Ljubim dežele, ki te spravijo k spoznanju, da se zavedaš kako mali smo mi in naši problemi. Ena takih dežel je tudi osupljiva Bolivija, ki je resnično slikovita v vseh pomenih in združuje med seboj zelo različne pokrajine, od visokih planot do amazonskega gozda in puščave. Ime je dobila po borcu za neodvisnost Simonu Bolivarju, ima več kot deset milijonov prebivalcev, velika je za 50 Slovenij in polna presežnikov: ima največje slano jezero na svetu, najvišje ležečo prestolnico na svetu, najvišje ležeče plovno jezero in najbolj neokrnjen del amazonskega deževnega gozda. Skratka, Bolivija ima vse, razen morja, ki ga je izgubila v mednarodnem konfliktu s sosednjimi deželami. Ampak, kdo bi ga pogrešal ob vseh preostalih superlativih te, v zadnjem času vedno bolj obiskane dežele.
Preberite tudi: Želve na vrtu. Kliknite TUKAJ!
La Paz – mesto miru
Vožnja do prestolnice z avtobusom je bila navdihujoča, pa čeprav smo se gnetli. Ženske s pisanimi culami na hrbtu, kjer nosijo otroke, moški v ponošenih oblekah s pisanimi čepicami na glavi, mlada mamica mirno doji otroka, srednjeletni par si deli sendvič. Kot marsikje po svetu so ženske oblečene v svoja folklorna oblačila, medtem ko so moški oblečeni skoraj povsod enako: hlače in srajca. Ženske v Boliviji nosijo tudi okrogle klobučke, ki naj bi ostali iz časov, ko so Angleži tu gradili železniško progo. Ti prav nerodno stojijo na glavah in nudijo zelo malo zaščite pred močnim soncem.
Pred mestom smo se ustavili na robu kraterja z osupljivim pogledom na mesto pred nami v kraterskem žrelu. Tu pred nami je kot na dlani ležalo glavno mesto miru, La Paz (mir iz španščine), ki leži na nadmorski višini 3600 metrov in je najvišje ležeča prestolnica na svetu, z najvišje ležečim mednarodnim letališčem na svetu. Globoko v planoto je reka La Paz zarezala mogočen kanjon, v katerem so po pobočjih razporejene rdeče strehe neštetih hiš La Paza. Sredi razgibane lunarne pokrajine pet kilometrov širokega kanjona živi milijon ljudi, ki imajo prekrasen pogled na triglavi šesttisočak Illimani in najvišji vrh Cordillere Real (Kraljevske verige), ki domačinom predstavlja božanstvo. Izrazite oblike gore Illimani se pojavljajo vsepovsod po mestu, na čokoladnem papirju, poštnih znamkah, pivskih steklenicah in v mestnem grbu.
Prvi indijanski predsednik
Največja zanimivost mesta je cerkev San Francisco iz leta 1549, ki je en najlepših primerkov verske arhitekture južne Amerike in kjer se radi zbirajo tako turisti kot tudi domačini. Za cerkvijo je središče dogajanja, vključno z muzeji, v katerih imajo čudovite zlate in srebrne izdelke iz predkolumbijskega obdobja. Spoznala sva zgodovino mesta, ki se je začela pred petsto leti zaradi zlate mrzlice, ki ni dolgo trajala, a je lep čas mestu zagotavljala stabilen gospodarski položaj. Ko je konec 19. stoletja La Paz dobil železniško križišče, se je število prebivalcev skokovito povečalo. Danes v njem živi en milijon ljudi in je tudi domovanje prvega indijanskega predsednika Moralesa (že tretji mandat), na kar so domačini zelo ponosni, saj je od neodvisnosti od Španije (leta 1825) republika menjavala predsednike kot po tekočem traku, a evropski potomci, žal, še vedno igrajo glavno vlogo.
Zaščita pred zlim
Z izjemno bogato kulturo je Bolivija najbolj indijanska dežela, ki sodi med najrevnejše in najmanj razvite države Južne Amerike. Prvotnega indijanskega prebivalstva je več kot polovico, zato tradicionalne indijanske vrednote in prepričanja še vedno živijo. Odraz tega najdemo v starem mestnem jedru La Paza, na nenavadni čarovniški tržnici. Indijanske ženske s tradicionalnimi klobuki in večplastnimi nabranimi krili ponujajo sestavine, ki obvarujejo pred zli duhovi: amulete, zelišča, ljudska zdravila in posušene lamine zarodke, ki pomenijo povezavo med človekom in zemljo. Graciozne lame, ki domačine oblačijo, hranijo, tovorijo in grejejo, jim pomenijo največje bogastvo, zato imajo v njihovem svetu posvečen pomen in svojo vlogo pri obredih. Tako kot kokini listi, tobak in alkohol so del stare indijanske daritve, ki bo prinesla srečo celi družini. Poleg daritev za božanstva domačini radi dodajo še bizarni izbor amuletov ali vrečke semen, napojev in sladkarij, ki naj bi usmerjali in prosili tako zlobne kot tudi radodarne duhove ajmarskega sveta in vse to lahko dobiš na čarovniški tržnici.
