In nadaljuje: »Obenem mi zaradi sladkorja čedalje slabše delujejo ledvice, tako da so moja usta ves čas suha od žeje. Pri 54 letih imam telo ne preveč dobro ohranjenega osemdesetletnika. To so v veliki meri zakrivila psihiatrična zdravila. A kaj, ko ne morem živeti brez njih!«
Neznosna lahkost predpisovanja zdravil, katerih poraba strahovito narašča, študij o posledicah dolgotrajnega jemanja pa sploh nimamo.
Slaterjeva, ki je tablete zaradi hude depresije začela jemati pri devetindvajsetih, sicer vedno poudari, da jim je zelo hvaležna. »Z njihovo pomočjo sem lahko ostala zunaj psihiatričnih bolnišnic, napisala devet knjig, rodila dva otročička in ju pomagala vzgojiti do adolescence, nekako zmogla zakon in potem še ločitev … in kar je enako pomembno, ohranila in negovala svoj krog prijateljev.«
A kaj, ko je uvodnih 10 mg fluoksetina zadostovalo samo za nekaj časa! Precej kmalu je potrebovala 20 mg, potem 30, pa 60, 80 in na koncu 100 mg, da je lahko užila enak občutek olajšanja. »Naraščajoče doze in vračanje bolezni pred vsakim povišanjem so dali vedeti, da se moji možgani prilagajajo na kemično snov. In da moja bolezen sploh ni ozdravljena, temveč še vedno besni tam spodaj pod blazino, ki mi jo je omogočal fluoksetin.«
Da se razumemo: sto miligramov fluoksetina je drvarjeva doza antidepresivov. Ko je bolnico kljub temu znova zagrnila temna odeja depresije, je presedlala na venlafaksin. Ker sprememba še vedno ni prinesla olajšanja, je njen zdravnik režim okrepil z uvedbo antipsihotika olanzapin.
Slaterjeva se spominja, da je ta kombinacija naravnost prerodila njeno vsakodnevno formo. Spet je lahko zaživela. Je pa res, da ji je venlafaksin tako povišal krvni tlak, da je morala začeti jemati zdravila za njegovo uravnavanje. Onlazapin pa ji je tako povečal apetit, da je postala dobesedno nenasitna.
»Sama misel na hrano mi je pognala slino v usta,« se spominja. »Saj ne, da me niso opozorili na povezavo olanzapina in naraščanja telesne teže. A kljub temu si nisem mogla niti v sanjah predstavljati, kako se bo moje telo napihnilo. In kako strahovito mi bo nabiranje notranje maščobe poškodovalo organe ter povečalo tveganje za kap ali srčni napad.«
Popolnoma neraziskani učinki
Ker se je v njej porodil strah, da bo zaradi počasnega propadanja telesa umrla, preden bo spoznala vnuke, je Slaterjeva večkrat poskusila opustiti tablete. A telesni odzivi na odtegnitev so bili preveč zverinski. »Moja depresija je postajala vse globlja, dokler si nisem nekoč kupila pištole. Ob drugi priložnosti sem začela pisati samomorilska pisma svojim otrokom. Na koncu sem se vedno raje vdala in se vrnila na tablete.«
Zaradi vse večje zaskrbljenosti ob pešajočem zdravju se je sklenila izobraziti na lastno pest. »Ko sem začela raziskovati znanost, ki stoji za temi zdravili, sem pričakovala, da bom naletela na podrobne raziskave dolgoročnih stranskih učinkov. Navsezadnje so antidepresivi v splošni uporabi že več kot trideset let! A namesto tega sem naletela na srhljivo tišino in našla nisem skoraj nobene znanosti kot take. Za razumevanje stranskih učinkov imamo v glavnem na voljo le kratkoročne študije. V več primerih celo samo originalne študije, ki jih je izvedel proizvajalec, da so bile posamezne substance sploh odobrene.«
Samo predstavljamo si lahko njeno zaprepadenost, ko je ugotovila, da je Uprava ZDA za hrano in zdravila njeno prvo zdravilo, fluoksetin, odobrila po pičlih osmih tednih kliničnega testiranja. Jasno je namreč, da antidepresivov skoraj nihče ne jemlje samo slaba dva meseca. Kot dobro vedo uporabniki, se po tem obdobju načeloma šele pričakuje poln učinek.
Tisto, kar so vam pozabili povedati …
Ob takih in podobnih razkritjih si je začelo čedalje več neodvisnih raziskovalcev postavljati vse bolj nelagodna vprašanja. Za najbolj prodornega velja Robert Whitaker, nekdanji direktor za objave na harvardski medicinski šoli in raziskovalni novinar, ki je bil prav za svoje raziskave v zvezi z industrijo zdravil pozneje nominiran za Pulitzerjevo nagrado.
