Okoljski redarji, tisti, ki lovijo podivjane smetilce in nepobiralce pasjih iztrebkov, so veliki uspeh in ponos oddelka MA 48. Da se vam danes ne more več zgoditi, da stopite v pasji kakec (ali se na pločniku zvrnete čez odslužen hladilnik), je prav njihova zasluga. Takole se je začelo, pripoveduje Ulrike Volk, tudi sama okoljska redarka in vodja odnosov z javnostmi: »Pred desetimi, dvanajstimi leti so vsi pisali o pasjih kakcih. Mamica z dvema otrokoma je začela spletno peticijo in v nekaj tednih jo je podpisalo 160.000 ljudi, ki so hoteli, da nekaj ukrenemo. In smo ukrepali – pogovarjali smo se z ljudmi, delali kampanje za ozaveščanje, naši svetovalci za odpadke so hodili na šole, na različne dogodke, pošiljali smo jih v parke, kamor so ljudje vodili pse, da so se pogovorili z njimi. Če niso počistili za svojimi psi, so jim pokazali rdeči karton kot pri nogometu. Določili smo tudi posebna mesta, 'pasja stranišča', kjer je bilo pasje kakanje dovoljeno, kvadratni meter zemljišča s košem, lopatko, ampak vsak pes seveda ni pripravljen kakati na za to določenem kraju, sami si hočejo izbrati mesto.«
Preberite tudi: 5 znakov, da nam bo nekdo umrl. Kliknite TUKAJ!
Vidite koš?
Rdeči kartoni niso prinašali nobenih posledic za kršitelje in prijazna kampanja ni imela učinka. Pa so korenčku dodali kanec palice: »Ni delovalo in ljudje so bili jezni, pa tudi za čistilce to ni prijetno pospravljati, še posebej pozimi, ko je vse mokro. In tako smo rekli, no, to, kar smo počeli doslej, je bilo sicer fino, vendar ne deluje. Nekaj bo treba spremeniti. V Avstriji je policija imela in ima še vedno pristojnost nalagati globe zaradi pasjih iztrebkov, pa tega ne počnejo, ker imajo drugo delo, ne zdi se jim, da bi se ukvarjali s pasjimi kakci. In smo si rekli, če policija noče in naše kampanje nimajo učinka, bomo iz tega naredili projekt z več koraki: z boljšo organizacijo smo začeli izboljševati svoje storitve, prvo leto smo postavili tisoč novih košev, začeli smo s 14.000 koši po vsem mestu, naslednje leto jih je bilo 15.000, zdaj jih je že skoraj 20.000. Spremenili smo tudi njihovo obliko. Prej so bili sivi, stopili so se z ozadjem in so bili nemoteči, ampak po drugi strani, če jih ne vidiš, jih tudi ne uporabljaš. Zdaj so oranžni, na vseh so nalepke s telefonsko številko za različna vprašanja, pa tudi različni zabavni slogani. Zelo so vpadljivi, zato da jih ljudje opazijo. Naredili smo tudi psihološki poskus: kamere so snemale obnašanje ljudi na ulici. Kadar so bili koši nevpadljivi, jih niso uporabljali, če so bili koši za smeti zelo vidni, so jih tudi uporabili. Pozneje smo na koše namestili tudi pepelnike in zabojčke z brezplačnimi vrečkami za pasje iztrebke, košev z vrečkami je zdaj po mestu okrog 3700. Mestu smo dali vedeti, tako, mi smo naredili svoje, pri tem postajamo vedno boljši. To je bil prvi korak.«
Korenček, palica in vrečke za iztrebke
»Drugi korak so bile duhovite kampanje za ozaveščanje – tu so koši, tam je center za recikliranje, toliko vsega imamo – uporabite to! Tudi vi ste odgovorni za čistočo, ne samo drugi. Tretji korak pa je bilo kaznovanje ljudi, ki vsega tega ne uporabljajo in se ne menijo za čistočo. Izdali smo mestni predpis, ki pravi, da lahko ljudem naložimo denarno kazen. Sprva smo jih samo opominjali, zdaj pa jih lahko tudi legitimiramo. V Avstriji ti ni treba imeti pri sebi dokumentov, vendar nam morajo nekako dokazati svojo istovetnost. Če jim ne verjamemo, lahko pokličemo tudi policijo. Tudi to se kdaj zgodi. Policija lahko preveri njihove podatke. Redarji prekrškarjem lahko tudi naložijo globo 50 evrov, če pa