Andska kozmovizija
Sredi posušenih živali, čajev in amuletov na tržnici je indijanski šaman v tradicionalnem volnenem oblačilu javno razglašal, zakaj je današnje obdobje tako pomembno. »S koncem leta 2012 je nastopil čas, ko se moramo vsi, ki smo se leta pripravljali in delali spremembe sami pri sebi, oglasiti in postati aktivni. Do pred kratkim smo bili otroci, danes smo odrasli in prevzemamo odgovornost za to, kako se bo razvijal svet. Vse je odvisno od nas,« je lakonično ponavljal šaman. V Andih, kjer sta najbolj razširjeni ljudstvi Ajmara in Kečua, ima vsaka indijanska vas šamana, ki pripravlja obrede, svetuje, običajno tudi zdravi z zelišči, vodo in energijo. Še danes v visokih gorah, na višini pet tisoč metrov in več, obstajajo vasi, kjer nihče ne zna špansko. Tu živijo družine, ki si generacijo za generacijo predajajo vlogo varuhov skrivnosti in ezoteričnega znanja in se trdovratno upirajo spremembam. V jeziku ajmara nimajo besede jaz, ampak “mi” – kar pomeni ljudi, živali, rastline, reke, gore, vso vidno naravo in ves nevidni svet. Pomeni globoko spoštovanje narave, premik od prepričanja, da jo moramo varovati, ker jo potrebujemo, k občutenju, da je vse živo in enako pomembno kot človek, ki je le njen majhen del. Andski duhovni vodje skušajo s to vizijo sveta počasi prodreti v politiko in šolstvo.
Koka ni droga
Po prvi Indijanski revoluciji v 16. stoletju so bile rezerve srebra in rudnin izčrpane, vendar so odkrili kositer, ki je še danes, poleg koke, glavna opora bolivijskega gospodarstva. Kljub temu, da je Bolivija za Perujem in Kolumbijo največja pridelovalka kokinih listov na svetu in za Kolumbijo druga največja proizvajalka kokaina na svetu, je danes država varna za potovanje. Rastlino naj bi tradicionalno gojili predvsem zaradi žvečenja listov, ki je močno razširjeno med prebivalstvom. Koka je za Indijance darilo matere Zemlje in kot sveto rastlino jo uporabljajo pri raznih daritvah, za dober pridelek, za srečno pot, rudarji za srečno vrnitev iz rudnika, iz nje šamani napovedujejo prihodnost. Koka je uporabna tudi kot zdravilna rastlina, kokine liste uporabljajo v medicinske namene, nekoč pa so, v najbolj odročnih predelih, nadomeščali denar. Posušene kokine liste domačini prodajajo v velikih vrečah prav na vsaki tržnici. Prežvečeni kokini listi delujejo tako, da ima človek več energije in ne občuti lakote. Še danes častijo koko kot sveto rastlino, ki odpira vrata med svetovi, zato liste uporabljajo tudi kot orakelj. Rastlina koka ima tudi svoj muzej v mestu La Paz, kjer je informativna razstava o kokini vlogi v tradicionalni družbi, klasični uporabi in uporabi v osvežilnih pijačah in zdravilih ter njeni stigmatiziranosti in zlorabi pri ilegalni pridelavi v kokain.
Latinski Robin Hood
Večino kokaina, ki ga uživajo v ZDA, prihaja iz Bolivije, zato vlada pod pritiski ZDA sicer skuša omejiti pridelavo, toda ne preveč zagrizeno. Leta 1988 so celo uspeli ujeti enega izmed kokainskih kraljev, Roberta Suareza Gomeza, in ga obsoditi na dvanajst let zapora. Toda za mnoge preproste ljudi je bil Gomez nekakšen Robin Hood in narodni junak, okoli katerega so se napletle številne legende. Karizmatični možakar naj bi večkrat obiskal najrevnejša naselja in kar vsevprek metal bankovce in plačeval pijačo za vse prisotne. Bolj običajne zgodbe pa govorijo o njegovih denarnih prispevkih za bolnišnice, šole in prepotrebno infrastrukturo revnih vasi in mest, v okolici katerih pridelujejo koko. Danes predsednik Morales, tudi sam nekdanji pridelovalec koke, dovoljuje ohranjanje tradicije gojenja kokinih listov, spodbuja proizvodnjo produktov iz kokinih listov, ne pa dopušča trgovine z drogami. Njegovo geslo se glasi: "Da koki, ne kokainu". 23.000 kmetov iz pokrajine Champare, ki je največja pridelovalka kokinih listov, mu je zelo naklonjenih na volitvah.