Na pot raziskovanja ga je pognalo, ko je prebral, da so rezultati shizofreničnih bolnikov v daljšem obdobju mnogo boljši v revnih državah sveta (recimo v Indiji in v Nigeriji) kot v Združenih državah. Tako je večkrat ugotovila Svetovna zdravstvena organizacija. Ob tem se je Whitaker vprašal, kako je to vendar mogoče. Najboljše rezultate so dejansko dosegale države, kjer so bolnikom antipsihotike predpisali le za kratek čas, saj si jih dolgoročno preprosto niso mogli privoščiti.
Povodenj medikamentov, ki jih sistematično predpisujejo ljudem s psihičnimi težavami, temelji na trditvi, da imajo te težave znanstveno dokazane biološke vzroke. Šlo naj bi za biološka neravnovesja v možganih, ki da jih zdravila odpravijo ali vsaj ublažijo. Težava je v tem, da ni Whitaker za to trditev našel prav nobenih dejanskih dokazov.
Celo gradivo Ameriške psihiatrične zveze iz leta 1999 je jasno navajalo, da kljub naporom ne najdejo nobenih dokazov, da imajo ljudje z depresijo nizko raven serotonina. »To so lahko psihiatri brali v lastnih učbenikih,« se jedko nasmehne Whitaker: »A Psihiatrična zveza je kljub temu javno še naprej oznanjala, da depresijo povzroča nizka raven serotonina. In da imamo na voljo zdravila, ki lahko to uredijo. Pri vsem tem ni šlo za nič manj kot za veliko izdajo javnosti.«
To izdajo je v svoji uspešnici Anatomija epidemije podrobneje pojasnil takole: »Prepričevali so nas, da so bolezni, kot so depresija, shizofrenija in bipolarna motnja, potrjeno bolezni možganov, čeprav nas niso mogli usmeriti na znanstvene študije, ki bi to trditev dokazale. Zatrjevali so nam, da psihiatrični medikamenti urejajo kemična neravnovesja v možganih, čeprav niso desetletja raziskav tega nikoli potrdila. Zatrdili so nam, da so prozac in drugi predstavniki naslednje generacije zdravil mnogo boljši in varnejši od prejšnjih zdravil, čeprav niso klinične študije pokazale nič podobnega. In kar je najpomembnejše: psihiatrični establišment nam je pozabil omeniti, da zdravila pogosto poslabšajo dolgoročno stanje bolnikov.«
Strahovito naraščanje rabe antidepresivov
A kaj, ko blagajne ob tem tako močno cingljajo! Kot je pred meseci s posebno analizo opozoril New York Times, dolgoročna raba antidepresivov po svetu strahovito narašča. Kljub domnevni revolucionarnosti novih preparatov število zaradi duševnih motenj invalidsko upokojenih Američanov naglo raste. Študija iz leta 2015 je ugotovila, da je gospodarsko breme depresije v Ameriki poskočilo z 83 milijard dolarjev leta 2000 na 210 milijard leta 2010.
Po novem je na antidepresivih več kot pet let že kar 15,5 milijona Američanov, kar je še enkrat toliko kot leta 2010. »Kljub temu,« so napisali Timesovi novinarji, »zdravstvena stroka ne ponuja nobenih odgovorov za ljudi, ki skušajo tablete opustiti. Nobenih z znanostjo podprtih smernic, nobenega načina za ocenjevanje, kdo nosi pri tem večje tveganje od drugih.«
Pravzaprav je še huje. Kot se je izrazil dr. Anthony Kendrick, profesor na univerzi v Southamptonu v Veliki Britaniji: »Nekatere ljudi preprosto 'parkirajo' na te tablete, ker bi jih bilo tako težko spraviti z njih.«
Dodajmo, da se je tudi v Veliki Britaniji predpisovanje antidepresivov v zadnjih desetih letih podvojilo. Nedavna študija 250 dolgoročnih uporabnikov je pokazala, da je polovica vseh, ki so občutno znižali dozo, zaznala močne odtegnitvene učinke. Polovica vseh tistih, ki so poskušali tablete povsem opustiti, poroča New York Times, zaradi odtegnitvenih učinkov tega ni bila sposobna storiti.
Kilometrski seznam stranskih učinkov
Tudi naša mala Slovenija ni v splošni plimi rabe psihiatričnih tablet prav nobena čistina. Po uradnih podatkih je bilo pri nas lani skupaj izdanih več kot milijon receptov za antidepresive in anksiolitike, v razmerju približno ena proti ena. Kot da številka ni dovolj strašljiva že sama po sebi, lahko skupaj premerimo še naslednjo: po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje se je poraba antidepresivov in anksiolitikov pri mladih med 15. in 19. letom v obdobju med letoma 2008 in 2015 povečalo za 73 odstotkov!
