Se vam zdi, da v šoli od njega zahtevajo preveč, in se borite za pravice svojega otroka, ga varujete pred nasilnimi sošolci in se sprašujete, kaj šele bo?
Prav je, da ste skrbni. Pa vendarle naša velika skrbnost lahko preraste v pretirano skrbnost, ki otroka omejuje in ga dela invalida na telesnem, čustvenem ali/in duševnem področju. Vesna Navotnik, mag. psihologije, opozarja, da novejše raziskave na področju psihologije in starševstva oziroma vzgoje nakazujejo na uveljavljanje novih oblik starševstva, ki jim je skupno predvsem to, da starši uporabljajo vzgojne tehnike, ki niso skladne z razvojnimi značilnostmi in potrebami otroka ter se kažejo predvsem v pretirani uporabi nasvetov, reševanju problemov namesto otrok v kombinaciji s pretirano zaščito otroka in izogibanju vsakršnemu tveganju, na primer tveganju za poškodbe, nesoglasja, neuspeh ipd.
Pretirano zaščitništvo je preprečitev razvoja otrokovih sposobnosti
»Načini pretirano zaščitniškega starševstva, ki so sicer dobronamerni, lahko zaradi vedenj staršev, ki skušajo otroku sicer zagotoviti, po njihovi presoji, 'idealno okolje' za njegov razvoj, ogrožajo splošne otrokove potrebe po varnosti in zaupanju v lastne sposobnosti, po sprejemanju lastnih odločitev in po vpletenosti v pristne in skrbne odnose. Pretirana zaščita otrok pred vsemi potencialno ogrožajočimi in neprijetnimi razmerami namreč ovira otrokovo razvijanje spretnosti in sposobnosti, ki jih otrok potrebuje, da bi postal samostojen, saj mu preprečuje, da bi jih preizkušal v vsakodnevnem življenju,« opozarja mag. Vesna Navotnik.
Zaščitniški starši so po navadi anksiozni
»Kakšen slog starševstva bodo izbrali starši, je odvisno od mnogih dejavnikov – raziskave kažejo, da so starši, ki so pojmovani kot pretirano zaščitniški do svojih otrok, bolj anksiozni (doživljajo več občutij zaskrbljenosti, strahu in napetosti), z otrokom vzpostavljajo pretiran fizični ali socialni stik – težko se ločijo od otroka ali pa so pretirano popustljivi. Prav tako so pri oblikovanju sloga starševstva pomembne tudi otrokove biološke predispozicije in druge osebnostne, vedenjske značilnosti (na primer sramežljivost otroka krepi anksioznost staršev). Eden od pomembnih dejavnikov je tudi zdravstveno stanje otroka – življenjsko ogrožajoča bolezen ali dogodek lahko vpliva na zaznavo staršev, ki lahko otroka po tej bolezni ali dogodku vidijo kot bolj ranljivega in so posledično do njega tudi bolj zaščitniški. Pomembni so tudi dejavniki širšega družbenega in kulturnega okolja, ki sooblikujejo prepričanja, vrednote in cilje staršev v povezavi z vzgojo in nego otroka. Gre torej za splet mnogih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj starševstva, ki ga lahko pojmujemo kot pretirano zaščitniško starševstvo,« razlaga mag. Vesna Navotnik, ki spregovori tudi o pretirani zaščiti staršev do svojih otrok v povezavi z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami: »Starši ščitijo svoje otroke tako, da vse prepogosto zagovarjajo otrokove pravice, pozabljajo pa na njegove dolžnosti in tako spodkopavajo avtoriteto učiteljev in se zapletajo v (tudi sodna) nesoglasja. Vse bolj je v ospredju tudi omejevanje igre in aktivnosti na prostem, z namenom preprečevanja poškodb, kar negativno vpliva na otrokov socialni in gibalno-motorični razvoj.«
Ko otroci pričakujejo, da bodo drugi reševali njihove težave …
»Starši lahko z ustvarjanjem 'idealnega sveta' za otroka pri njih vzbujajo občutke privilegiranosti, saj ti pričakujejo, da bodo drugi reševali njihove težave. Prav tako imajo lahko ti otroci težave z nadzorovanjem čustev, saj je okolje oblikovano tako, da ne doživljajo frustracij in nesoglasij, v katerih bi čutili različna čustva (na primer jezo, ko se mu zgodi krivica, ali razočaranje, ko ne doseže zastavljenega cilja, ali pa veselje, ko ga) in se jih naučili razumeti, prenesti, izražati družbeno sprejemljivo. Starši pa s svojim zaščitniškim vedenjem otroku sporočajo, da je svet poln nevarnosti – torej mu zbujajo nezaupanje v svet, kar krepi njihovo negotovost, strah. Otroci se učijo in rastejo skozi lastne izkušnje, saj nekatere spretnosti in sposobnosti lahko razvijamo samo prek izkušenj in se jih ne moremo naučiti iz knjig ali prek prigovarjanja, pripovedovanja staršev. Banalni primer: dojenčku pri devetih mesecih je na primer nesmiselno razlagati, kako naj se plazi. Te spretnosti mora razviti sam in jih bo razvil samo tako, da mu bomo dovolili in mu dali prostor, da se poskuša plaziti – na primer ga dali na tla in mu položili igračko zunaj dosega roke ter ga tako spodbudili k premiku. Podobno otrokom le malo pomaga, če jim samo govorimo in razlagamo, kako naj se odzovejo ob prepiru z vrstnikom na igrišču – največ se bodo naučili, ko bodo nesoglasje dejansko doživeli in se bodo morali v danem položaju znajti,« razlaga razliko med teoretičnim in resničnim svetom mag. Vesna Navotnik.
