Novice Svet24

Pod njenim čim bolj nevidnim vodstvom so se zgodili in dogajali obisk danske in britanske kraljice, vrh Bush-Putin, prireditve ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo ... Čisto preveč pozornosti je ob enem takšnih obiskov vzbudila njena svetla obleka. A Ksenija je svoje delo opravljala zelo profesionalno. Tudi zdaj, ko se po toliko letih odličnega dela poslavlja, nismo iz nje izvlekli niti pikice več, kolikor lahko kot šefinja protokola pove. Zanimalo pa nas je predvsem, kakšna pravila so v politiki veljala nekoč in kakšna veljajo danes. Kdaj je politika postala politika izključevanja, ne sodelovanja? Kam so izginili vljudnost, olika in spoštovanje?

Se je svetovna in domača politika tako zelo spremenila (znižala svojo raven) tudi z uporabo Twitterja, Instagrama in drugih medmrežnih instantnih objav? Zato, ker te objave res pišejo in objavljajo predsedniki in ne več njihovi piarovci, ki bi jih zgladili?

»Žal so družabna omrežja postala včasih ogabno 'vojno območje' za različne poglede, politične borbe in podtikanja ter izlive ljudi z mnogimi večbarvnimi kompleksi, ki se skrivajo za sinonimi. Take reči težko berem.«

Ne moreva kar tako posploševati. Ta orodja so lahko izvrstna, če jih znaš primerno uporabljati. Predvsem Twitter se zdi v medmrežju najprimernejši za objavo različnih stališč in je včasih lahko odlično sredstvo za podajanje, izmenjavo in vir informacij – čeprav žal tudi premnogih »sfejkanih« (lažnih, op. a.). Ampak pri vseh objavah je nujen (besedo nujen zelo poudari, op. a.) razmislek in ne hipno stresanje svojega notranja gneva, frustracij in – najhuje – laži. Veliko je tudi »smeti« in žaljivih komentarjev kar tako počez, samo da se koga popljuva ali diskreditira, zaradi različnih ciljev. Pa lažnih profilov, ki se rodijo pred kakšnimi volitvami ali zaradi usmerjanja javnega mnenja. Žal so družabna omrežja postala včasih ogabno »vojno območje« za različne poglede, politične borbe in podtikanja ter izlive ljudi z mnogimi večbarvnimi kompleksi, ki se skrivajo za sinonimi. Take reči težko berem, nikakor pa me ne motijo različni pogledi in utemeljena stališča.

No, pa tudi če gremo samo k »banalnim« stiskom rok – zdaj se gredo tudi to, kdo bo komu bolj stisnil roko do belih členkov in tako pokazal svojo premoč. Ali ne diši to po infantilnosti?

Ljudje smo različni in tudi s stiskom rok kažemo svoj značaj. Pa ne le to. Stisk roke je lahko zelo glasno nebesedno sporočilo. Pove več kot besede. O konkretnih primerih ne morem govoriti, se pa ob gledanju televizije večkrat nasmehnem in tudi iz srca nasmejem ali pa dvignem obrv.

Kolikšna pa je razdalja od premočnega stiska rok do gledanja preko puškine cevi?

No, zdi se mi, da tako hiter ta preskok pa le ni. Včasih gre samo za šopirjenje in razkazovanje pavjih peres.

Včasih so se politiki smehljali drug drugemu, bili so vljudni, prijazni, polikani. Saj za hrbtom so se ravno tako dogajale izdaje. Kam je šla olika?

Olika ni šla prav nikamor, le njeni odtenki so se spremenili in posodobili. Ni več praznega afnanja in leporečenja. Osebno nimam prav nič proti temu, da smo vse bolj sproščeni, a do neke meje. Ta meja se imenuje spoštovanje. In je dokaj jasna. Ne pa vsem.

Nekoč so pravila nekaj veljala in vedelo se je, zakaj so. Zakaj je danes normalno prav vse?

