Del naše notranjosti
Vse več strokovnjakov za psihično zdravje opozarja, da neprijetnih čustev – kot so žalost, strah, jeza, sram, krivda in podobno – ne smemo imenovati negativna, saj se jim zaradi te oznake tako zavestno kot nezavedno poskušamo čim bolj izogniti. Pa vendar so vsi ti neprijetni in velikokrat tudi zelo boleči občutki del naše notranjosti, ki je ne smemo zanikati in potlačevati.
Tako kot moramo za zdrav odnos do samega sebe sprejeti tako svoje prednosti kot primanjkljaje oziroma šibke točke, velja tudi za tako imenovana negativna čustva – sprejeti jih moramo kot nujen del sebe, ki nam sporoča nekaj novega in dragocenega o nas.
Toda če jih sprejmemo, ali to potem pomeni, da se jim lahko povsem prepustimo in pustimo, da nas obvladajo? Pa naj gre za uničujočo jezo, globoko žalost ali razžirajoč občutek krivde, to vsekakor ni prava pot. Kako jih torej sprejeti, ne da bi se v njih utopili?
Prepovedana čustva
Za to, da neko čustvo lahko sprejmemo, ga moramo najprej ozavestiti oziroma se zavedati, kaj zares čutimo, in ne kaj bi morali čutiti, kaj se spodobi, da bi čutili, in česa nikakor ne bi smeli čutiti, ker to ni prav, ker smo zato slabi ljudje in podobno. Če so bila nekatera čustva v naši primarni družini »prepovedana«, jih bomo tudi kot odrasli težko sprejeli oziroma se na vse možne načine, ki jih premoremo, upirali pri njihovem priznanju. »Ne, jaz pa že nisem takšen!« ali »Pa o kakšni žalosti sploh govoriš?« so stavki, s katerimi drugim in samim sebi poskušamo dokazati, da občutki, ki nam uhajajo iz nadzora, v nas dejansko obstajajo.
Pri tem ne smemo pozabiti, da do prepovedanih čustev v družini ne pride tako, da jih starši prepovedo, temveč gre za neka skrita sporočila oziroma odzive staršev, ki med vrsticami sporočajo, katera vedenja in občutenja so v družini zaželena in katera ne. Otroci se zelo hitro naučijo, kdaj oče ponori in kdaj mama postane zelo žalostna. In se potem takšnim položajem začnejo izogibati oziroma bodo naredili vse – tudi potlačili lastna čustva in delovali proti sebi –, da do podobnih niti ne bo prišlo. In tako dobijo vse manj priložnosti, da bi prepovedana čustva izživeli in jih sprejeli, zelo pogosto pa takšna selekcija začne delovati že na nezavedni ravni.
Odkrivajte plasti občutkov
Ko smo torej v psihični stiski, je zelo pomembno, da najprej ugotovimo, kaj zares čutimo. Včasih je za takšen stik z lastnimi pristnimi občutki potrebno več let in pogosto tudi psihoterapija, ki nam v varnem okolju pomaga priti v stik z občutki, ki jih v primarni družini nismo smeli niti čutiti, kaj šele izraziti in se naučiti konstruktivnega soočenja z njimi. Zelo pogosto se teh prepovedanih občutkov zavemo šele, ko smo starši – ko nas otrokovo izražanje teh istih občutkov spravlja v stisko. Težko poslušamo otrokov jok, nimamo potrpljenja z otrokovo jezo, se ustrašimo otrokovega strahu, otrokovo nemoč doživljamo kot lastno nemoč in podobno.
Pri odkrivanju lastnih pristnih čustev je dobro vedeti, da se po navadi nalagajo v plasteh. Za jezo, ki je pogost obrambni mehanizem, se pogosto skrivata nemoč in žalost. Za žalostjo se pogosto skrivata občutka nevrednosti in neljubljenosti. Zato se pri brskanju po svoji notranjosti ne ustavite pri prvih občutenjih, temveč iščite tudi za njimi: »V redu, to me več kot očitno zelo žalosti. Toda zakaj?«
Ko se podira svet
Ko vemo, kaj čutimo, in se več ne trudimo teh občutkov pregnati, spremeniti v prijetna, preusmeriti pozornost ali se pretvarjati, da jih ni, se pogosto pojavijo različni strahovi: »Kaj pa, če bom zaradi teh negativnih občutkov izgubil nadzor nad seboj?« ali »Ali bodo ti občutki trajali večno in ali bom sploh kdaj čutil drugače?« ali »Bodo zaradi teh negativnih občutkov izginili vsi pozitivni?« To so v resnici občutki, ki jih čuti otrok ob vsaki frustraciji, ki v njem sproža negativne občutke. Za otroka je vsak takšen položaj v resnici podiranje sveta, izguba varnosti in strah pred izgubo ljubezni.
Če ima otrok v takšnih trenutkih ob sebi odraslo osebo, ki je zmožna zdržati njegove negativne občutke, mu tako zagotovi varnost in zagotovilo, da bo še vse v redu – to, kar otrok najbolj potrebuje. Ne pa starša, ki ga prepričuje, da pretirava, mu poskuša preusmeriti pozornost ali ga krega, ker čuti nekaj, česar ne bi smel. Če torej tega kot otroci nismo imeli na voljo, se seveda vsi ti strahovi pojavijo vsakič, ko doživljamo katerega od prepovedanih občutkov.
Ne pozabite na pomoč
Ko se torej kot odrasli učimo spoprijemanja z negativnimi občutki, je zelo dobrodošlo, da imamo ob sebi odraslo osebo, ki nam lahko ponudi varen odnos – pa naj bo to partner, prijatelj ali terapevt. Pa vendar moramo glavnino opore najti v sebi, da lahko zares zaživimo kot samostojna odrasla oseba. To je velikokrat lažje reči kot storiti, še posebno če nosimo veliko strahov. Nekaterim pomaga tudi misel na boga ali višjo silo, ki jim stoji ob strani, vsekakor pa je strokovna pomoč potrebna vsakič, ko začutite, da niste kos lastnim občutkom.
Kako torej sebi ponuditi oporo? Čeprav vas je strah vseh občutenj, ki jih čutite ob soočenju z negativnimi občutki, se poskušajte čim bolj umiriti in nase pogledati iz daljave oziroma kot opazovalec. Sprejmite vsa občutenja, ki jih najdete v sebi, in se zaradi njih ne obsojajte. Trenutno ste takšni in čutite to, kar čutite. In to še ne pomeni, da ste slaba oseba, nevredna ljubezni in življenja. Vsa ta občutenja sprejmite kot sporočilo svoje duše, ki vam poskuša povedati, kdo ste in kam zares želite. Če boste sledili srcu in pri tem empatično skrbeli tudi za bitja okrog vas, se vam bo prej ali slej prikazala pot tudi iz lastne jeze, žalosti, sramu in krivde, ki so v resnici vaši pomočniki na tej poti.
