Na vprašanje, kaj vemo o zaporu, konkretno o ženskem zaporu, bi verjetno večina tistih, ki s tem nimajo nobene povezave, odgovorila v smislu: »Koga sploh to zanima? Kdor se tam znajde, si to zasluži …« Knjiga Začasno bivališče: Na grad 25, v katerih so opisi desetih življenjskih zgodb zapornic, pa je odstrla zaveso in nikogar ne more pustiti ravnodušnega. Tudi zato, ker zgodbe zapornic ne govorijo le o njihovih poteh in stranpoteh, ampak odslikavajo tudi realno naše družbe – družbe, v kateri živimo mi vsi, ne le one tam gori na iškem gradu, v edinem slovenskem ženskem zaporu.
Na predstavitvi knjige smo bili vsi, ki nismo kakor koli povezani z naslovom Na grad 25 – presenečeni, žalostni, pretreseni, jezni … In te besede so bile na pogovoru o knjigi pogosto izrečene. »Nasilje, izkoriščanje, neenakosti … so izkušnje, prisotne tudi v vsakdanjem življenju zunaj zapora. Kar se nam kot družbi dogaja, se kaže tudi v zgodbah zaprtih žensk. Povezani smo bolj, kot se morda zdi,« so misli recenzentke dr. Špele Razpotnik.
Tanka meja
O tem v svoji zgodbi govori tudi Shia, ena od zapornic: »Treba je vedeti, da se zapor lahko zgodi vsakomur, da je veliko razlogov, ki nekoga lahko pripeljejo vanj zapor, meja je zelo tanka. Veliko je maltretiranih žensk, tudi moških, maltretiranih in zavrženih otrok. Veliko je ljudi, ki imajo na bankah kredite. Ogromno. Tukaj so punce zaradi kreditov. To lahko doleti čisto vsakogar. Mislim, da bi morali nekoliko bolj globoko pogledati, zakaj je do tega prišlo. Kaj se je zgodilo, kakšno je ozadje. Ljudje izgubljajo službe, ne morejo več živeti, si pomagati, plačevati položnic.«
Meja je tanka, lahko se zgodi vsakomur … Ali se podzavestno tega zavedamo, saj če že moramo tja gori (ne da bi bili tam v službi ali kako drugače povezani z zaporom ali zapornicami), se na grad odpravimo s cmokom v grlu, s predsodki in z nekaj prastrahu … Pišem v množini, saj predvidevam, da bi moje občutke delil marsikdo, ki bi se prvič odpravil v zapor. Pa čeprav ta nima ograje in grad sam po sebi ne deluje »strašno«, je pa »ograja« v naših prepričanjih. Tako kot pravi Vilma v svoji zgodbi, kako so njeni domači trepetali, češ da bo morala na prestajanju kazni spati na tleh, da bo živela v nemogočih razmerah, kot jih poznajo iz ameriških filmov, si tudi vsi drugi ne znamo predstavljati, kaj pomeni biti zapornica. To pa spoznamo v knjigi Začasno bivališče Na grad 25; že ob izidu je požela veliko zanimanja in spodbudila vprašanja, razprave in – upajmo – preizpraševanja glede dela marsikaterih služb in posameznikov v njih, še zlasti glede na pogosto prepozne, mlačne in pisarniške odzive na dogajanja, ki pehajo ljudi na rob … Nekatere izpovedi so kritika na sodni sistem, nekatere pa graja – milo rečeno – nemarno opravljenega dela določenih odvetnikov.
In končno – zgodbe pokažejo tudi na to, na kar že dolgo opozarja tudi direktorica zapora, Tadeja Glavica, na kadrovsko podhranjenost in prostorsko neustreznost ženskega zapora na Igu.
