Najprej le posamezni glasovi, nato prva beseda, pozneje pa že izgovorjeni stavki – starši so zelo ponosni na otrokove govorne mejnike. Na začetku je otrokov govor seveda še nerazumljiv, za poimenovanja predmetov pa pogosto uporablja povsem svoje izraze, ki jih običajno razumejo le njegovi starši oziroma tisti, ki z otrokom preživijo največ časa. Sčasoma pa otrokov govor postane razumljiv najprej staršem, nato tudi drugim.
Če ni tako oziroma ima otrok (očitne) težave z izgovarjavo, pa je čas za obisk logopeda. Katere so najpogostejše govorne motnje pri otrocih in kdaj je potrebno obiskati strokovnjaka?
Predšolski otroci
Na razvoj govora vpliva več dejavnikov.
Splošno znano prepričanje je, da deklice spregovorijo hitreje kot dečki, saj se njihov govor razvija hitreje, ter imajo tudi širši besednjak kot fantje.
Raziskave so pokazale, da ta stereotip drži. Strokovnjaki so namreč ugotovili, da deklice v povprečju res spregovorijo mesec dni pred dečki, kar naj bi bila posledica njihovih boljših verbalnih sposobnosti, vendar so ugotovili tudi, da ima velik vpliv na razvoj govora pri otroku (kar 50 odstotkov) okolje, v katerem otrok odrašča, torej predvsem starši in okolica, ki otroka spodbujajo in usmerjajo k pravilnemu govoru.
Za zdrav govorni razvoj so poleg spodbudnega okolja in otrokove motivacije za govor zelo pomembni tudi pravilno razvite psihične funkcije (mednje spadata tudi zaznavanje in mišljenje) zdrav živčni sistem, dobro razvit sluh ter zdrava in pravilno razvita govorila. Na govor otroka pa delno vpliva tudi genetika, predvsem takrat, ko govorimo o slovničnih sposobnostih ter izgovarjavi besed.
Govorni mejniki
Nekatere starše skrbi, ker njihov otrok (še) ne govori kot njegovi vrstniki. Vsak otrok je sicer zgodba zase, kljub temu pa morajo biti starši pozorni na otrokov govorni napredek.
1. Pri enem letu
Do te starosti naj bi otrok že poslušal govor ter razumel preprosta vprašanja in zahteve. Na vprašanje, kje je avto, punčka, kuža …, naj bi pokazal na te predmete in nekatere med njimi tudi oponašal z glasovi (brum brum, hov hov …).
2. Pri dveh letih
Otrok naj bi do te starosti že razumel nekoliko bolj zapletena navodila in razumel razliko med na primer zgoraj in spodaj. Poleg tega naj bi znal povedati, kaj vidi na sliki, pri tem pa uporabiti razumljive besede.
3. Pri treh letih
Do takrat bi moral otrok povsem razumeti tudi bolj zapletena navodila, sestavljena vprašanja in različne stavke, njegov govor pa bi moral biti razumljiv tudi okolici.
4. Pri štirih letih
V tej starosti otrok spoznava nove pojme (na primer števila), ima razširjen besednjak ter postavlja in odgovarja na vprašanja. Pri njegovem govoru se lahko pojavljajo kakšne slovnične napake, pri izgovoru daljših oziroma bolj zapletenih besed pa ima lahko tudi težave.
5. Pri petih letih
Otrok te starosti naj bi že govoril tekoče, slovničnih napak in napak pri izgovarjavi naj bi bilo malo. Sposoben naj bi bil tudi pripovedovanja, na primer pravljic, ali opisovanja dogodkov, ki jih je doživel.
6. Po petem letu
Otrok razvije bogat besednjak ter govori slovnično pravilno in brez težav pri izgovarjavi.
Govorne motnje
V predšolskem obdobju sta najpogostejši govorni hibi, ki se lahko razvijeta v motnji, bebljanje in brbotanje.
