Pri nas se dobro počuti, všeč so mu narava, način življenja, ki je precej bolj umirjen od španskega, in tudi ljudje. Povedal je, da sicer nismo tako temperamentni in glasni kot Španci, vendar se hitro odpremo in spustimo ljudi blizu.
Juan je na izlet do Trbovelj povabil prijateljici Rosario in Mariajo, ki tako kot on živita in študirata v Sloveniji ter prihajata iz Španije. Na pot so se odpravili na sobotno jutro z osebnim avtomobilom. Pot je hitro minila, težav z iskanjem niso imeli, saj so uporabili navigacijsko napravo. »Slovenski prijatelji so nas vsakič znova čudno pogledali, ko smo dejali, da se za vikend odpravljamo na izlet v Trbovlje. Nisem vedel kaj pričakovati od tega izleta. Prepustil sem se,« je dejal Juan. Na poti jih je navduševala čudovita zelena narava, ki jih je obkrožala; visoki hribi in smaragdno zelena Sava, ki je tekla ob poti.
Tica niso našli
Ob prihodu v Trbovlje je trojica najprej zagledala visok dimnik in pozdravno tablo, ki napoveduje, da gre za rudarsko mesto. Ustavili so se v središču mesta, se malce razgledali, nato pa se odpravili do mladinskega hostla. »V hostel smo se odpravili po informacije. Zanimalo nas je, kaj vse lahko najdemo oziroma si lahko ogledamo v mestu, povprašali smo tudi po turističnoinformacijskem centru. Prvo presenečenje, ki nam ga je receptorka razkrila, je bilo, da mesto nima Tica. Vendar je našo zagato, ki je bila očitno več kot vidna, precej hitro rešila. Pregledala je nekaj spletnih strani in nam sama predlagala, kaj si lahko ogledamo in obiščemo. Priporočila nam je, da obiščemo 4D-muzej rudarstva,« je povedal Juan. Obisk muzeja, v katerem rudarstvo prikažejo z novimi virtualnimi tehnologijami, s katerimi predstavijo tudi navade in izkušnje industrijske dobe, ter v katerem se ob posebnih efektih z očali obiskovalci prebijajo skozi rudniški rov, je trojico prepričal. »Poudariti moram, da smo imeli zelo razgledanega vodiča. Bili smo zadnja skupina, ki se je v tistem sobotnem popoldnevu odločila za ogled, zato se nam je še posebej posvetil. Povedal nam je, kakšen je pomen rudarstva za okoliš, kako se je razvijala ideja o nastanku virtualne predstavitve življenja in dela v rudniku, kako je potekalo življenje nekoč, ko so v rudniku še delovali v velikem obsegu, kako je bila organizirana infrastruktura, življenje v samem kraju in vse, kar je povezano z rudarstvom. Dobro uro in pol smo se zadržali v muzeju. Zelo zanimivo je bilo,« je dejal Juan. Po ogledu muzeja jih je vodič pospremil do izhoda in jim predlagal, da si ogledajo še rudarsko naselje, v katerem so še ohranjene tipične rudarske hiše. »Sprehodili smo se mimo rudarskih hiš, vendar je treba poudariti, da je to skoraj vse, kar Trbovlje ponuja v mestnem jedru. Trgovine v središču mesta so bile večinoma zaprte tako v soboto kot v nedeljo, sicer ne vem, zakaj,« je razložil Juan.