Preslišane – priseljenke, zapornice, brezdomke
Dr. Milica Antić Gaber, redna profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je avtorica ideje in »motor« nastajanje te knjige. Čeprav kot raziskovalka in profesorica deluje še zlasti na področjih ženskih študij, študij spola, spola in politike (če omenimo le del njenega strokovnega delovanja), pa se knjige Začasno bivališče ni lotila samo po službeni dolžnosti. Kot družboslovka se čuti dolžna opozarjati na obstoj ranljivih skupin v družbi, še zlasti na ženske z roba. Začela je s knjigo življenjskih zgodb priseljenk, nadaljevala z zapornicami in upa, da bo nekoč v prihodnje nastala še kakšna. »Prva knjiga je poklon moji mami, saj sta moja starša priseljenca. Zato moram priznati, da pri tej knjigi nisem sodelovala povsem akademsko, nepristransko. Ne morem kar odmisliti vsega, kar je morala doživeti moja mama na Jesenicah. Podobne zgodbe pa so doživljale seveda tudi mnoge druge priseljenke …«
Ob pripravah na knjigo življenjskih zgodb zapornic se je zavedala, da bo težje dobila sogovornice, saj je pri njih stigma še mnogo večja, »a ko so prve tri zapornice pristale na to, da povedo svojo zgodbo, sem začela verjeti, da nam bo projekt uspel.«
Deset zapornic je pripovedovalo svoje zgodbe, zapisovale pa so jih poleg nje tudi njene sodelavke: Darja Tadič, Nina Perger, Jasna Podreka in Darja Crnović. Zapornice so pripovedovale spontano, kar so želele povedati in kakor so same čutile, saj zapisovalke niso postavljale usmerjenih vprašanj. So pa to pripovedi, v katerih so tudi »domači« in slengovski izrazi, nato uredile, da so zgodbe dobile »dramaturški lok«. In kot so povedale, so se jih te pripovedi močno dotaknile. Tudi ena od zapisovalk zgodb, ki je bila nekoč pedagoginja na Igu, in se je zato že prej seznanjala z zgodbami zaprtih žensk, je dejala, da je slišala še mnogo več kot na uradnih pogovorih, ki so vodeni in pri katerih – poleg uradnega zapisa – sledi tudi načrtovanje obravnave v zaporu. Tokrat pa je bil predvsem pogovor ženske z žensko, je dejala.
Življenje v zaporu
Na dan predstavitve knjig je bilo zaprtih 77 žensk, od tega 13 pripornic, ko je ta nastajala, jih je bilo nekaj čez sto. V zaprtem režimu je bilo 32 obsojenk, v polodprtem 21 in v odprtem režimu 11 obsojenk. Najmlajša je stara 23, najstarejša pa 77 let. Povratnic – tistih, ki so že bile na prestajanju zaporne kazni – je približno tretjina. Za ilustracijo – lansko leto je bilo sprejetih skupno 99 obsojenk, od tega 40 povratnic, nam pojasni direktorica Tadeja Glavica.
»Trudimo se, da je prestajanje kazni humano, da upoštevamo specifike žensk, seveda pa se gibamo v okviru danih možnosti. Zavezujejo nas predpisi s področja izvrševanja kazni zapora, prostorski pogoji, kadrovska zasedba …« Glede na enega od opisov v knjigi, ki govori, da je bila ob prvem obisku med njo in otrokom (ter seveda osebo, ki je otroka pripeljala na Ig), steklena stena, kar jo je zelo prizadelo, me seveda zanima, ali ne gre drugače? »Obisk za stekleno pregrado je samo v primerih, ko – če je to nujno zaradi varnostnih razlogov; torej zato, da onemogočimo izmenjave nedovoljenih