K njej hodijo ljudje po poslovne nasvete, po pomoč, tudi za odganjanje in premagovanje strahu pred javnimi nastopi. Saša se spreminja, raste, izobražuje, vsako leto so njeni cilji drugačni, novi, izboljšani. Pred desetimi leti je bila drugačna, kot je danes. Pred kratkim je obiskala seminar Jacka Canfielda, avtorja serije knjig z naslovom Kurja juhica, in se tudi pri njem naučila marsičesa novega.
Saša, kako ste prišli do Jacka Canfielda, od kod ga poznate, zakaj ste šli k njemu?
»Z leti se še toliko bolj trudim, da ohranjam zdravje, in moj cilj je, da bom vitalna do konca.«
Poznala sem ga po njegovih knjigah Kurja juhica, mislim, da sta jo imela še moja starša. Ko sem se začela več ukvarjati z osebnim napredkom, sem naletela nanj, na njegove druge knjige, posebej me je pritegnila knjiga The success principles (Pravila uspeha, op.a.), in izvedela sem, da ima program, ki je namenjen trenerjem teh veščin. Ugotovila sem, da veliko dela s skupinami in podjetji, po osnovnem poklicu je pedagog, posega pa tudi na duhovno področje. Mene zanima materialni svet v povezavi z duhovnimi principi, zato se mi je zdel idealna kombinacija obojega. Nastopil je tudi v filmu The secret. Ugotovila sem, da mi ustreza njegov način podajanja stvari. Na internetu sem pred dvema letoma naredila prvo licenco pri njem, tako da sem že trenerka »success principles«, poti do uspeha.
Avgusta letos pa ste šli k njemu na »živi« trening, ne na spletu, kako ste se odločili za to?
Država je razpisala sredstva za zaposlene nad 45 let, pa sem se prijavila na razpis, ker so ta njegova predavanja kar draga, 4000 dolarjev za teden dni. Takoj, brez pomišljanja, sem se prijavila. A denarja potem nisem dobila, saj je razpis veljal samo za izobraževanje znotraj EU. Tako sem si pač plačala sama in izkazalo se je, da če si nekaj močno želiš, se vedno najde pot. Na izobraževanju sem ugotovila, da že delam po Jackovih principih, zdaj pa širim ta znanja po podjetjih, z delavnicami … Je pa vedno zanimivo videti mojstra v živo. Res je bilo zelo prijetno na tej njegovi delavnici z naslovom Breakthrough to success (Prodor do uspeha, op. a.). Zgodilo se mi je tudi, da so ljudje kar prihajali k meni in me spraševali, ali bi bila njihova mentorica. Tako sem ugotovila, da ljudje prihajajo k meni po vsem svetu, ne le v Sloveniji, ker sem pač prepoznavna. Začutimo se na drugih ravneh.
Kaj ste se naučili na seminarju?
Všeč mi je bilo, da ni bilo samo teorije, ampak smo delali veliko vaj, tudi s telesom, čutili premike, žalost ..., konkretne stvari.
Tri stvari, ki ste se jih naučili?
Jack zagovarja popolno iskrenost in odgovornost do tega, kar počneš. Sogovorniku smo morali povedati, kaj skrivamo pred drugimi. Jaz sem rekla, da skrivam to, da včasih na delavnici ne razumem popolnoma vsega, sploh kadar kdo hitro govori v angleščini, in takrat se naredim, da sem razumela. S to vajo smo spoznavali, da so vse stvari, ki jih skrivamo, kamen okrog vratu. Moj sogovornik, Indijec, je skrival pred starši in dekletom, da je imel prej že tri punce, ker je to pri njih prepovedano. Njegova stiska je bila ogromna. Takšne stvari nam kradejo misli, energijo, vplivajo na samopodobo, ne moremo biti uspešni. Jaz sem sicer zelo iskrena in poštena, a bi bila rada še bolj, ker to pomeni biti svoboden. Moraš si upati.
Druga stvar.
»Spoznala sem, kako podhranjeni smo ljudje, kako potrebujemo pozornost, dotik, kako pomembno je to in kako premalo se objemamo.«
Mišični testi: kadar lažemo, kadar ne govorimo notranje resnice, je naš mišični tonus ohlapen. Kadar govorimo resnico, pa je čvrst, napet. Kadar zveš slabo novico, klecneš, zamajejo se ti tla pod nogami. Kadar si v dobri koži, pa si pokončen kot hrast. Če si s prstom potrkaš po čelu, češ, kakšen bedak si, si s tem ošibiš vse telo. Če pa se potrkaš po prsih, ti to mišični tonus učvrsti. Vse te metode sem preizkusila doma na otrocih in delujejo. Tudi pri sebi. Če si rečem, da sem neumna, se kar skrčim, ker to ni moja notranja resnica. Če si nekaj želiš, se lahko naučiš vsega, samo nekaj moraš narediti za to. Naše misli vplivajo na naše telo. Zato lahko s kontrolo misli vplivamo na stanje telesa. Tudi drža telesa je zelo pomembna. Držati se moramo pokonci, vzdigniti glavo.