naredijo kaj posebno hudega, lahko sega tudi do 2000 evrov. Redar ima od človeka pravico zahtevati, da svoje smeti ali pasji kakec pobere in dà v koš, če pa odklonijo, to avtomatično pomeni višjo kazen, zadeva gre naprej na naslednjo inštanco, kjer določijo tudi višino globe. Ali pa če so se že večkrat pregrešili ali če gre za kosovne odpadke, če na primer na ulici pustijo kavč ali hladilnik, jih to stane več kot le 50 evrov, tudi to gre na naslednjo inštanco, to je mestni pravni oddelek. Ali pa če nočejo pokazati dokumentov ali plačati 50 evrov. Dva tedna imate časa za plačilo, potem gre stvar naprej, in to lahko postane kar precej drago. Imeli smo primer lastnika dveh psov, mislim, da so ga kakšnih trikrat zalotili, pa ni hotel plačati. Kazen je medtem narasla na 1400 evrov, pa tudi tega ni hotel plačati in je moral v zapor. Za štiri dni ali nekaj takega. Res pa je, da mu potem ni bilo treba plačati. Raje je šel v zapor, kot da bi pobral kakec za svojimi psi.«
Morda je skrivnost njihove priljubljenosti tole: denarne kazni so bolj opomin kršiteljem kot inkasantstvo, saj z njimi ne zberejo ravno vrtoglave vsote. Dunaj, mesto s skoraj toliko prebivalci, kot jih ima vsa Slovenija, z globami na leto nabere »300.–400.000 evrov (a s tem pokrijejo vsaj strošek vrečk za iztrebke, ki mesto stanejo okrog 70.000 evrov na leto). »Ob koših imamo približno 100.000 vrečk za pasje iztrebke na dan, okrog 56 milijonov na leto. Imamo tudi aplikacijo, ki pokaže, kje so posode z vrečkami. Lani so redarji ukrepali 9500-krat, 1000 je bilo izrečenih opozoril, 7500 glob po 50 evrov in okrog 900 višjih glob. Vendar je bilo na začetku precej več denarnih kazni, kar nekaj tisoč, zaradi pasjih kakcev, ki jih ljudje niso hoteli pobirati. Zdaj pa se stvari izboljšujejo in izrekamo manj glob. Redarji vedno delajo v parih. Pošljemo jih tudi na tečaj mirnega razreševanja sporov, na pomoč lahko pokličejo policijo. Napadi, verbalni ali fizični, se kdaj zgodijo, a ne pogosto.«
Vsepovsod imamo oči
»V glavnem smo s to taktiko zares uspešni. Po mojem mnenju gre za kombinacijo vseh treh korakov. Če bi samo pisali kazni, nas ljudje ne bi marali. Ker pa smo jim pokazali tudi rešitev, ker imamo na Dunaju dober sistem, jim smeti ni treba puščati na ulici. Celo lastniki psov so na naši strani, saj nihče noče pospravljati dreka tujega psa. Če bi samo pobirali globe, ne da bi tudi mi izboljšali svoje storitve, ne bi delovalo. Ljudje nas lahko tudi pokličejo in rečejo, moja ulica je zelo umazana, in pridemo. Tudi to je del naše strategije, da pridobivamo informacije od javnosti, pa seveda od naših čistilcev. Okoljske redarje ima tudi oddelek za parke, skupaj jih imamo petdeset. Ampak medtem ko jih teh petdeset počne samo to, imamo še veliko drugih sodelavcev, ki sicer počnejo še druge stvari, a so pooblaščeni, da pazijo tudi na to in da izrekajo globe. Teh je štiristo, tako je tudi veliko ceneje.«
Ogromna trgovina z rabljenimi stvarmi, ki jo tudi upravlja oddelek MA 48, je med Dunajčani zelo priljubljena. Ozaveščenost ljudi dunajska različica Snage – prepoznavna po oranžnih uniformah, oranžnih avtomobilih in oranžnih koših za smeti, še njihovi spominki so, jasno, oranžni – dviguje tudi z brezplačnimi prireditvami, medije povabijo, da preživijo dan z njihovimi redarji, še vedno se tudi veliko pogovarjajo z ljudmi. Kaj moramo torej narediti, če se hočem znebiti starega kavča, vprašamo Ulrike Volk: »Če ga sami pripeljete na odpad, je brezplačno, če naročite, da ga pridejo iskat, pa morate plačati. Ampak če ljudje lahko neko stvar kupijo, se je lahko tudi znebijo. Brez izgovorov!«