Kaj je »normalno«, je lahko stvar diskusije. Kar je za nekoga »normalno«, za drugega mogoče ni. Vsi se moramo sprijazniti, da so se orodja in načini komunikacije v vseh pogledih bistveno spremenili, pogosto na bolje. Ampak določena pravila je koristno poznati in jih večinoma tudi upoštevati, ker so v resnici »fer« ter skrbijo za dostojnost in primernost. Ni pa noben bavbav, če se kakšno pravilo tu pa tam prekrši. Elizabeth Smith Miller, borka za pravice žensk, je leta 1851 kot prva ženska oblekla hlače in takrat so jo imeli za prismuknjeno. Še danes sem ji hvaležna, da je to naredila.

Ali je tako bolje – resnica direktno med oči?

Sem na strani resnice. Včasih je koristna tudi taka – direktno v obraz. Ne pa vedno. Včasih, sploh v politiki in diplomaciji, je treba resnično tehtno premisliti, kako to resnico sporočiti primerno. To je veščina, ki je danes žal bolj v pomanjkanju. Zdi se, da nekateri prav tekmujejo v tem, koliko bodo z izjavami šokirali, prizadeli, popljuvali.

Danes je vsak spodrsljaj, vsak zdrs na političnem parketu takoj na medmrežju! To je najbrž nočna mora za protokol. Ni več prostora za skrivanje, prikrivanje, gladenje, kar se je zgodilo – se takoj vidi, opazi, zazna, objavi.

»Včasih, sploh v politiki in diplomaciji, je treba resnično tehtno premisliti, kako resnico sporočiti primerno. To je veščina, ki je danes žal bolj v pomanjkanju. Zdi se, da nekateri prav tekmujejo v tem, koliko bodo z izjavami šokirali, prizadeli, popljuvali.«

Ah, s tem se nikoli nisem obremenjevala. Protokol ima več nočnih mor in nekatere so enake že stoletja. Je pa res, da je bil protokol v preteklosti vedno zelo skrit, prikrit, in včasih mora še vedno biti tak. Ne pa vedno. Ko so nekomu domov »protokolarno« vozili premog za ogrevanje osebne hiše, je bilo to seveda treba skrivati. Zaradi svojega značaja sem privrženka odprtosti in na srečo sodobni protokol ni več poln skrivalnic. Bolj me moti to, da se iz nekih nepomembnih drobnarij dela navidez pomembne zgodbe. Zelo pogosto javnost mnogo bolj zanima, kaj je kakšen gost jedel in kje je spal ali kako je bil oblečen, kot kaj je vsebinsko bistvo nekega obiska in predvsem kako bo ta obisk pripomogel k boljšemu življenju ljudi. To se mi zdi pa res pomembno, a takih vprašanj ni kaj dosti in jih res pogrešam. Ker včasih bi bil odgovor na tako vprašanje za koga lahko kar velika zagata … Pa ne za protokol … (nasmeh)

Pa vas bom vseeno vprašala. V vaši karieri ste kot šefinja protokola RS vodili prvi uradni kraljevi obisk v RS, obisk danske kraljice, vrh Bush-Putin, obisk britanske kraljice Elizabete II. ... Vem, da vas vaš poklic zavezuje k molčečnosti, a vendar, kakšna drobna anekdotica s teh dogodkov ...

Anekdot je za deset debelih knjig, a večina bo za večno ostala samo moj spomin. Morda pa se bodo kakšne vseeno zbrale v knjigi. Ko bo čas za to. Zdaj ni.

Ali pa morda kdo je naredil na vas najboljši vtis, vas presenetil, morda razočaral?

Razočarali so me vsi, ki so spremenili svoj odnos do ljudi in svojih zaobljub, ko so zasedli neko funkcijo, pa ne nujno najvišjo. Te višinske bolezni in izguba spomina me še vedno vznemirijo.

Vaša knjiga spominov bi se brala kot napeta srhljivka, kajne? Ali bolj kot komedija?

(Smeh) Vseh zvrsti je bilo. Poleg teh dveh, ki ste ju omenili, včasih tudi celo romantika, veliko – pogosto nepotrebne – drame in kar nekaj akcije.

Je bonton umrl? Kaj se je zgodilo z njim? Se bo kdaj vrnil v prvotni, »starinski« obliki ali je zastarel, na smetišču zgodovine?