predmetov in stvari med obsojenko in obiskovalcem. Praviloma pa so obiski brez teh omejitev – za obiske imamo posebej namenjen prostor, lahko pa so tudi zunaj grajske stavbe – v parku ob gradu ali zunaj samega zavoda; odvisno od režima, v katerem obsojenka prestaja zaporno kazen. »V marsičem se razlikujeta moški in ženski zapor – okoli moškega zapora je npr. ograja, režim je strožji … Je pa še ena razlika, ki gre v korist moškega zapora – možnosti nočitev z možem ali partnerjem oziroma z otroki. Na Igu ne razpolagamo s prostori za obiske z možnostjo nočitve; ta možnost je samo za moške v največjem zaporu na Dobu.«
Neustrezni prostori
Ženski zapor je v 500 let starem gradu, ki je bil po vojni obnovljen in nadzidan, vendar arhitekturno ni primeren za celovito izvajanje kazni zapora, pripora in nadomestnega zapora. »Celotna zgradba je nefunkcionalna, z velikimi bivalnimi prostori, ki so manj primerni za nameščanje zaprtih oseb, saj otežujejo ločeno namestitev glede na kategorije in režime (obsojenke, mladoletnice, pripornice, različni režimi prestajanja kazni ipd.) manjkajo tudi drugi namenski prostori za učinkovito izvajanje obravnave zaprtih. Z načrtovanim projektom obnove ZPKZ Ig, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje RS, si obetamo pomembno izboljšanje bivalnih pogojev v zaporu.«
Revne in bogate – tudi med zapornicami je razslojevanje
Direktorica Tadeja Glavica še doda, da ženske prestajanje kazni zapora in oddaljenost od doma velikokrat doživljajo kot hudo stisko (občutki tesnobe, nemira, krivde in samoobtoževanja). »Prestajanje kazni mora zato vključevati posebne programe za ženske, z možnostjo vključevanja njihovih otrok.« Zato se na Igu trudijo, da kljub arhitekturnim in drugim omejitvam ustvarijo okolje, ki je prijazno za vzdrževanje stikov z otroki, kar je pomembno tako za otroka kot tudi za mamo; obe strani mamin odhod v zapor močno prizadene: »Enkrat mesečno organiziramo tako imenovani mavrični dan, to je voden program stikov med obsojenkami-materami in njihovimi otroki v obliki delavnic in iger. Za obiske z otroki imamo urejen poseben prostor, ki je opremljen z raznimi igrali ter urejen na način, da je otrokom čim bolj prijazen – stene so poslikane z otroškimi motivi, v sobi je otroško pohištvo …«
Toda zaradi oddaljenosti od doma in pogosto tudi zaradi slabšega materialnega stanja v družini mnoge nimajo obiskov ali vsaj ne tako pogosto, kot bi jih lahko imele. Razumljivo, da se pri teh obsojenkah pojavljajo še posebne, dodatne težave, jih razume direktorica. Ja, revščina, ki je mnoge prepeljala do zapora, jih tepe tudi tam …
Tako kot »zunaj«, je tudi med zapornicami očitno razslojevanje. In tako kot »zunaj«, si tudi v zaporu »ta bogate« privoščijo veliko več – ne le priboljškov, ampak tudi nesramnosti do tistih, za katero vedo, da so brez denarja. Kot beremo v knjigi, je veliko dobrih besed izrečenih na račun prijaznosti pravosodnih policistk in drugega osebja; medtem ko so odnosi med zapornicami pogosto napeti, polni nezaupanja in hudobije (o tem govori več pripovedovalk). Razmerja med ženskami znotraj zapora so za mnoge hujša kot sam zapor.
