V seriji Humans bomo priča napetemu nadaljevanju zgodbe o odnosih med ljudmi in vse številčnejšo populacijo inteligentnih robotov Synthov, o njihovem rivalstvu in boju za preživetje.
Zakaj ste hoteli postati del serije?
Ker se mi je zdel lik, ki so mi ga ponudili, fascinanten. Njegovo presojo ovirajo dogodki iz njegove preteklosti in pot, ki sta mu jo začrtala, me je navdušila. Zdi se mi tudi, da je zdaj tisti pravi čas, da postaneš del nečesa, kar obravnava nesoglasja in delitev. Neposredno se navezuje na to, kar se ves čas dogaja v naši državi. Vedno se dogajajo nove afere v zvezi z imigranti, ki so pravzaprav ljudje! Menim, da gre za pomembno delo in hotel sem biti del tega.
Trenutno nastopate tudi v predstavi, ki obravnava podobno tematiko, kajne?
Res je. V The Royal Courtu nastopam v predstavi Instructions for Correct Assembly, ki govori o paru, ki je zaradi prevelikega odmerka heroina izgubil 21-letnega sina. Zato si kupita paket delov, iz katerih naj bi si sina sestavila sama. Ko to govorim, se na prvi pogled res zdi, kot da gre za nekaj podobnega, a ko si predstavo ogledaš, je precej drugačna od serije Humans, saj gre tu zares zanju, za to, kar potrebujeta in kar poskušata doseči.
Zdi se, da ste v zlati dobi svoje kariere – povsod se pojavljate! Čemu to pripisujete?
Ne vem, sreči? Temu, da sem ob pravem času na pravem mestu? Večji samozavesti? Včasih delo porodi delo. Če si ob pravem času na pravem mestu, lahko to vodi drugam. Pravzaprav nimam pojma. Če bi vedel odgovor, bi ta zlata doba trajala, dokler ne umrem!
Se vam dogaja podobno kot mnogim igralcem, da stežka zavrnete delo, ker ste imeli obdobja, ko ga niste dobili?
Da, imel sem sušna obdobja. Ločeno sem bil dve celi leti brez dela, v devetdesetih in na začetku tega tisočletja. Vsak igralec pozna brezposelnost in ve, kakšna so dolga obdobja brezposelnosti, razen če imaš neverjetno srečo. Tako da se mi dogaja, da težko zavrnem delo; po navadi to vključuje zelo dolgo razpravo z agentom, družino, vestjo in občutkom panike. A to je edina moč, ki jo imamo kot igralci – reči ne.
Tudi vaša boljša polovica je igralka. Bi svoja otroka spodbujali v to smer?
Ne vem. Mislim, da se vsi otroci radi našemijo in igrajo domišljijske igre, jaz pa tega nikoli nisem prenehal. To imata rada, tako kot vsi drugi otroci. Bi ju spodbujal, naj se odločita za ta poklic? Osrečilo bi me, če bi bila srečna.
Vaša otroka seveda nista dovolj stara za kompleksno znanstvenofantastično dramo, ampak ali sta navdušena, ko slišita vaš glas v oddaji Tree Fu Tom?
Včasih sta bila, zdaj pa sta do tega malce brezbrižna. Pred kratkim sem posnel oddajo CBeebies Zgodbe za lahko noč in to je bil pred nekaj dnevi doma zmagoslaven trenutek, res je bilo »kul«. Zelo sem užival, ko sem sedel z njima na kavču – mislim, da smo jih nekaj pogledali skupaj. To je res nekaj posebnega, ena boljših stvari.
Če bi bila tehnologija dostopna, bi si omislili Syntha?
Ne. Z leti postajam vse bolj tehnofobičen. Lani sem zapustil facebook. Prebral sem članek, ki je meril na nekatere stvari, ki jih zdaj vemo. Odvrnila me je tudi zahrbtnost aplikacije, ki te je, ko si jo odprl, vprašala, ali hočeš dodati fotografije, posnete tisti dan. Ob takih stvareh me zmrazi. Postajam stara tečnoba, zato se mi zdi, da ne bi imel Syntha. Sprašujem se tudi, kako sproščen bi bil, če bi po hiši patruljirala skoraj človeška naprava.