Eh, v starinski obliki si ga res ne želim, razen v filmih, kot je Prevzetnost in pristranost. Bolj si želim, da bi se ljudje naučili spoštovanja. Tudi tistih, ki jih ne marajo. Modernega spoštovanja. Saj vendar to ni tako zelo težko.

Kaj pa egoizem, ki veje iz mlajših generacij – ki jim je mar samo zase, za druge pa vse manj ali sploh ne?

Jaz pa v mlajših generacijah vidim tudi veliko dobrega: skrb za sočloveka, skrb za naravo, ekološko ozaveščenost, iskrenost, ustvarjalnost. Ena izmed »nalezljivih« bolezni so resda potrošništvo in materializem in pogoltnost, a opažam, da se mnogi mladi niso okužili s tem. Osnova je – kot vedno – v vzgoji in vzorih.

Vse več je sovražnega govora, tudi v politiki – včasih ga skoraj ne prepoznamo več; kako ga omejiti, zatreti, premagati?

Tako, da smo nanj zelo pozorni in nismo tiho, ko ga opazimo. In da ga preglasimo s strpnostjo.

»O konkretnih primerih ne morem govoriti, se pa ob gledanju televizije večkrat nasmehnem in tudi iz srca nasmejem ali pa dvignem obrv.«

S položaja šefinje protokola se poslavljate – po 18 letih, kakšna služba je bila to, je bilo naporno, stresno, odgovorno? Si želite izpreči, odpočiti?

Ne potrebujem počitka, potrebujem le umik iz tega okolja. Bilo je izjemno pestrih in barvitih 18 let, s težkim nahrbtnikom odgovornosti na ramenih. Čas je, da ga prevzame nekdo drug, s svežo energijo. Kot sem nekje zapisala: ne želim si zaključiti kariere kot Novecento iz Bariccovega romana, ampak kot Groharjev simbolični Sejalec.

Napisali ste knjigo Protokol: simfonija forme. Je to knjiga za »navadne« ljudi ali za ljudi, ki se gibljejo na političnem parketu?

To je priročnik prav za vsakogar. Napisala sem jo že pred desetimi leti, a je še vedno večina vsebine v njej aktualna. Žal je razprodana, dobite jo lahko le v knjižnicah ali v avdioobliki na aplikaciji Audibook. 14 ur poslušanja sijajnih bralcev Ivana Lotriča, Milene Zupančič, Boštjana Romiha, Darje Zgonc, Vincenta Lotosa, Vesne Milek, Marcela Štefančiča, Borisa in Sebastiana Cavazze, Ajde Smrekar in Jožice Avbelj.

Ste skušali z njo oživiti bonton, lepo vedenje?

Ne. Skušam ljudi naučiti spoštovanja.

Kakšna poslovna prihodnost vas čaka? Se je veselite?

Revija Zarja

Zelo zelo. Odhajam v sejanje znanja. Kilometri izkušenj mi nudijo te možnosti. Predavala bom na Pedagoški fakulteti v Kopru, 17. januarja 2019 pa bo svoja vrata v Ljubljani v Hotelu Slon odprla Akademija za poslovni protokol, šola sodobnega poslovnega protokola v teoriji in praksi, s programom 50 ur. Zaključek šolanja bo aprila 2019, slušatelji bodo po opravljenem izpitu prejeli certifikat znanja. Gostje pri posameznih temah bodo Vlado Sekirnik, dolgoletni vodja protokolarnih dogodkov na JGZ Brdo, novinarka in voditeljica Elen Batista Štader, novinar in voditelj Slavko Bobovnik ter igralec, režiser in scenarist Boris Cavazza. Delavnice in predavanja bom izvajala tudi drugje, povsod, kamor me bodo povabili.

Kakšna prihodnost ob takšnih voditeljih čaka Evropo in svet?

Nimam vedeževalnih sposobnosti. Pustimo se – upam, da pozitivno –presenetiti. Ker jadra bo nujno treba naravnati in obrniti v pravo smer. »Dokler je še vetra kej …«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.