Ko pomisli na svoje zgodnje otroštvo, se najprej spomni hiše škofjeloške babice Antonije, ki je stala na bregu reke Sore. Tam je bila pogosto na počitnicah še v družbi skrbne tete Nete, bratranca Damjana in številnih živahnih predmestnih otrok. Skupaj z njimi je v Sori čofotala, delala mlinčke, lovila paglavce in se ves čas dobro zabavala.
»Kot edinka sem bila rada v družbi drugih otrok,« je začela dr. Lilijana Kornhauser Cerar iz Ljubljane, ki je po izboru bralstva revije Zarja (tedaj Jane) leta 2007 postala Slovenka leta. Zdaj vodi oddelek za intenzivno nego in zdravljenje novorojenčkov na Ginekološki kliniki v Ljubljani in je tudi predsednica Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom. Tudi oba njena starša sta slavni osebnosti: gre za najbolj znano slovensko znanstvenico Aleksandro Kornhauser Frazer in legendarnega zdravnika Pavleta Kornhauserja.
»Moj oče Pavle, ki je v najstniških letih izkusil vse strahote taborišča, je po povratku v Zagreb postal uspešen študent medicine in glasbene akademije. Po diplomi pa priznani zdravnik pediater, profesor, strokovni direktor Kliničnega centra v Ljubljani …« Ker je bil pretresen ob zdravljenju pretepenih otrok, je že pred pol stoletja v okviru Zveze prijateljev mladine začel gibanje proti trpinčenju otrok. »Ljubil je tudi glasbo in redke proste trenutke posvetil klavirju. Chopin in Čajkovski sta mu bila posebej pri srcu.« Umrl je pred dvema letoma, star 92 let. Naša sogovornica ga zelo pogreša. »Nekateri pravijo, da sodi moj oče med legende slovenske medicine. Morda res, a zame je bil vzor vztrajnosti, strpnosti ter širine v mišljenju in delu,« je nadaljevala.
Tudi njena mama Aleksandra je imela težko mladost. »Zaradi gospodarske krize je njen oče, ki je bil delničar tržaške banke, bankrotiral. Družina s štirimi hčerami je čez noč padla v revščino. Med 2. svetovno vojno je morala še kot najstnica pozabiti na mladostne sanje, ki so jih izpodrinili strah, prisilno delo, pa tudi mučenje. Po vojni se je ob polni zaposlitvi prebila skozi šole ter kot kemičarka postala ena izmed prvih tedanjih in zelo redkih doktoric znanosti.« Bila je in je še slavna, a njej še vedno pomeni le toplo, razumevajočo ter zanesljivo osebnost, ki vselej in vsem pomaga, a tudi strogo, s poudarkom na odgovornosti. »Moj mlajši sin Matej ji je za devetdesetletni jubilej spisal Deset Aleksandrinih zapovedi. Prva je: moj bog je DELO.« Prizna, da to drži tudi zanjo.
Starša sta se predajala delu in se tudi zato počasi odtujila in se nazadnje ločila. »Ker sem takrat imela že svojo družino in sta starša ostala v prijateljskih odnosih, me njuna ločitev ni niti presenetila niti prizadela. Oba sta v drugem zakonu s partnerjem iz iste stroke našla razumevanje in srečo.« Oče z zdravnico Andrejo Gostiša Kornhauser, tudi znano pediatrinjo, in mama z Malcolmom Frazerjem, znanim angleškim znanstvenikom. »Petindvajset let sta živela v Oxfordu, ko pa je moj očim zbolel, sta kupila hišo na Polici nad Grosupljim, kjer po njegovi smrti pred štirimi leti moja mama skupaj z vnukom Andražem in njegovo družino še vedno živi.«
Izvem, da ji kot učenki, dijakinji in študentki učenje nikoli ni delalo težav. »Ob šoli sem se najprej v nižji, zatem v srednji glasbeni šoli 12 let učila igranja violine.« Prizna, da je njen oče vedno sanjaril, da bosta skupaj nastopala na zdravniških koncertih. »Veste, mnogo zdravnikov je tudi dobrih glasbenikov, saj glasba sprošča.« Pa ga je razočarala. »Čez noč sem kovček z violino odložila na najvišjo omaro.« No, morda jo še kdaj vzame v roke, saj sta dobra glasbenika tudi njena sinova, oba pianista: Andraž, ki je kardiolog, v skupini zdravnikov, mlajši Matej, ki je jurist, pa v skupini pravnikov.
Sicer se spominja, da se je že pred šolo rada igrala zdravnice. »Doma sem imela okrevališče za živali, ki so pogosto sprožile neodobravanje mojih staršev zaradi smeti in smradu; zlasti ježi, ki sem jih reševala pred ledeno zimo, so pokakali celo klet.«
Preberite tudi: To je največji zaklad Edija Pucerja. Kliknite TUKAJ!
Med študijem medicine je spoznala Igorja, svojega življenjskega sopotnika. »Pri njem mi je bilo vse všeč, še posebej, ker sva imela mnogo sorodnih interesov. V oči mi je padel tudi zato, ker sem hitro dognala, da mu dom in družina veliko pomenita.« In res je bilo tako, saj se je izkazal kot odličen »nadomestek mame«. »Pet mesecev po rojstvu najinega drugega sina Mateja sem dobila službo v porodnišnici. Da ne bi zamudila te enkratne priložnosti, je on vzel preostanek porodniškega, danes bi rekli starševskega dopusta.« Z Igorjem, po izobrazbi inženirjem strojništva, ju je družila tudi ljubezen do športa, saj sta oba strastna smučarja na snegu in na vodi, v zadnjih letih pa uživata tudi na cestnem kolesu in v hoji po planinskih poteh. »Ljubezen do športa sva prenesla tudi na Andraža in Mateja, ki sta najprej tekmovala v alpskem smučanju, zatem pa opravila izpite za učitelja smučanja. Oba sta uspešna tudi v poklicu – Andraž je kardiolog, pripravlja doktorat znanosti, Matej pa diplomirani pravnik z odlično opravljenim pravosodnim izpitom,« je ponosno dodala.
Izvemo še, da je svoje strokovno delo po končani medicinski fakulteti in specialističnem izpitu iz pediatrije posvetila najmanjšim otrokom – nedonošenčkom v ljubljanski porodnišnici. »Z zdravljenjem novorojenčkov je povezano tudi raziskovalno delo, ki sem ga izpeljala tako z magisterijem in doktoratom znanosti kot tudi s sodelovanjem z mednarodno fundacijo Aprica, ki me je večkrat povabila v ZDA in predavat na Japonsko, posebna čast je bilo tudi povabilo k švedski kraljici Silviji. Zaradi dosežkov dela in raziskovanja sem bila izbrana za pridruženo članico Svetovne akademije za perinatalno medicino. Svečana inavguracija je bila februarja 2017 v Kartumu.«
Z zrelimi leti ji vse več pomeni družina kot varen pristan. »Zato čedalje bolj cenim trenutke, ko se srečamo – z mamo Aleksandro, mlajšim sinom Matejem in starejšim Andražem, njegovo Vanjo, triletno vnukinjo Zarjo in pravkar rojenim vnukom Matijo Jakobom.« Tudi psa Lancelot in Ice sta enakopravna družinska člana.
Potem sklene z mislijo Toneta Pavčka: »Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad!« In je hvaležna, da sta je te modrosti naučila starša, in da je ona to vedenje prenesla na svoja sinova.
