Jan na odru je isti Jan, ki je že naslednji dan na kavču popolnoma sam. Običajen človek s svojimi strastmi in napakami. »Nisem Superman.« Privlačen moški, ki v nasprotju z mnogimi v današnjem času v sebi ni izgubil zvedavega dečka, ki ne neha spraševati in se noče obdati z zidovi, da bi se obvaroval pred ranljivostjo. Iz globokih doživljanj nastajajo najlepše stvari!
Prav s slednjim sva začela pogovor. »Ljudje imamo največje probleme, ker nas ima razum na verigi. Vse je odvisno od tega, ali smo ga sposobni izklapljati. Kadar nekaj intenzivno doživljaš, ne glede na to, ali je to najbanalnejša zafrkancija v družbi prijateljev, ljubezen ali žalost, si globoko v sebi razrvan, imaš razrvano dušo, to je pogoj, da lahko spet narediš nekaj novega in da spet, recimo kot v mojem primeru, prepričljivo zapoješ pesem.«
Znan hrvaški glasbenik je nekoč rekel, da mora v ljubezni malo trpeti, da lahko napiše dobre ljubezenske pesmi.
Normalen je stavek, ki ga rad uporabim – je malo oster, ampak se ga ne sramujem: Če človek živi s tremi kondomi čez dušo, ne more narediti nobenih premikov.
Premik kot recimo koncert v Stožicah, do katerih imajo slovenski glasbeniki veliko spoštovanje? Spomnim se vaših dvomov iz preteklosti, ko ste bili zaskrbljeni, ali bo dvorana polna.
Tu ni bilo takega dvoma, ker je pet organizatorjev hotelo delati z mano koncert v Stožicah. Če toliko ljudi verjame v to, je že nekaj na tem. Strah je bil odveč, saj smo imeli že dva meseca pred koncertom razprodano do rdečega ringa. Prepričan sem, da bomo imeli poln tudi ta del, tako da je zame to velik kompliment! Strah me je edino, da ne bi zbolel, da ne bi bil ob glas, torej da ne bi bil najboljši. To je edini strah, ki pa ni tako majhen, ker je veliko v igri. Vendar je tako – bolj ko paziš, slabše je. Treba je samo zaupati.
Uspešni ste, dobro živite, imate veliko oboževalcev in oboževalk, a vse to terja tudi veliko odgovornost. Veliki projekti so velik pritisk, napor. Je tudi to vzrok, da ste v določenem trenutku posegli – kot smo lahko brali – po antidepresivih?
Moje življenje je zadnjih 25 let tako intenzivno, da moraš za to pač plačati določene davke. Telo ti začne nekaj sporočati – ali je to anksioznost, bolečine v mišicah, skratka stvari, ki jih prej ni bilo. Pri meni ni bil problem, da ne bi imel volje. Jaz imam vedno voljo in moč. Pri meni se je začelo dogajati telesno – od bolečin v mišicah do nespečnosti, zgodilo se je tudi, da sem imel tri mesece vročino. Ker je bilo veliko takih šokov, avtonomno živčevje možganom nenehno pošilja signale pripravljenosti za napad, tudi kadar za to ni razloga, zato moraš to pač regulirati. To lahko narediš tako, da vse ugasneš in greš za štiri leta živet v hribe – kar je zame nemogoče, ker je treba živeti in preživeti, ali pa ti mora v nekem trenutku pomagati kemija, in jaz pred tem nimam nobenih predsodkov. To je normalno.
Kako pa ste ugotovili, da so bolečine psihosomatskega izvora?
Tako se je izkazalo po vseh pregledih, ki so pokazali, da je vse v redu. Najprej sem se pa seveda ustrašil.
Kdaj se vam je to začelo dogajati?
Oh, tega je že kar nekaj let. To so te moderne bolezni. Prehiter življenjski tempo imamo, preveč se sekiramo za stvari, ki niso tega vredne. Ampak vedeti moramo, da smo še vedno med desetimi odstotki ljudi, ki se imajo najlepše na svetu. Sploh pa bodimo iskreni. Midva lahko jamrava, kolikor hočeva, ampak resnično je pa v stresu nekdo, ki komaj leze iz meseca v mesec ali pa niti tega ne more. Ali pa nekdo z resno boleznijo. Včasih si rečem, tiho bodi, razvajenec!
Ampak za vsakega so njegove težave v tistem trenutku najresnejša stvar.
Seveda, saj je stiska. In nekdo, ki je ne zna obvladati, se lahko tudi zlomi.
Kaj počnete, da se to ne zgodi?