Velik apartma, odlična hrana
Po kratkem ogledu se je družba odpeljala do apartmaja, ki ga je rezervirala nekoliko iz središča mesta, v hribu. Ko so prispeli, jih je očaral čudovit razgled na dolino. Sprejel jih je starejši par, ki je bil vesel njihovega obiska. Razkazal jim je apartma, ki je bil velik, lepo opremljen in čist, ter se z njimi ogromno pogovarjal. »Gospod govori veliko jezikov, priznati moram, da smo se zelo zabavali. No, po krajšem druženju smo se odpravili nazaj do mesta. Še enkrat smo obiskali mladinski hostel in se pozanimali, kje lahko pokusimo kakšno lokalno specialiteto. Priporočili so nam obisk gostilne Mala mal'ca, v kateri smo doživeli pravo gurmansko poslastico. Najprej so nam postregli grenadirmarš, staro knapovsko jed, ki naj bi nastala med Napoleonovimi vojnami, ko so vojaki s seboj nosili le krompir in moko. V Trbovlje naj bi ga prinesli Nemci, ki so se v teh krajih naselili zaradi dela v rudarski panogi. Potem so nam postregli pečenega piščanca in čevapčiče, na koncu pa smo si privoščili še funšterc, kar je palačinki podobna jed, postrežena z jabolčno čežano. Ogromne porcije, komaj smo vse pojedli. Iskreno povedano, smo bili tako siti, da smo pozneje preskočili večerjo. No, kot se za prave Špance spodobi, smo si po obilnem obroku privoščili siesto, kar je v vročem popoldnevu več kot prijalo. Predlagali so nam, da obiščemo bazen v središču mesta, vendar za nas bazen ne predstavlja nič posebnega. Uživali bi, če bi lahko plavali v reki, a so nam to odsvetovali, baje ni varno in tudi ne čisto. Tako je vodna osvežitev odpadla,« je dejal Juan.
OHLADILI SO SE NA KUMU
Po krajšem počitku se je trojica odpravila na ogled velikega Trboveljskega dimnika, tam posnela nekaj fotografij, nato pa se je odpravila na Kum. Do določene točke so se lahko povzpeli z avtomobilom, do vrha so se nato odpravili peš. »Všeč mi je bilo, zelo. Kum ponuja čudovit razgled. Zaradi vročine se je sicer nad mestom naredila meglica, vendar pa so bile temperature na vrhu precej nižje kot v dolini, tako da smo se prijetno osvežili, kar je v tako vročem dnevu zelo prijalo. Veseli smo bili te odločitve in našega podviga. Privoščili smo si kavo in uživali v razgledu,« je pripovedoval Juan.
Zabava v Zagorju
Po slabi uri so se vrnili do avtomobila in se odpravili do Zagorja, kjer so jim prijazni sprehajalci na Kumu priporočali obisk festivala. »Izvedeli smo, da so v Zagorju praznovali zagorsko noč, lokalni praznik, na katerega priredijo veselico. Postavljena sta bila dva odra, na enem je igrala narodnozabavna skupina, na drugem skupina Tabu. Spili smo nekaj vrčkov piva in se prijetno zabavali,« je navdušeno pripovedoval Juan. »Ko smo prišli do apartmaja, nas je tam čakal lastnik Toni. Naj poudarim, da ima okoli 70 let, a je pravi zabavljač. Prinesel je pijačo in smešne klobuke, spustil glasbo … Že dolgo se nismo toliko nasmejali. Krasno smo se imeli,« je povedal Juan. Šele v zgodnjih jutranjih urah so se odpravili k počitku.
Zajtrka niso dobili
Naslednje jutro so vstali precej pozno, se uredili, pospravili apartma, se zahvalili in se vrnili v mesto. Središče je bilo tudi ta dan prazno, zato so se odpravili do hostla in se pozanimali o zajtrkovalnicah. Prijazna receptorka jim je povedala, da žal ne ve, kje bi jim lahko postregli zajtrk, in jim priporočila, da se oglasijo v kateri izmed gostiln. »Priznam, precej nenavadno se mi je zdelo, da je nemogoče dobiti zajtrk, saj je v Španiji to nekaj tradicionalnega. Sprehodili smo se še malce po mestu, upali, da bomo našli kaj odprto, pa žal nismo. Zato smo se počasi odpravili proti Ljubljani. Mesto je sicer prijazno in mislim, da se v smeri turizma še prebuja. Ponudili so nam namreč zelo inovativno tehniko predstavitve v muzeju in verjamem, da če bodo na ta način gradili ostale zgodbe in ponudbo, jim bo uspelo. Vendar morajo še veliko stvari dodelati,« je na koncu kritično obisk ocenil Juan.