Kaj vse je ženske pripeljalo do zapora – naivnost, ljubezen, pohlep, odvisnost … Spoznavamo njihova ozadja, razmišljanja, načrte … Nič več niso samo kaznjenke, ki so v zaporu seveda zaradi kaznivih dejanj – goljufij, kraj itd., ampak so tudi posameznice – hčerke, mame, sestre, žene, sodelavke …
»Ti si mi v krvi«
Na prireditev ob predstavitvi knjige je prišlo med 20 in 30 zapornic; »zrihtane« – naličene, lepo oblečene, so se ob prihodu v dvorano porazgubile med preostale obiskovalce, da »se ni vedelo, kdo je kdo«; ko pa se je program začel, so sedele po skupinah in predvsem v srednjem delu dvorane. Bile so hvaležna publika; ko je Barbara Cerar brala odlomke iz knjige, je bila dvorana popolnoma tiha. Tudi one so prvič slišale dele besedil iz knjige in verjetno so ugibale, za katere med njimi gre. Morda so v koščkih njihovih pripovedi – o zasvojenostih, o grobih partnerjih, o nemoči … videle podobnost s svojo zgodbo. Opazovala sem jih in občasno sem – še zlasti ob pogledu na lepo mlajšo zapornico – tudi jaz komaj zadrževala solze. Ob izjemni interpretaciji sevdalink in večno zelenih, kot je Ti si mi v krvi, ki jih je pel Nermin Puškar, spremljal pa ga je Igor Leonardi, pa solz ni bilo več mogoče zadrževati … Tu pa tam si je katera obrisala oči, nekaj jih je »udarjalo ritem«. Glasba jim je zlezla pod kožo, jih razkrila; čeprav – kot piše v knjigi – v zaporu ni dobro pokazati čustev, saj nekatere, ki se imajo za gazde, nočejo videti solza: »Če si vesel ni prav, če si žalosten tudi ne …« No, tudi pevke iz »Kombinata« so jih razvnele in sledilo je glasno ploskanje.
Naš problem
Po bogatem in odličnem »uradnem delu« se je večja gruča obiskovalcev in zapornic zbrala na dvorišču. Z nekaterimi se na hitro izmenjamo par besed, nekatere so v tesnem krogu dale vedeti, da jim ni do pogovora. Do mene je prišla svetlolasa gospa v zrelih letih, ki je na prireditvi prebrala dve svoji pesmi. Povedala mi je, kaj vse je tukaj že napisala in dodala, da je pisanje zanjo terapija. Svečano je opravljena in spominja me na divo iz starih filmov. »Kaj boste rekli na to, da sem dobila 10 let zapora?« Seveda jo vprašam, zakaj: »Nikogar nisem ubila, dobila sem jih za poslovno goljufijo. Ja, kaj čem, pišem in pišem in čakam lepše čase.« Za kakšno goljufijo je šlo, nisem vprašala, saj smo se začeli pomikati proti knjižnici na razstavo slik Jasmine Vidmar, s katerimi je opremljena knjiga.
Knjižnica je bogata, lepa, prenovljena; sprejme nas obsojenka, ki jo tudi vodi. Videti je super in je odlična gostiteljica – zelo prijazna in zgovorna. Z vsakim obiskovalcem je spregovorila, povedala, kako so potekala dela pri prenovi knjižnice itd. Nobene zadrege ni bilo čutiti; zdi se, da smo bili v večji zadregi mi – obiskovalci. Toda to je naš problem.
Pripovedovalke
Zgodbe zapornic so v knjigi objavljene pod psevdonimom; razen Nežke (njeno zgodbo smo objavili v prejšnji številki naše revije), se druge niso želele razkriti. »Nimam česa skrivati, celo ime, pod katerim sem objavila svojo zgodbo, ni lažno, ampak je moje krstno ime; me pa ljudje ne poznajo kot Nežko.« Lažje ji je, ker ima lep odnos z domačimi in tudi zato, ker ima partnerja, ki jo ima rad – izbrala pa sta ji ga otroka potem, ko se je od nasilnega moža ločila. Pohvalila osebje, še zlasti razumevajoče in prijazne policistke. »Če se človek lepo obnaša, sodeluje, nima težav. Drugače pa je z večino zapornic – toliko hudobije, groze, nesramnosti na kupu … Nekatere nimajo osnovnih higienskih navad in ne sprejemajo tega reda. Sicer pa tukaj ne moreš nobeni zaupati …«
Ajša – na Igu je tretjič, vselej zaradi tatvin pod vplivom droge