Pljuča Pačamame – matere Zemlje
Skozi pokrajine, kjer pridelujejo koko, smo se vozili naprej na sever v deževni gozd širokega porečja reke Amazonke, ki je eden najlepših in najbogatejših delov deževnih gozdov na Zemlji. Zaseda kar 60 % vse bolivijske površine, ostaja pa relativno nedotaknjen, zato ponuja doživetje bohotne favne in flore velikega Amazonskega porečja. Potovanje z ladjo iz Rurrenbaque čez reko Beni je vstop v redko poseljen tropski gozd, ki je zaradi velikih količin dežja večinoma poplavljen ali močvirnat. V njem se skrivajo tudi največje bolivijske zaloge nafte in zemeljskega plina, predvsem pa je Amazonija največji tropski deževni pragozd na Zemlji in njegov bolivijski del sodi, glede raznovrstnosti flore in favne, med bolj bogate. V amazonskem pragozdu nastaja tretjina, morda celo polovica vsega kisika na Zemlji, zato ni naključje, da ga prvotna ljudstva imenujejo tudi pljuča Pačamame – matere Zemlje. Vroč zrak, težak zaradi vlage in mogočnega kipenja življenja, je značilnost bujne tropske džungle. Stalna temperatura je okoli 30 stopinj Celzija, tu ni menjave letnih časov, zato na drevesih istočasno rastejo novi listi, medtem ko stari odpadajo. Ko človek pogleda okoli sebe, vse samo po sebi klije, raste in se bohoti. V goščavi, polni krastač in tarantel, so gumijasti škornji edina primerna zaščita pred strupenimi pajki in nevarnimi plazilci pragozda, ob vodi pa je treba paziti na kajmane. Edina obramba pred nevarnim mrčesom je obvezna mreža proti komarjem in cepljenje proti fatalni rumeni mrzlici. Vedno vlažno okolje omogoča bujno rast praproti, mahov, lišajev, epifitov, bambusov in ananasovk, med katerimi lahko zagledate največjega sesalca deževnega gozda tapirja, velikega pasavca, številne papige, kolibrije ali majhno opico tamarini. Tropski gozd je tudi zatočišče številnih ogroženih živalskih vrst, med katere sodita veličastni jaguar, največja mačka plenilka v Južni Ameriki, in nežni ozelot. Nekaj od tega lahko opazujemo na »kanuiranju« z drevakom med poplavljenim trohnečim gozdu, na nočnem sprehodu skozi tropski gozd, ki prav takrat oživi, ali pa prisluhnemo življenju gozda podnevi, ko odkrivamo sledi živali in razločujemo njihovo oglašanje. Indijanci plemena Tacana prikažejo različne rastline in razložijo, kako jih uporabljajo v medicinske namene, hrano in gradbeništvo. Svet amazonskih Indijancev je stvaren, nagonski svet, v katerem čas, prostor in velikost obstajajo le v okviru trenutka. Kakšen bo njihov trenutek v prihodnosti naše Zemlje, je odvisno tudi od nas.
Zlato mesto Eldorado
Milijone let je tropski deževni gozd živel brez pretresov in ostal nedotaknjen, dokler ni prišlo do osvajanja Amazonije. To je zgodba iluzije in razočaranja. Zlato je bilo sen španskih osvajalcev, ki jih je burila zgodba o pravljičnem zlatem mestu Eldorado. Nekateri raziskovalci so se zato podali na jalova preiskovanja po porečju Amazonke. Gospodarsko izkoriščanje deževnega gozda se je začelo z odkritjem kavčukovca v 18. stoletju. Indijanci so mu dali ime caahuchu, jokajoče drevo, in to ime uporabljamo še danes. Kavčukovec daje beli sok, lateks, iz katerega so nekdaj izdelovali gumo. Kavčukovcu je sledilo odkritje nafte in obsežno požigalništvo za razvoj živinoreje na pašnikih, za naselja in polja. Varljiv privid najrazličnejših možnosti, kako si pridobiti bogastvo, še danes vleče v amazonske pragozdove nove vsiljivce. Z razvojem turizma pa je postalo gospodarsko zanimivo in pomembno predvsem ohranjanje prvobitne tropske narave. Tega se domačini zavedajo, zato kot čuvaji narave skrbijo, da bi pragozd še naprej ostal nedotakljiv za človeka. Navsezadnje je Bolivija, kot edina država na svetu, sprejela tako imenovani Zakon o pravicah Matere Zemlje, ki daje naravi podobne pravice kot človeku.
Galerija
Poglej vse fotografije (7)