Veliko se gibam. Rad sem v naravi. Ne tečem, imam pa rad hitro hojo. Pa vedno manj se družim z ljudmi, ki se mi zdijo prazni, umetni, ki so samo fasada. Tam res trpim.
Potovanja ga ne zanimajo
»Potovanja me ne zanimajo, Slovenija je top. Jaz grem v Prlekijo, na Kras k prijatelju Fabiju Gergoletu, novinarju in uredniku na italijanski televiziji Rai. Tam ima 20 lipicancev in krasno posestvo. Ali pa grem v Prekmurje k Feriju Lainščku, to so zame najlepši kraji, zakaj bi hodil kam drugam?«
Ampak včasih ste se gibali v takih družbah?
Veliko časa sem preživel v takih družbah. Danes pa brez slabe vesti zavrnem tako druženje. Vem, da tega ne potrebujem. To naredi čas, tega ne moreš preskočiti. Res sem postal netoleranten. Danes tudi pet minut ne morem zdržati v družbi, kjer se pogovarjajo le o tem, katere šampanjce so pili na terasi katerega hotela. Tak pogovor me lahko za ves dan izsesa. Raje se umaknem, nočem pa se zapirati, ker hočem biti odprt, ne maram ljudi, ki gradijo zidove okoli sebe. Pomembno je, da si povemo stvari, da čutimo. Včasih mi rečejo, pa vendar moraš imeti svoje skrivnosti, drugače si ranljiv in te ljudje izkoristijo. Ampak kaj bodo izkoristili? Saj nisem Superman, tudi jaz imam napake. V čem je problem? Problem ima lahko nekdo, ki misli, da je najboljši na svetu, pa se boji, da bodo odkrili kakšno njegovo napako. Pa kaj! Jaz jih imam sto! Nikoli nisem imel teh kompleksov in vedno sem priznal, da so ljudje, ki so boljši in uspešnejši od mene, pa tudi če bi bil številka ena po prodajanosti in hitih, so še zmeraj veliko večji frajerji od mene.
Pravijo, da je kemija samo bergla, da moraš tudi sam nekaj narediti za to, da ti je bolje.
Potem je bergla tudi, če ti zob očistijo kariesa. A nismo ljudje hecni? Če ima nekdo herpes na ustih, ni to nič posebnega, če bi ga imel na genitalijah, pa tega ne bi povedal. Zakaj ne bi povedal, da jem kemijo, če imam take težave? Ko se stanje stabilizira, pač nehaš. Saj kot človek narediš en korak naprej. Torej se spremenim. Mislim, da se naučiš predvsem, da ni vsaka stvar razlog za paniko.
Mogoče pa tudi, da je čas, da se malo ustavimo?
Ne, jaz ne morem počasneje. In tudi nočem. Sem zadovoljen. Mi imamo izjemno srečo. Ne živimo v vojni, vse je urejeno, medicina štima, na toplem smo, tisti, ki ima za preživetje od prvega dneva do zadnjega v mesecu, ima vse razloge, da je hvaležen. V tem času, v tem okolju, v varni državi vse štima. Velikokrat razmišljam o tem. Vsakič, ko zjutraj vstanem in pogledam ven, si rečem hvala! In ko je v tem prekrasnem ravnotežju kdaj pri meni kakšna punca pa mi recimo reče zakaj je ne peljem na Tajsko, izgubim vso voljo do nje, ker ne razume. Kaj naj ji razložim? Veliko ljudi kar na pamet govori, da bi radi potovali, videli svet. Pa rečejo, kako je to super, kako je odprt. Devetdeset odstotkov teh ljudi nič ne vidi, pomembno jim je, da prijateljem kažejo fotografije in jim govorijo, v kakšnem hotelu so bili, kakšna je bila plaža, da so dobili koktajl na ležalnik, pa kako je bila ugodna masaža.
Take stvari vas zelo motijo.
Ja, me, opazujem najmanjše stvari. Zadnjič sem doma opazoval divje golobe. Gledal sem, kako je golob osvajal golobico in kako sta se potem sparila. Ko je bilo vsega konec, je šel samček stran. Potem ga je pa samica osvajala in ga še enkrat zvabila. To je bilo noro, igra, ta lepa narava. Take stvari me polnijo. Mene to trikrat bolj fascinira, kot da bi šel gledat piramide. Nekaj, kar človek ustvari, lahko spoštujem, občudujem, lahko začutim, nič me pa tako ne fascinira kot narava in vesolje.