Končala je srednjo baletno šolo, vzporedno pa tudi frizersko. Do vpisa v višjo baletno šolo pa so jih eno leto poučevali ruski učitelji, ki so menili, da je 1,8 kg pretežka. Plesala je tudi v baletnem zboru, soplesalec, v katerega je bila zaljubljena, pa ji je dal »nekaj, s čimer bo lažje shujšala« – bilo je mamilo. Od takrat dalje je bila leta in leta »zadeta«; kradla je in bila v zaporu – tudi na Dunaju, na Igu, kjer je mnogo boljše, predvsem pa je pohvalila policistke, je povratnica. Zelo čustven je del, kjer opisuje, kako jo je mama obiskala v zaporu – takrat sta se srečali po dveh letih: »Deset minut sva stali tukaj na parkirišču objeti. Vse, ki so naju gledale z oken, so jokale … Jaz pa itak.« Uspela je uiti iz pekla drog; sedaj je čista in na to je zelo ponosna. Pravi, da je ne more nič več premamiti, čeprav je v zaporu veliko droge. Ponovno se je vpisala v šolo. Pravi, da njeno kazen prestaja vsa njena družina; ko pride ven, bo z njihovo pomočjo začela urejati vse za nazaj – tudi posilstvo. »Tu notri sem odkrila, da je moja droga v resnici ples. Če se bom tega držala verjamem, da drugega ne bom potrebovala.«
Ema – v zaporu je zaradi premoženjskih kaznivih dejanj
»… Potem sem drugič zanosila. Takrat sem se še vedno zadevala, imela sem metadon, tablete, zadevala sem se s heroinom in punčka se je rodila z možganskimi poškodbami, ima težave z glavo. Takrat mi je … Ni mi bilo vseeno. Ko sem videla, kakšno krizo ima dojenček, mi je bilo res hudo, res hudo … »Ema sedi zaradi fanta, hčerkinega očeta, ki ga je spoznala preko Facebooka. Napeljeval jo je h kraji, nato pa je pričal proti njej. In ko sta urejala glede otroka, je prišel na socialno v objemu druge in Emi se je zameglilo od žalosti. »Še zmeraj ga imam rada, čeprav sem tukaj notri zaradi njega, ker me je potunkal … Ampak ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Takoj bi bila z njim, če bi bilo možno.« V zaporu se s puncami dobro razume, čeprav priznava, da je konfliktna. Pogosto sama izzove težave, še zlasti s pravosodnimi policistkami spoznava pa tudi, da so v življenju določena pravila. »Sedaj bolj realno gledam na življenje,« je dejala. Ko bodo njene kazni odslužene (ena je tudi zaradi napada na uradno osebo) si želi, da bi sina in hčerko imela pri sebi. Ker jo starši podpirajo upa, da ji bo uspelo.
Laura – droge, kraje hrane
Laura je imela stroge starše; mama, pravi, je ni nikoli pohvalila: «Nikoli mi ni rekla, da lahko dosežem, kar želim.« Mlada se je srečala s heroinom; »zadetost« je dolgo znala prikrivati; tudi ko se je ponovno vpisala v srednjo šolo in jo tudi končala. Ima tri otroke, glede na dobra in slaba obdobja so bili pri njej ali pa pri njeni mami. Pretresljiv je opis spoznanja, da se je najmlajša hčerka sramuje in hkrati tudi potrebuje. Ko jih je imela pri sebi, je poskrbela, da so imeli vedno poln hladilnik dobrot. »Nisem kradla denarnic, telefonov, ampak hrano.«
Tudi novi partner jo je pretepal, jo poniževal, pa je kljub temu zanj »nabavljala tablete«. Ponovno se je znašla v zaporu; sram jo je bilo zaradi otrok, na obiske je pristala zato, ker ji je rejnica povedala, da jo pogrešajo. »Ko so me obiskali, je moj 14-letni sin rekel, naj mu dam roko. Mislila sem, da mi bo dal bombon, pa je bilo pet evrov v drobižu. Tako mi je bilo hudo …« Starejša hči je ne obiskuje. Laura se zaveda, da so njeni otroci doživeli preveč tega, kar ne bi smeli doživeti. »Socialna pravi, naj si najdem službo, če hočem dobiti otroke nazaj. Kako naj s tako kazensko evidenco dobim službo? Kdo me bo vzel, saj bodo vsi mislili, da jim bom kradla …« Mami se je večkrat opravičila, ker ni taka, kot si jo je želela. »Čutim, da ne bom dolgo živela. Propalica sem, saj vem. Ima tri otroke, to je vse … In kaj bom torej imela, ko bom prišla ven?! Spet jovo na novo s tristo štiridesetimi evri na mesec.«
Luna – namesto odškodnine in pogojne kazni – dve leti zapora
Pravi, da je bila obsojena na podlagi indicev: »Ker je ena rekla to, druga to, sem bila avtomatsko kriva. V tem državi oziroma sodstvu ne dam prav. Saj ne rečem, da nismo krivi, vsi delamo napake, ampak najlažje je danes človeka obsoditi na podlagi indica.« Če bi plačala odškodnino, bi imela pogojno kazen, ker pa nima staršev, da bi ji pomagali, izgubila je tudi stanovanje, ne more odplačati in zato »sedi«.