»Sicer še nismo Amerika,« komentira dolgoletni borec proti farmacevtskemu brezumju Branko Gradišnik, »a se na vso moč trudimo, da bi jo dohiteli.«
Za povrhu še kancerogeni? Zaradi čedalje več pričevanj o uničujočih posledicah dolgoročne rabe se je Gradišnik v enem svojih člankov celo vprašal, ali gre v primeru tablet v resnici za zdravilo ali morda prej za bolnilo. Tudi tisti, ki z njimi mastno služijo, priznajo, da imajo ta zdravila lahko še kako škodljive fizične učinke. Najpogosteje navajane težave so čustvena otopelost, spolne disfunkcije s poudarkom na uplahnitvi spolnega apetita in naraščanje telesne teže. Prebrati uradni seznam vseh možnih stranskih učinkov na deklaraciji, kot vedo mnogi uporabniki, pa pogosto pomeni otrpniti v grozi.
A kaj, ko uradnih dolgoročnih podatkov o njihovih učinkih na fizično zdravje preprosto ni oziroma jih niti približno ni zadovoljujoče dovolj! (Ne pozabimo, navsezadnje nimamo niti dolgoročnih študij njihove učinkovitosti!) Tako se morajo bolniki pri oceni tveganja nasloniti predvsem na osebna pričevanja, kot je uvodna izpoved psihiatrinje Lauren Slater. In oprezati za najnovejšimi izsledki od farmacevtskih lobijev neodvisnega dela stroke, ki počasi vendarle kapljajo v javnost.
Pri tem je dragocena študija, ki so jo leta 2015 na Univerzi v Parmi opravili Andrea Amerio in sodelavci. Pravzaprav gre za metaštudijo, torej statistično obdelavo podatkov o kopici drugih študij. Tema? Dolgoročna rakotvornost vseh glavnih vej psihiatričnih medikamentov.
Ker so podatki za človeško populacijo tako skopi, se je Ameriova skupina osredotočila na študije na živalih. Drži, med učinki na miške in učinki na človeška bitja seveda ne moremo potegniti kar enačaja. A kot opozarja Gradišnik: »Po smernicah Mednarodnega združenja za raziskave glede raka in Svetovne zdravstvene organizacije velja izsledke, ki med testiranjem laboratorijskih živali izkazujejo kancerogenost snovi, upoštevati, kakor da bi bile taiste snovi zanesljivo kancerogene tudi pri ljudeh. Vsaj ob odsotnosti prepričljivih podatkov v nasprotno smer.«
Kako so jo torej po parmski metaštudiji odnesle s tabletami krmljene miške in podgane?
Žal moramo poročati, da sploh ne dobro. Med vsemi zdravili so se za daleč najbolj nevarne izkazali antipsihotiki. Študije so kar pri 90 odstotkih teh preparatov nakazale povezavo z rakotvornostjo, pri skoraj 70 odstotkov njih pa je bila ta povezava dejansko potrjena. Samo malce manj porazno so se odrezali antikonvulzivi oziroma uravnavalci počutja. Na tretje mesto tega neslavnega seznama so se uvrstili benzodiazepini in hipnotiki (pri nas so najbolj znani kanax, helex in sanval), ki so bili z rakotvornostjo povezani v 70 odstotkih primerov. Naslednji na lestvici pa so že antidepresivi, kjer je cifra postavljena na 63,6 odstotka (povezava) oziroma 45 odstotkov (potrjena povezava) preparatov. Za najbolj kancerogene so se izkazali mirtazapin, sertralin, paroksetin, citalopram, escitalopram, duloksetin in bupropion.
Boste pač trajno na njih …
Če strnemo: nikakor ne gre podcenjevati blažilnih učinkov, ki jih je raba teh tablet prinesla številnim hudo trpečim ljudem po vsem svetu. A mnogi med njimi so na ta račun v čedalje večji stiski zaradi tveganj, pred katerimi jih ni nihče posvaril. Dolgoročna raba je še vedno šokantno slabo raziskana – antidepresivi pa so bili jasno razviti za kratkoročno rabo, torej za premostitev kriz.
Ko sem se o možnosti uvedbe »kemičnega počitka« pogovarjal s svojim psihiatrom, sem bil presunjen ob njegovi prostodušnosti. »Ne ne, tablete so povsem neproblematične,« je odmahnil. »Velika večina mojih pacientov jih opusti brez težav. Če pa jih vi morda ne boste mogli, boste pač trajno na njih – saj to ni čisto nič takega.«
Ker so bile to besede enega od stebrov slovenskega psihiatričnega vrha, sem bil ob njih precej pomirjen. Ko sem izrazil svojo močno tesnobo zaradi pomanjkanja dolgoročnih študij učinkov, je spet samo odmahnil. »Pa saj jih imamo! Na voljo so dveletne študije učinkov jemanja. Kaj, to se vam zdi premalo? Ja koliko bi pa vi hoteli? Saj kot pameten človek menda razumete, da industrija preprosto ni ekonomsko motivirana za financiranje desetletnih študij? Veste kaj, če vas skrbijo take reči, zakaj se potem raje ne vznemirjate, ker že več deset let nismo izumili nobenega zares učinkovitega novega antibiotika!«