Tudi vi ustvarjate …
Seveda, ampak jaz tega ne jemljem kot poslanstvo.
O toleranci do nasprotnega spola
»Enkrat sem razmišljal, kako je, kadar ješ vrhunsko dobro juho. Res je dobra, poješ je že dve tretjini, neskončno uživaš, v zadnji tretjini pa najdeš v njej las. Ali jo nehaš jesti, daš las ven in jo poješ z desetino užitka, ali si »jack«, pa daš las ven in do kraja maksimalno uživaš. Ja, to je pravi »jack«. No, in jaz tega morda še ne znam najbolje.«
Kaj pa je vaše poslanstvo?
Enako kot vaše – nadaljevanje vrste. Sem smo poslani samo za to. Vse drugo smo se pa mi spomnili, ker se ne zadovoljimo s tem, da je nadaljevanje vrste pravzaprav vrhunec, kar lahko naredimo v življenju. Vsaka mama, ki je rodila otroka in ga lepo vzgojila, in oče, ki je dajal temu otroku ljubezen, sta naredila več kot ustanovitelj Microsofta v vsem življenju. Žalostno je, kako je ta čas zanemaril naše edino legitimno poslanstvo in kako ga ne postavlja na piedestal, ki mu pritiče!
Želite si torej dom in družino?
Seveda, za to smo poslani. Ampak želim, da je to krona ljubezni, da je to nekaj čarobnega, nerazložljivega, in ne želim iti v to kot v podjetje. To bi bila največja krivica. Berem razne psihiatre in psihologe, ki racionalno razlagajo, da sta zaljubljenost in ljubezen dve različni stvari in da je treba to voditi z razumom. Ne sprejemam teh razlag. Ne more mi nekdo dati racionalne razlage za to, da sta dva skupaj in se ljubita!
Kako si predstavljate svoj odnos z žensko, s katero bi si ustvarili družino?
Moški in ženske smo različni. Grozljivo je, da nas hočejo narediti uniseks. Naša različnost je največja čarovnija, zato se privlačimo. Moderen čas je obremenil žensko z moško predstavo. Vse te kariere so brezzvezni umotvori, ker pač potrebujemo nove parametre za hierarhijo in smo si jo s tem vzpostavili. Zdaj ženske potiskajo v isto, moški so pa s tem kastrirani. Na koncu so oboji nezadovoljni – ženska ima na plečih toliko, da se ji bo zmešalo, moški pa ne ve, kaj je sploh njegova funkcija, se zdi nepotreben. Jaz na to ne pristajam in zato imam težave. Ne glede na uspešnost, kariero zagovarjam enakopravnost, ne pa tudi enakosti. To ni ista stvar. Če je moški uspešen, pa je kljub temu doma tudi hišnik, pa šofer za svojo žensko, ki jo pelje na večerjo, pa ljubimec v postelji, dober in stabilen oče, ki se zna dobro odločati in skrbeti za varnost, ali je za žensko potem ponižanje gospodinjiti, biti mama in kaj pospraviti z občutkom? Če sva midva zdaj skupaj, sem za vse poskrbel, te obravnaval kot princeso, te pripeljal v toplo hišo, kjer vse deluje, in sem tvoj ljubimec, a je tako težko mi potem zjutraj skuhati kavo ali postlati posteljo? A je to ponižanje? Je to primitivno?
Meni se zdi to zdi logično.
Hvala. Ker se meni tudi. Ampak v današnjem času pa to ni logično. Jaz imam rad to razliko med moškim in žensko, kar pa ne pomeni, da nismo enakopravni, daleč od tega. Današnji čas je nevaren, pripelje lahko do tega, da bomo brezspolni, da bomo otroke izbirali po katalogu, to je zelo blizu. Tega ne bom nikdar sprejel. Niti ne odobravam, da neka druga ženska nekomu rodi otroka, niti da se oplodi in ima sama otroka. Naj rečejo, da sem konservativen kreten, mi je vseeno, čeprav nisem veren, ne hodim v cerkev.
V kaj pa verjamete?
Zame je veliko spoznanje, da smo vsi eno, in spoznanje, da je vsaka stvar, ki jo delaš, ista, ali si kuhar, pesnik, natakar. Skuhati okusno jed, dobro operirati človeka ali napisati dobro pesem. Vse je isto, samo tehnika je drugačna. Ko to spoznaš, se vprašaš, mogoče je pa to bog, če je vse isto, ker je ena resnica, ki je nerazložljiva.
Kako ste to začutili?