Odkar je v zaporu, je doživela kar nekaj izgub, še zlasti žaluje za babico in hvaležna je, da so ji omogočili obiskati njen grob. Pravi, da veliko joče – na skrivaj. »Solze čistijo dušo.« Uteho je našla v veri; ima pa v zaporu tudi eno prijateljico. Zunaj pa jo čakata dva mladoletna otroka, med njimi vlada ljubeč odnos. Hči ji je enkrat poslala deset evrov in ji napisala, naj si kupi nekaj lepega. Kupila si je mleko za telo in kavo; marsikaj bi še potrebovala – nekaj perila, pa očala ima zlomljena, brez njih pa ne vidi … Ker nima denarja, ne more izkoristiti izhodov. »Nikogar nimam, ki bi prišel pome.« Razmišlja o veri o posmrtnem življenju in o ljudeh … Pravi, da je v zaporu spoznala hudobijo in da je človek zanjo največje zlo na zemlji.
Rozali – v zaporu je zaradi goljufij – tretjič
Mož pijanec, ona je izgubila službo, sprejela je delo pri neki ženski. Cilj te ženske so bili starejši moški, ki so potrebovali gospodinjsko pomoč. Pripeljala jim je Rozali, ki je morala podpisovati »papirje«, saj je od teh moških njena šefica spretno izplela, kar se je dalo, njej pa je namenila toliko, da je komaj živela. Dvakrat je dobila krajšo kazen, pa se je spet nadaljevalo v istem stilu. Na enem od zaslišanje je »povedala vse« pa jo je šefica s sinovoma prisilila, da je preklicala izjavo … Pozneje, ko je bila obsojena na desetletno kazen, sodišče ni preverjalo, kaj je res. Pravi, da je njena prvotna izjava izginila. Z odvetnikom sta podaljševala odhod v zapor zaradi mamine bolezni, v tem času je šla v Avstrijo. Namesto kratkega obiska, je tam ostala daljše obdobje. Ko so jo našli, je bila najprej v avstrijskem zaporu, nato je prišla na Ig. Bilo je veliko problemov, tudi stepla se je z eno od zapornic. Sedaj se skuša se čim bolj zaposliti, obiskuje delavnice … Spoznava, da jo je zapor pravzaprav rešil tiste ženske, ki bi jo lahko ugonobila … Mesečno dobi 20 evrov od mamine penzije – za cigarete in telefonsko kartico; pogovor z domačimi ji veliko pomeni. Ne ve, kaj bo po odsluženi kazni, ve pa, da se v zapor ne bo več vrnila.