1. Bebljanje ali dislalija
Bebljanje je najpogostejša govorna hiba, kaže pa se kot nezmožnost ali nepravilnost v izreki posameznih glasov. Lahko se pojavi kot nezmožnost izreke posameznega glasu, kot zamenjava neobstoječega glasu s tistim, ki obstaja, ali pa kot slaba izgovarjava glasu (slaba kakovost glasu). Navadno gre za glasove c, z, s, č, š, ž, r in l. Mlajši otroci te glasove navadno izpuščajo ali jih zamenjajo s podobnimi glasovi, starejši pa jih izgovarjajo bolj mehko ali bolj napeto.
Bebljanje kot motnjo je treba razlikovati od razvojnega bebljanja, ki je zgolj faza v govornem razvoju in se navadno pojavlja pri dvoletnikih in triletnikih. Če se težava nadaljuje, še posebej po tem, ko otroku zrastejo stalni zobje, pa gre najverjetneje za dislalijo oziroma motnjo v izreki glasov.
Preberite tudi: So naši otroci na plažah ogroženi? Kliknite TUKAJ!
2. Brbotanje ali tahifemija
Brbotanje je motnja ritma in tempa govora. Govor je hiter, misli pa še hitrejše, zato jih govor ne dohaja. Druga misel prehiteva prvo, še preden jo lahko otrok izgovori. Zaradi požiranja glasov, zlogov in besed, nepopolne izreke glasov ter ponavljanja zlogov in besed je takšen govor težko razumljiv ali celo nerazumljiv. Otrok se svoje motnje navadno sploh ne zaveda in govori naprej, pri opisovanju vsebine pa je pogosto zelo površen. Pogosto imajo ti otroci tudi težave pri branju in pisanju.
Kdaj k logopedu?
Prvo oceno o tem, kakšen je govorni napredek otroka in o potrebnosti logopedske obravnave poda pediater na sistematskem pregledu pri treh letih. Večina otrok pa je k logopedu običajno napotena pri petih letih, ko so govorne težave že precej očitne. Pri tej starosti bi morali biti torej starši, vzgojitelji in drugi ljudje, ki so vsak dan v stiku z otrokom, pozorni na otrokov govor oziroma na odstopanja v njegovem izražanju. Če otrok govori nerazumljivo oziroma bolj priteguje pozornost s svojim nejasnim, nerazločnim in nerazumljivim govorom, kot pa z vsebino govora, je čas za obisk strokovnjaka. Nikar ne čakajte, da bodo težave minile same od sebe, ker se to ne bo zgodilo. Prav nasprotno, težava se običajno še poslabša. Če torej sumite oziroma menite, da ima vaš otrok težave z govorom, obiščite pediatra, ki vas bo napotil k logopedu.
Spodbujajte otroka pri govoru
Ker je spodbudno okolje eden ključnih dejavnikov za zdrav razvoj otrokovega govora, je zelo pomembno, da se z njim čim več pogovarjate, mu berete pravljice, pripovedujete zgodbe, prikazujete sličice v knjižicah in mu jih opisujete ter mu čim več prepevate. Dovolite pa mu tudi, da vam pripoveduje in opisuje sličice, dogodke in ljudi tudi sam. S tem ga boste najbolj spodbudili h govoru.
Z otrokom govorite umirjeno, jasno, razločno in dovolj glasno (ne preveč glasno). Nikar ne govorite z njim popačeno (na primer boš pupal, boš papal, greš pančkat, te buba), tudi če se vam zdi to ljubko – cilj je namreč naučiti otroka odraslega govora. Prav tako je pomembno, da jasno izgovarjate posamezne glasove (še posebej č, š, ž) in jih ne popačite, saj to lahko spremlja otroka pri govoru tudi pozneje.
