V knjigi avtor opisuje 42 doživetij po Sloveniji za vse čute in letne čase. To niso najbolj priljubljeni turistični izleti, temveč pohajanja, ko je bolj kot cilj pomembno doživetje. »Če pohajanje razumeva kot preživljanje prostega časa v naravi brez nekih ciljev, se mi zdi, da smo Slovenci pozabili, kako se pohaja. Rekel bi, da živimo v kulturi, ki poveličuje kvantitativne uspehe. Marsikdo gre recimo na Triglav le zato, ker je to slovenski XXL,« je prepričan Igor Drnovšek, ki ponuja alternativo v opazovanju kačjega pastirja na močvirnem travniku. Prepričan je namreč, da tako veliko bolje izkoristimo prosti čas, pa čeprav je to le ena ura na dan. S svojimi idejami za izlete nas spodbuja, da za pohajanje v naravi izkoristimo tudi tisto malo časa, kolikor ga imamo na razpolago: »Najlažje je, da sedemo pred televizijo. Na zaslonu je vedno kaj zanimivega. Težje se je obuti in oditi na sprehod v gozd. V resnici pa smo podobni deklici, ki čaka na belega konja, vmes pa marsikaj zamuja.«
Pol ure v viseči mreži
Njega je za odkrivanje neznanih kotičkov navdušila sestra, ko ga je po koncu osnovne šole peljala smučat na Kanjevec: »Bilo je 21. junija. Rekla je, da bova malo nosila smuči, potem pa smučala. Seveda sva dva dni nosila smuči in nato smučala iz Kanjevca do Velga polja. Bilo je nepozabno. Odkril sem, da se je treba za določene lepe stvari malce potruditi.« In začelo se je njegovo iskanje lepih doživetij: »To je lahko lepota v naravi ali v glasbi.« Igor Drnovšek je namreč pevec v zboru Slovenske filharmonije.
Seveda še vedno hodi tudi na vrhove, a veliko raje na take, ki so skriti ali odmaknjeni od ustaljenih poti: »Recimo tak je Kozji vrh nad dolino Kokre ali pa Veliki vrh nad Jezerskim. To so vrhovi, ki so odmaknjeni, a ponujajo vse tisto, kar ponujajo veliki – odprte poglede, travo, kjer se iz nahrbtnika vzame knjigo in nekaj prebere.« Njegova stalna spremljevalka je tudi viseča mreža: »Po pol ure v viseči mreži je občutek v nogah in glavi precej drugačen.«
Gledanje oblakov, pozabljena prostočasna dejavnost
Ideja za knjigo pa se je začela, ko je v pozni jeseni s kolegom odšel na Krnsko jezero in je bilo to zamrznjeno. Bila sta brez drsalk, a tako je bil prevzet, da se je vrnil naslednji konec tedna. »Bilo je neverjetno. Ves čas pa sem se spraševal, zakaj tam ni nikogar. Prišel sem z otroki, pa še s sosedovimi otroki in bilo je čudovito,« se spominja. Tedaj je začel načrtno iskati poti, ki bi bile lahko predstavljene v knjigi. Meni, da smo ljudje vajenih uhojenih poti, ker nismo pripravljeni tvegati: »Včasih pa je bolje za dušo, da malo zagaziš v bel deviški sneg, ne da bi vedel, kam boš prišel. A če ne drugega, boš šel nazaj po svoji gasi.« Poleg opisanih izletom vsem svetuje, da v svoji okolici najdejo skrite kotičke: »Pojdi v naravo, odpri oči in slej ko prej boš našel nekaj, kar te bo navdušilo.« Ob tem opozarja, da je treba v naravi prevzeti odgovornost tudi za svojo varnost.
Svoje navdušenje nad naravo je prenesel tudi na otroke. Hčerki je tako predlagal, da bi njen rojstni dan praznovali na Kriških podih. Hčerka ga je vprašala, kaj bodo pa delali tam: »Kozoroge bomo gledali.« In so jih res. Hčerka je bila navdušena in poslej so vse rojstne dneve praznovali na tak način.
Igor Drnovšek v svoji knjigi predlaga še eno prostočasno dejavnost, na katero smo pozabili – gledanje oblakov. »Gledanje oblakov je za koga zapravljanje časa, a v resnici ni,« razmišlja in nadaljuje: »Človek potrebuje odklop, da se v resnici posvetiš sebi, delaš neke preglede za nazaj in poiščeš načrte za naprej. Za to potrebuješ mir in si moraš vzeti čas. Gledanje oblakov je zelo primerna dejavnost za zidanje svojih gradov.« Torej ni nobenega izgovora več: jeseni je narava prelepa, ogledujmo si jo vsaj uro na dan.
Trije predlogi za jesenske izlete
Jeruzalemski griči – med valovi vinogradov
Jeruzalemski griči so se posebno lepi jeseni. Pohajanje lahko začnete v Ljutomeru in končate v Ormožu, nazaj pa se vrnete z vlakom. Na sprehodu po vinogradniških gričih lahko sledite markacijam Slovenske planinske poti, Jakobove ali Prleške poti, vse vodijo v Ormož. Celotna pot je dolga od pet do šest ur hoje, lahko pa se odločite le za polovico in na vlak vstopite v Ivanjkovcih. Ali pa prenočite in pot nadaljujete prihodnji dan.
Ščavnica – okusi podzemlja
Izlet peš in z avtomobilom ponuja nenavaden vpogled v bogastvo podzemnih izvirov. S seboj vzemite kozarec, da boste lahko poskusili okusne slatine. Avtocesto zapustite na izvozu Sveti Jurij ob Ščavnici, nato nadaljujete v smeri Radencev, pred naseljem Okoslavci zavijete levo proti Očeslavcem. Tik pred tablo, ki označuje konec občine Radenci, parkirajte in se držite smerokazov, ki vas bodo vodili čez gozd do izvira Norička slatina. Naslednjo slatino boste našli pred Očeslavci, kjer je urejen dostop do Stavešinske slatine. V Ivanjševcih boste naleteli še na Ivanjševsko slatino, nato v Ščavnici na Kraljevo slatino.
Proga Kozina–Trst, najslikovitejša pot do Trsta
Celodnevni kolesarski izlet vodi po trasi nekdanje železnice med Kozino in Trstom, ki so jo zgradili leta 1887, uporabljale pa so jo kraške kmetice, ko so nosile pridelke na tržaško tržnico. Proga ima 500 metrov višinske razlike, trasa pa se začne v Klancu pri Kozini. Pot ponuja lepe poglede na dolino reke Glinščice in Tržaški zaliv, pri čemer se vije preko petih predorov in šestih viaduktov. Konča se na postaji San Giacomo v središču Trsta.
Povzeto po knjigi Igor Drnovšek: Najlepše stvari so zastonj, Mladinska knjiga