Shia – devet let in pol zaradi gospodarskega kriminala in goljufije
V zapor je prišla zelo bolna; počasi je okrevala. Pravi, da nikoli ne bo pozabila prijazne policistke, ki jo je prvič po dolgem zdravljenju peljala na sprehod in jo bodrila. »Zapor je bil zame rešitev; tu sem našla samo sebe.« Veliko bere, udeležila se je številnih delavnic, veliko razmišlja in pravi, da nikoli več ne bo pustila, da bi jo kdo poniževal. »Potem ugotoviš, da je šlo za začaran krog, da si rinil iz problema v problem.« S partnerjem – očetom njenih otrok – sta imela podjetje; ona je delala v Sloveniji, on v eni od nekdanjih republik. Pošiljala mu je blago, on pa naj bi ji ga plačeval. Ko pa je pristal v priporu (zaradi droge, kar jo je osupnilo, saj si ni mislila, da se ukvarja s tem), je bilo jasno, da denarja ne bo. Zašla je v težave, njen račun je bil blokiran in znajti se je morala, tako ali drugače … Počasi si je priznala, da moža v bistvu ni poznala, da je bil oblasten in grob, na kar so jo že prej mnogi opozarjali in tudi otroci. Ko ga je – kljub temu in kljub svojim težavam – šla reševat iz pripora, pa je ugotovila, da je imel tam doli še eno ženo in tudi otroka … Shia je sedaj v zaporu, on pa na prostosti. Boli jo, ker otroci zaradi nje – zapornice – doživljajo ponižanja, poslušajo grozne opazke … Ona pa trpi tudi zaradi pritiskov soobsojenk, toda včasih se znajo tudi nasmejati, pohecati. »Ko bom prišla ven, bom srečnejša, ker bom po tridesetih letih to spet jaz, ker bom lahko vsakomur pogledala v oči. Njemu pa lahko rečem: Vrtel si me, izkoriščal, me imel za norca, ampak glej, danes me pa ne moreš več.«
Stela – drugič v zaporu, leto in pol kazni
Želela je le preskrbeti svojo družino »v državi, ki ti ne da živeti«. In ugotavlja, da tistega, za čimer se je gnala, ne ona ne njeni otroci sploh niso potrebovali. Izhaja iz revščine in težkih razmer, nato sta z možem na prigovarjanje prijateljev odprla podjetje, toda kmalu sta se znašla spet na socialni podpori. In čez nekaj let spet s spodbudo prijateljev ustanovila novo podjetje (ponovno špedicija); veliko sta delala in veliko zaslužila. Z zakonskim podaljšanjem roka plačila pa se je lepa zgodba končala. Plačevanje lizinga in veliki zamiki plačil – to se ni izšlo. V težavah je kot direktorica podjetja sprejela možnost za dodaten zaslužek s fiktivnimi fakturami … Delala je z ljudmi, ki »niso kar tako« in doživljala grožnje, kot v filmu. Ko se je prvič znašla v zaporu, je mož vse razprodal in ob vrnitvi »še za kruh ni bilo«. Ko je šla drugič na prestajanje daljše kazni, je pred tem za otroke uredila – v šoli, na socialni … in veliko jokala – takrat, ko je ni nihče videl.