Kaj ste še počeli pri Jacku?
Zelo veliko smo se objemali. Vedno bolj spoznavam, da je pomembno tudi, kako se objamemo: tako, da gre srce na srce. Da se nagneš desno od človeka. Da se stisneš, za trenutek zadržiš objem, da se začutiš. Ko smo se objemali, v čisti tišini, se pogledali v oči, je mnogo ljudi začelo jokati. Spoznala sem, kako podhranjeni smo ljudje, kako potrebujemo pozornost, dotik, kako pomembno je to in kako premalo se objemamo. Dotik, objem poviša energijo v tvojem telesu. Zadnji dan, ko smo reflektirali celoten seminar, je mnogo moških reklo, kako neumna se jim je sprva zdela ta vaja, a so ugotovili, da se jih je ta prisotnost nekoga, pozornost, zelo dotaknila. Razmišljam o tem, kako smo tehnološko napredovali, živimo kakovostno, a hkrati je na svetu toliko nesrečnih ljudi, kot jih še ni bilo. Napredovala je tehnologija, čustveno, duhovno pa smo zaostali.
Je kazanje čustev zaželeno?
Seveda je, na zrel način. V poslovnem svetu se nekateri še vedno držijo pravila, da se naj ne bi smejali, biti moraš resen, kot so bančniki na primer, če želiš ohranjati kredibilnost. A to človeka ne dela celostno zadovoljnega, srečnega, mi pa smo celostna bitja. V službo prinesemo del zasebnega življenja, svoje zdravje, želje, vse, ne moremo tega ločevati. Če hočeš biti uspešen, to ne pomeni samo, da imaš veliko denarja, ampak da si srečen in zadovoljen tudi doma, da imaš prijatelje, da si na vseh področjih uravnotežen. Tudi zame uspeh pomeni to, da se dobro počutim kot mama, partnerka, prijateljica, kot poslovna ženska, hčerka, sestra, da sem zdrava, telovadim ...
Ste spoznali Jacka Canfileda osebno?
Seveda. Všeč mi je bilo, ko sem ga že prvi dan, ko sem vstopila v predavalnico, pozdravila namesto s »petko«, kot so se pozdravljali drugi (z dlanjo udariš v dlan, op. a.), z objemom –ker sem imela zasedeni obe roki, sem ju razširila in sva se kar objela. Kar smejalo se mi je. Isti dan smo delali vajo objemanja, in ko je prišel k meni, mi je rekel: »O, že drugič danes!« in se mi je zdelo dobro, da si me je zapomnil. (smeh) Kasneje sva se tudi pogovarjala, bral mi je odlomke iz knjige, svetoval mi je, naj več meditiram. Po njegovem je to ključ za uravnoteženje, uravnovešanje vseh področij v življenju, da moram najti čas zase. Je popolnoma preprost, ima smisel za humor, star je 74 let, a je zelo vitalen, pred sabo ima še veliko izzivov, pravi, zelo mi je všeč. Ko je izdal Kurjo juhico, mi je povedal, je v enem letu zaslužil šest milijonov dolarjev. Najprej sta z ženo hotela vse, si kupovala oblačila, avtomobile, najela kuharja, da jima je kuhal zdravo hrano ..., a potem sta ugotovila, da več kot toliko oblačil ne moreta ponositi, da več avtomobilov hkrati ne moreta voziti in da jima je zoprno, da imata v hiši tujo osebo, da imata rajši svoj mir. In da sta potrebovala eno leto, da sta šla »back to normal« (nazaj v normalno življenje, op. a.). Všeč mi je, da to, kar uči, tudi živi. V nasprotju z mnogimi slovenskimi učitelji uspeha in duhovnosti.
Star je 74 let, pa ima pred sabo še veliko izzivov?
Pravi, da se je šele sedaj naučil, da on ni njegova žena. Ko je npr. odšla s kakšnega dogodka, ker ji pač ni bil všeč, ga je bilo sram. A zdaj ga ni več, saj je ugotovil, da on ni njegova žena. Še vedno dela, pravzaprav vedno več, njegov cilj je milijon trenerjev uspeha po njegovi metodi na svetu. Absolutno zna reči ne – ko ga je nekdo vprašal, ali bi prebral njegovo knjigo, je mirno rekel ne, brez dlake na jeziku. To mi je všeč, tega se moram še naučiti.
