Ko sem premišljevala, na katerega strokovnjaka naj se obrnem, da bo dal čim več koristnih informacij o tem, kako se osredotočiti, da bomo v službi pred dopusti in na izpitih dali čim več od sebe, sem pomislila na Anito Šerjak Koci (www.mentorstvo.si/sl/profil/carobniotroci), ki po navadi strese iz rokava tisoč in eno idejo. A tokrat me je presenetila z veliko globljim pogledom na problem (ne)osredotočenosti, na katerega do zdaj še nisem pomislila. In mi dala pošteno misliti! Upam, da se vam bo uspelo zbrati, prebrati najin pogovor in zaživeti v trenutku, ki traja.
Kaj nas dandanes najbolj »bega«, da ne moremo biti osredotočeni?
Naš um, ki je na nekakšnem avtopilotu. Strah nas je, da bo okolica prepoznala našo resnično naravo skupaj s temno platjo, zato skušamo to sliko na vse pretege prikriti. Če pogledamo na izziv širše, je družbeni problem dejansko popolnoma razpršena pozornost, ker si preprosto nalagamo več, kot zmoremo, in zato nismo več prisotni, še manj pristni. Okoli nas je na tisoče motilcev vsak trenutek. Če želimo vse to obvladovati, je včasih trud zares podoben izčrpavajočemu treningu vrhunskega športnika. Pa imamo tudi dovolj kondicije in sorazmernega počitka za takšno početje? Koncentracija oziroma osredotočenost se pri nikomer ne zgodi sama od sebe. Za to stanje se je treba potruditi. To je veščina, ki se jo trenira kot mišice. Enako velja za odrasle in otroke, le da za koncentracijo treniramo možgane. Odličen izbor besed v vprašanju je, kaj nas 'bega'. Kot sem že omenila, je beg tisti, ki nas odvrača od osredotočenosti na tisto, kar si želimo opraviti. To je beg pred izzivi vsakdana, ki ni rožnat kot v iluziji pravljic iz otroštva. Je tudi beg pred spoprijemanjem z lastnimi strahovi ter beg pred vsemi tistimi deli naših življenj, za katere bi raje izbrali čarobno paličico, ki bi vse rešila.
Preberite tudi: 10 trikov za hujšanje tik pred zdajci. Kliknite TUKAJ!
Pred čim torej beži naš razum zvečer, ko smo tako zelo utrujeni, da ne moremo zaspati?
Pred problemi ali celo pred rešitvami, ki nam niso po godu, ker zahtevajo spremembe našega življenja.
Kako se znebiti vseh notranjih in zunanjih motilcev ter najti notranjo moč za koncentracijo?
V prvi vrsti si moramo priznati, da zares smo v primežu motilcev, nato pa poiskati sprožilec, ki ga ne zmoremo obvladovati, in se z njim spoprijeti. Glavni razlog za to, da motilcev ne obvladujemo, je naša nemoč, da bi se zares spoprijeli z vzroki motilcev, ki tlijo v nas.
Torej spet poglabljanje vase … A če so na vrsti izpiti (ali končevanje pomembnih projektov), se moramo trenutno osredotočiti predvsem nanje. Kako?
Tako, da ne pozabimo nase. Da si kar najbolje organiziramo urnik. Če pozabimo nase, zmožnost visoke koncentracije pri učenju pada. Podobno kot delovna zmožnost pri zaposlenem, ki je na robu izgorelosti. Analiza najbolje ocenjenih študentov je pokazala, da so imeli skoncentrirano, organizirano delo in skrbno organizirane premore, in celotnega sistema so se držali stoodstotno. Za vsako visoko učinkovitost je namreč potrebna sistematizacija vseh opravil dnevno, da bi lahko ohranjali ravnovesje. Si predstavljate na startu tekme športnika, ki bi kot nor do zadnjega treniral povsem brez počitka in prišel na start tega preizkusa popolnoma izčrpan? Si predstavljate njegov rezultat? To zagotovo ni stanje, v katerem je mogoče zmagovati. Da pridemo do takšnih spoznanj, je običajno potrebnih nekaj življenjskih padcev, iz katerih se lahko ogromno naučimo, če smo jih pripravljeni iskreno analizirati. Na tej točki pa lahko nastane izziv, ker veliko ljudi zares slabo prenaša kritično razmišljanje, saj tega v šoli (razen redkih izjem) ne učijo.
Kako si torej pomagati, da bodo projekti v službi pred dopusti čim uspešneje končani in da ob tem ne bomo izgoreli ter na dopustu zboleli, kot se velikokrat zgodi prezaposlenim ljudem, ki so končno odšli na zasluženi dopust?
Tako da si pred vsem postavimo razumne roke in sprejmemo količino dela, ki ne presega naših zmožnosti. Tu najpogosteje naletimo na ugovore, da to ni v rokah zaposlenih, da vodstvo nalaga vse več in da s tem pogojuje obstoj delovnega mesta. Skratka na splošno – razmere se zaostrujejo. Vendar ta položaj zagotovljeno pelje le v adrenalni zlom. Zavedati se moramo, da ko nas drugi ne slišijo, ko ne upoštevajo naših meja, je smiselno, da se vprašamo, ali smo jih sploh postavili. Vprašajmo se, ali upoštevamo svoje meje ali pa znake svojega telesa, ko kriči po počitku. Če sami ne zmoremo ljubeče postaviti meje v svojem življenju, lahko vsem osebam v svoji okolici vse skupaj razlagamo ljubeče ali pa prav resno in strogo, pa tega žal nihče ne bo upošteval, ker to sporočamo samo z besedami, ki so ena cela dvanajstina našega sporočila, ki ga predajamo naprej vsak trenutek.