V zaporu »se ne pusti zafrkavati – jaz sem obsojenka, ti si obsojenka … Jaz sem prišla odsedet mojo kazen, ne tvojo.« Pogreša pogovore s strokovnjaki, pravi, da jih je bilo včasih več.« Ker je tretjič v zaporu, nima izhodov, zato še toliko bolj pogreša obiske. Njeni so daleč stran in nimajo denarja za dolge poti. S tem se čuti še dodatno kaznovano, »ker tistega, kar ti je najljubše in najdražje v življenju ne moreš dobiti. Po obrokih dobivaš, po žličkah in mislim, da to najbolj boli.« Takšen »sladek obrok« je bil tudi nepričakovan obisk sina …
Otrokom je hotela dati več, kot so sploh želeli in pričakovali – vse, česar sama ni imela. Potem pa jim je »milijonkrat razložila, naj jim to, kar je delala mami, ne pade na pamet …«
Teodora – pet let kazni – obsojena je bila v tuji državi, ker pa je Slovenka, kazen služi na Igu
V Sloveniji je bila ena od izbrisank, s hčerko sta bili brez statusa. Starša sta bila drugje. V zaporu je zaradi nasilnega, a precej skrivnostnega partnerja (tudi prejšnji partnerji so bili nasilni). Večkrat pretepena si ni upala po pomoč, saj se je bala, da jo bodo izgnali iz Slovenije. Nato je on za nekaj časa odšel iz Slovenije, toda še vedno jo je kontroliral in jo – če se ni javljala – nato ustrahoval (tudi s smrtjo hčerke). Nekoč ji je zaskrbljen klical, ker je bil v težavah zaradi neke droge, »v igri« je bil velik denar. Tako je izvedela, kaj sploh počne; Teodora pa si je kruh služila s poštenim delom. Potem jo je izkoristil za »vmesni člen«; neznanci so jo ji prinašali kuverte, in drugi neznanci so prihajali po njih. Včasih ji je težave na dolgo razlagal po telefonu, drugič jo je nadiral … Toda vsi ti pogovori so bili posneti in sledile so aretacije – vse to se je dogajalo izven Slovenije. Za Teodoro pa je bila razpisana tiralica Interpola. Leta je čakala na kazen, nikamor ni upala, vedno se je počutila ogrožena, zato se je odločila, da bo zahtevala razrešitev svojega primera. »Na sodišče nisem hotela, ker sem se bala srečanja z nekdanjim partnerjem; odvetnik pa me je podučil, da je to možno le, če priznam krivo. Zato sem na to pristala.«
V zaporu ji predvsem zaradi nekaterih posameznic – zapornic ni lahko »Prišla sem odslužit kazen, ne pa psihično in fizično trepeti,« je rekla. Ima pa veliko obiskov, zato se vikendov zelo veseli. Kaj pa po zaporu? Odšla bo v rojstni kraj, kjer si je z dediščino uredila majhno hiško; v miru bo nabirala gozdne sadeže. Želi si psa in upa, da bo imela vnuke. »Usoda je v nas samih, mi se moramo spremeniti, ne pa čakati na usodo.«
Vilma leto zapora za kaznivo dejanje nasilja na delovnem mestu
Ko bom odšla od tukaj, se bo zame začelo novo življenje; čaka jo partner, lepe odnose ima z njegovo družino … Zadovoljna je, da je svojo zgodbo lahko povedala, saj uradno velja samo ena – ne njena. Dolga leta je delala z ljudmi; nova sodelavka jo je prosila, da ji pomaga in sprejela je. Toda čez čas jo je poklical šef in ji sporočil, da mora oditi ali pa jo bodo vrgli ven. Izgubila je službo, vendar je dobila novo. Čez čas pa je prišlo še vabilo na sodišče. Ko je poslušala dve nekdanji sodelavki (vključno s to, ki jo je prosila za pomoč), kaj vse jima je naredila, je vprašala sodnico, ali se ji zdi to mogoče – glede na to, da ima dolga leta odličnega dela za seboj. Pa je sodnica zarohnela, da ni ona tista, ki sme postavljati vprašanja …
Beremo še, da je v zaporu naletela na žensko, ki je celo sorodnica osebe, ki jo je spravila v zapor in »izhaja iz zelo znane družine«. Poznala je Vilmino zgodbo, ji v zaporu sledila kot senca, kar je bilo za Vilmo skoraj neznosno.
Na začetku je bilo tudi zaradi te in takšnih žensk zelo težko … Zapor pa je sprejela kot dom; ne reče, da gre v sobo, ampak gre domov. Njen partner jo redno obiskuje; ker ima odprt režim, sta veliko zunaj v parku ob gradu. »Ljudje, ki vedo, kdo sem, tudi vedo, zakaj so me obsodili.« Zunaj jo čakajo služba, poroka in novo življenje. Pravi, da o svoji zgodbi ne bo razlagala, če jo bo pa kdo kaj vprašal, bo povedla, saj, kot pravi, nima kaj skrivati.