Z vami v Ameriki je bil tudi vaš partner Andrej, kaj je on počel medtem?
Mene res ni bilo od jutra do večera, on je medtem raziskoval Phoenix in okolico. In me je pripeljal vsak dan na predavanje in z njega, bil je moja podpora.
Kakšna je danes Saša v odnosu do moških in kakšna je bila nekoč?
Vsem ženskam, ki se ločijo in takoj gledajo spletne strani za srečanja ali hodijo na zmenke, rečem, da to ni dobro, po ločitvi, razhodu potrebuješ nekaj časa, da to predelaš, se odpočiješ, odžaluješ. Potrebuješ tudi čas, da narediš premik, sicer naletiš na podoben vzorec. Tudi sama sem si vzela štiri leta pavze, niti na kavo nisem šla z nikomer, moški so se mi zamerili, prav sovražila sem jih. Govorila sem si, da jih ne pogrešam, čeprav sem najbrž jih. (smeh) Pozabila sem, kdo sem jaz, kaj imam rada, kam rada grem, ker sem se prej ves čas prilagajala. Začela sem ponovno odkrivati Sašo. Spoznala sem, česa nočem, in se kasneje začela osredotočati na tisto, kar hočem. Iz težave sem prešla na rešitve. Začela sem pisati knjigo, jo napisala tričetrt, spoznala Andreja in jo pustila za eno leto nedotaknjeno. Ko sem jo hotela končati, sem ugotovila, da ni v redu, da je bila napisana z mržnjo do moških. In sem šla še enkrat od začetka, ker sem želela spodbujati enakovrednost moških in žensk. Ženske se ponavadi zaradi vzgoje ne cenimo dovolj, nimamo se dovolj rade ..., a za to niso krivi moški, to je naš problem. Na list papirja sem si napisala, kaj si želim od partnerstva. Ko sem spoznala Andreja, sem na list pozabila, in ko sem ga ponovno prebrala, je bilo veliko želja, napisanih na listu, izpolnjenih.
Je pomembno imeti partnerski odnos ali je prav tako dobro biti sam?
Ko sem ostala sama, mi je bilo zelo hudo, ker sem se identificirala z vlogo žene, zato sem bila čisto sesuta. Zdelo se mi je, da sem izgubila vse. Ko sem našla svojo novo identiteto, se mi je zdelo, da sem z lahkoto sama in da je to lažje. Sem pa težko gledala romantične filme. (nasmeh) Včasih sem bila žalostna. A bila sem zadovoljna sama s sabo, življenje je lepo teklo. Ko sem spoznala Andreja, sem imela dolgo fazo čiščenja globokih strahov, prilagajanja. Zdaj sva skupaj že skoraj pet let in lahko rečem, da mi je mnogo lepše z njim, mi pa ni bilo hudega, ko sem bila sama. Prej sem vedno, ko sem videla kaj lepega, želela to s kom podeliti. Zdaj pa znam v tem uživati tudi sama, ne trpim več. To je znak, da sem poceljena.
Katere stvari so v tem trenutku za vas najpomembnejše v življenju?
To je dobro vprašanje, ker si vsako leto znova naredim načrt in vidim, da se vrednote spreminjajo, menjajo. Moja največja vrednota je družina, so otroci, a oni so v redu, zato to trenutno ni moj fokus. Za letos sem izpostavila tri stvari, ki so zame res pomembne: prva je zdravje. Sliši se banalno, a ni. Z leti se še toliko bolj trudim, da ohranjam zdravje, in moj cilj je, da bom vitalna do konca. Potem bom šla pa spat, in to bo to. (smeh) Druga vrednota je modrost. V modrosti so zajeti ljubezen, svoboda, sočutje ..., vse vrednote, ki so zame pomembne – da bi znala modro uravnavati svoje življenje, da bi znala modro svetovati ljudem, da bi bilo moje delovanje vedno v najvišje dobro vseh. Tretja vrednota pa je obilje: v smislu lepih čustev, lepih potovanj, obilje smeha, ljubezni ..., tudi obilje denarja, da si lahko kaj lepega privoščiš, obilje lepih odnosov ... In Slovenci res živimo v obilju! Tem stvarem moram namenjati pozornost, fokus. Vsako leto razmišljam o tem, se samoizprašujem, kaj si res želim. Vseskozi rastemo, zato tudi moramo vseskozi osveževati, spreminjati svoje želje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
