Pobudnik za oceno ustavnosti več členov zakona je bilo Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije.
Ustavno sodišče je navedlo, da te določbe omejujejo vsakega koncesionarja in neposredno posegajo v pravni položaj pobudnikov.
Del 3. člena zakona, ki ga je obravnavalo ustavno sodišče, namreč določa, da izvajalci zdravstvene dejavnosti opravljajo zdravstvene storitve kot negospodarske storitve splošnega pomena na nepridobiten način. Zato se presežek prihodkov nad odhodki (dobiček) mora porabiti za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti. Zakon tako omejuje namembnost dobička, ki ga proizvedejo zasebniki.
Ustavni sodniki so obravnavali očitke o neskladju te določbe z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Ugotovili so, da uvedba pojma negospodarskih storitev splošnega pomena - ki je sicer pojem prava EU - v domačo zakonodajo ne pomeni, da javna zdravstvena služba z vidika nacionalnega prava ni več negospodarska javna služba. "Pojem negospodarske javne službe po slovenskem pravu je širši od pojma negospodarskih storitev splošnega pomena po pravu EU," so zapisali ustavni sodniki.
V postopku sprejemanja novele zakona je bilo ob številnih kritikah novele mogoče slišati tudi pomisleke zakonodajno-pravne službe DZ. Ta je med drugim namreč izpostavila vprašanje, ali je opredelitev zdravstvene dejavnosti kot negospodarske dejavnosti splošnega pomena skladna z ustaljeno sodno prakso EU. Prav tako so poudarjali, da slovenski pravni red pojma negospodarske dejavnosti splošnega pomena ne opredeljuje.
Določbo je ustavno sodišče presojalo tudi z vidika pravice do svobodne gospodarske pobude. Določba namreč zasebnikom zapoveduje, da naj javno gospodarsko službo opravljajo nepridobitno, torej morajo presežek iz javne službe ohranjati v javni službi. "S prepovedjo zasebnikom, da si izplačajo oziroma za osebne potrebe uporabijo presežek iz dejavnosti, je zakonodajalec zasebnike dejansko spremenil v nepridobitno pravno obliko," so pojasnili.
"Omejitev svobode razpolaganja s presežkom prihodkov zelo intenzivno oži polje podjetniške svobode zasebnikov in posega v njihovo gospodarsko pobudo," so ustavni sodniki zapisali ob odločitvi. Po njihovi oceni za tak poseg sicer brez dvoma obstaja javna korist zagotavljanja univerzalnega dostopa do storitev javne zdravstvene službe, a vendar lahko tako intenzivna omejitev spodkoplje enega izmed ključnih motivov za opravljanje koncesijske dejavnosti.
Ker teža presojanega posega v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude presega težo javne koristi od posega je ustavno sodišče določbo tako razveljavilo.
Prav tako je ustavno sodišče na pobudo združenja ocenjevalo ustavnost delov 42. člena zakona, ki opredeljujejo podeljevanje koncesij in določajo, da koncesija ni predmet dedovanja, prodaje, prenosa ali druge oblike pravnega prometa. Ustavni sodniki so soglasno sprejeli odločitev, da omenjene določbe niso v neskladju z ustavo.
Kot so pojasnili, je "koncesija za opravljanje negospodarske javne službe pravica in ne pooblastilo v smislu obligacijskega prava". Prepoved in ničnost pravnega prometa s koncesijo po navedbah ustavnega sodišča tudi ne pomenita pravne nezmožnosti prenosa koncesije v sklopu materialnega statusnega preoblikovanja koncesionarja.
Ministrstvo za zdravje bo odločbo ustavnega sodišča komentiralo, ko jo bodo prejeli in preučili, so zapisali v prvem odzivu.
DZ je novelo zakona o zdravstveni dejavnosti potrdil 19. septembra lani. Njena uveljavitev se je zavlekla zaradi referendumske pobude, a na koncu Društvu za zdravje naroda ni uspelo zbrati dovolj podpisov za razpis referenduma. Nekaj dni po začetku veljavnosti je združenje zasebnih zdravnikov vložilo pobudo za presojo ustavnosti, pozneje se je za isto potezo odločilo še 87 zdravnikov in Zdravniška zbornica Slovenije. Njihovo pobudo je ustavno sodišče zavrglo.
