njen poklic veseli slaščičarstvo. Pisateljica opiše, kako vse tri živijo drugje in ne tam, kjer bi morale biti, to je v sebi, in kako jim uspe temeljni premik v bolj polno živeto življenje. Navdihujoče!«