Z radovednostjo, ko sem poslušal zanimive ljudi. V nekem obdobju sem se začel intenzivno družiti z ljudmi iz drugih sfer. Doživel sem, da sem se naenkrat lahko pogovarjal z nekim matematikom, pa nimam pojma o matematiki, pa z nevrologom, pa nimam pojma o nevrologiji, ugotovil sem, da postavljam povsem legitimna vprašanja, čeprav nimam pojma o njihovem področju, potem pa vidiš, da je vse isto, in to spoznanje se mi zdi noro dobro. Zaradi tega mogoče prej pridem do zaključkov, prej začutim bistvo – in bistvo vedno negujem. V pesmi je zame recimo besedilo bistvo, instrumenti, glasba, to, kako odpojem, je samo podpiranje bistva. V trenutku, ko misliš, da si več kot pesem, pomeni, da si neinteligenten in zakompleksan. Ko doktor misli, da je vreden več kot pacient, se je že zafrknil. Vsak ima pa svoje probleme, nekdo je anonimen, pa ima problem, ker ne zasluži dovolj, drug ima nezdravo delo, pa bo imel težave s hrbtenico, vrhunski športniki bodo vsi invalidi, vsak ima svoje breme.
Bi si še enkrat izbrali pot, po kateri hodite?
Ne! Ko si star šestnajst let, hočeš biti frajer, kot vsak fant. In seveda hočeš biti slaven in želiš, da bi te punce oboževale. Če se danes postavim v tisto glavo, bi rekel, da bi bil najraje v gozdu, bil bi gozdar in skrbel za drevesa, to se mi zdi noro dobro. Ali pa bi počel kaj drugega v zvezi z naravo, mogoče kaj v zvezi z vrtnarjenjem, pa čeprav zdaj ne delam nič od tega, ker bi mi to odžiralo fokus. Ampak to je tisto, kar bi me veselilo. Danes delam to, v čemer sem dober. Predvsem ne bi šel še enkrat skozi to pot dokazovanja. To je naporno. Danes je recimo izšla moja nova pesem Povej mi, kaj bi rada, pa že gledam, kakšni so odzivi. Ali bo hit ali ne. A mi je tega treba? Po 43 singlih, 14 albumih, po vseh napolnjenih dvoranah? To so stvari, ki mi grejo na živce. Tisti trenutek, ko greš na oder, je čaroben, vse je super, vse drugo, da do tega velikega odra pride, je pa velik davek. Ampak v naravi se potem potolažim. Si rečem, samec se mora vedno dokazovati, da ostane vodja tistega majhnega tropa, nikoli ne spančka in počiva – do smrti. Mogoče je torej to najbolj naravna stvar. Dopusta in upokojitve smo se spomnili mi, v naravi tega ni.
Si želite v svojem življenju kaj spremeniti?
Rad bi imel dom. Problem imam s tem časom, ki je narobe naravnan, in sicer tako, da uničuje medsebojne odnose, smo asocialni, vsi odnosi, ki so, so do konca prefiltrirani. Je pa tako, ali bo prava ženska prišla ali ne, to zdaj ni moja obsesija, ampak če ste me že vprašali, kaj si želim, je to dom.
Z leti postajate vedno šarmantnejši, veste, kaj želite, ste samozavestni. Verjamem, da ženskam ni lahko. Všeč ste mnogim, verjetno je pa težko najti iskrenost?
Mene ne skrbi iskrenost, jaz sem isti Jan tukaj ali pa na odru. Kdaj mi rečejo, »a je zato s tabo, ker si slaven«? Tudi če je, ni s tem nič narobe. Ženska si želi močnega moškega, to je zgodovinsko normalno. Eno od meril moči je tudi slava, vplivnost, pa socialni, finančni status. To so današnji novi parametri, in to zanikati bi bilo neinteligentno. Zato se tudi moški borimo, vse je samo borba za samice. Zakaj si nekdo želi biti prvi? Zato, da ga samica izbere za nadaljevanje vrste. Kako se to hecno sliši, ampak je tako zelo res. Zakaj grejo Rolling Stonesi še vedno na turnejo, pa so vsi multimilijonarji? Zato, da pokažejo mladim bikcem, da so še vedno oni tisti, ki napolnijo stadion. Ne smemo izgubiti prvinskosti, ker potem ne bo nadaljevanja.
Kaj bi radi predali svojim potomcem?
Najprej ljubezen, potem radovednost, občutek spoštljivosti, ker se mi zdi, da ta občutek rešuje. Če imaš to, imaš disciplino, imaš vse, kar je treba. To je beseda, ki označuje bistvo – od etike do vsega.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