Poleg pogovarjanja je pomembno tudi, da otroka poslušate, saj bo le tako dobil občutek, da tudi njegova beseda šteje in da se je za govor vredno truditi. Pozneje pa bo s tem, ko bo (u)slišan, razvil tudi samozavest.
Šolarji in jecljanje
Najpogostejša govorna motnja, ki se običajno pojavi šele v šolskem obdobju, redko pa pri predšolskih otrocih, je jecljanje.
Na svetu je več kot 60 milijonov ljudi, ki jecljajo, med njimi pa je več moških kot žensk. Jecljanje se lahko začne že v otroštvu in se pojavlja v nekaterih bolj stresnih obdobjih življenja, pri nekaterih ljudeh pa se zavleče tudi v odraslo dobo ali pa se takrat šele začne – jeclja 1 odstotek odraslih.
Najpogostejša govorna motnja, ki se običajno pojavi šele v šolskem obdobju, redko pa pri predšolskih otrocih, je jecljanje.
O jecljanju
Jecljanje je motnja govornega ritma in tempa. Prepozna se po večkratnem ponavljanju glasov, delov besed ali stavkov, podaljševanju glasov, neustreznih govornih pavzah in različnih kombinacijah teh simptomov. Poleg govorno-jezikovnih težav jo pogosto spremljajo tudi fiziološke, psihološke in socialne težave. Nekateri jecljavci napenjajo vratne mišice in čeljust, mežikajo z očmi, ob tem pa se lahko pojavijo tudi krči, tiki, blokade in druge fiziološke reakcije, oseba pa se iz strahu pred njimi izmika očesnemu kontaktu, stiku z ljudmi in komunikaciji nasploh.
Vzroki za jecljanje so lahko različni in pogosto prepleteni med seboj: slab govorni model, dednost, psihični vzroki in organski vzroki (na primer poškodbe, deformacije …).
Fiziološko-razvojno jecljanje je običajna faza
Jecljanje se lahko pojavi v obdobju intenzivnega govornega razvoja, torej pri otrocih med 2. in 6. letom starosti. Govorimo o tako imenovanem fiziološko-razvojnem jecljanju, ki prizadene kar 80 % otrok te starosti in ni nič neobičajnega, saj otrok ponavlja zloge, besede ali začetni glas besede, ker njegove misli prehitevajo njegove govorne sposobnosti. Svojih težav se otrok v tej starosti še ne zaveda, zato tudi terapija ni potrebna. Tovrstno jecljanje se pri nekaterih razvije v motnjo, običajno pa mine samo od sebe, če se otrokovi starši ustrezno odzovejo nanj. Najpomembnejše je, da se osredotočijo na vsebino njegovega govora in ne na pravilnost izgovarjave besed in stavkov.
Jecljanje se lahko pojavi tudi v nekaterih drugih obdobjih, kot so prehod v osnovno šolo, puberteta, pa tudi v različnih stresnih situacijah pri odraslih ljudeh.
Kdaj po pomoč k strokovnjaku?
Če opazite, da otrok začne ponavljati vedno krajše elemente v besedi, če se število ponavljanj opazno povečuje, če otroku pri ponavljanju besed naglo skače višina glasu, če se pojavijo fizični znaki, kot so napetost obraza, dvigovanje ramen, hlastanje za zrakom in hitre prekinitve v govoru, je čas, da poiščete pomoč logopeda.
Dobra novica je, da je jecljanje mogoče odpraviti ali pa ga vsaj omiliti. Pri tem seveda pomaga logoped, potrebni pa sta tudi močna volja in vztrajnost. Pametno se je s težavo soočiti čim prej, saj je jecljanje z leti vedno težje odpraviti. Zelo pomembno pa je tudi, da starši oziroma drugi odrasli otroka ne silijo k ponavljanju besed, ki mu jih ni uspelo izgovoriti v prvem poskusu. Rajši kot to naj jih poslušajo, upoštevajo njihovo mnenje in poskušajo otroka spodbuditi, da se sam vključi v pogovor.