Kako zavzeti drugačno držo in vzgajati drugače?
»Spreminjanje sloga starševstva je zelo zapleteno, saj je odvisno od mnogih dejavnikov ter je tesno povezano s prepričanji in vrednotami posameznika. Starši svojega sloga starševstva najverjetneje ne bodo spremenili, dokler se jim ne bo treba spoprijeti z negativnimi posledicami svojih starševskih praks. Psihologi na primer staršem o primernih vzgojnih postopkih svetujemo na sistematskih pregledih triletnih otrok, če zaznamo uporabo neprimernih vzgojnih tehnik ali če starši izrazijo dilemo, zaskrbljenost v povezavi z uporabo določenih vzgojnih prijemov. Pomembno vlogo imajo tudi vzgojno-izobraževalne ustanove, ki imajo vsakodnevni stik s starši in otroki in lahko opazijo nekatera odstopanja, posebnosti v vedenju staršev in otrok. Tako lahko strokovne delavke starše opozorijo na otrokove težave in jim svetujejo, naj poiščejo pomoč. V neki meri je učinkovito tudi ozaveščanje in izobraževanje staršev prek različnih medijev (splet, strokovna literatura, oddaje), prek prirejanja različnih delavnic, izobraževanj, predavanj za starše, ali vključevanje v programe starševstva (na primer: Neverjetna leta). Vendar se je treba zavedati, da ljudje zelo selektivno obdelujemo informacije in da lažje sprejmemo takšne, ki so skladne z našimi prepričanji in vrednotami, pri čemer naletimo na težavo, saj bodo te informacije sprejeli prav tisti, ki se negativnih posledic pretirane zaščite otrok že zavedajo,« opominja mag. Vesna Navotnik.
Babice in dedki, ne spodkopavajte avtoritete staršev!
»Vloga starih staršev je načelno drugačna od vloge staršev in pogosto slišimo, da so stari starši bolj popustljivi ali pa pretirano zaščitniški do svojih vnukov,« razlaga mag. Vesna Navotnik. Zavedati se moramo, da vsi želimo otrokom najbolje, in nikar ne tekmujmo, kdo ima bolj prav. Mag. Vesna Navotnik pravi, da je pomembno, da starši starim staršem jasno povedo, kako oni vzgajajo svoje otroke in kako bi si želeli, da bi stari starši ravnali z vnuki. »Predvsem menim, da je pomembno, da se stari starši zavedajo, četudi ravnajo drugače kot starši, da s svojim ravnanjem ne spodkopavajo avtoritete staršev in načina vzgoje staršev.«
Starševstvo za srečne in uspešne otroke
»Odgovor seveda ni preprost, v splošnem pa dobro starševstvo vključuje izkazovanje podpore staršev otroku, sprejemanje in negovanje otroka ob hkratnem spodbujanju zrelega in starosti primernega vedenja, katerega temelji so jasno postavljanje mej, zmeren nadzor vedenja in pogovor o posledicah vedenja ter spodbujanje samostojnosti otroka, ki izhaja iz vključevanja otroka v oblikovanje pravil, dovoljevanje izražanja idej,« pravi mag. Vesna Navotnik in dodaja: »Pomembno je, da starši podprejo otrokovo željo po samostojnosti, tako da spodbujajo njegovo raziskovanje in sprejemanje odgovornih odločitev. Otroka spodbujamo k samostojnosti in mu nudimo podporo in pomoč, ko oziroma če jo potrebuje, ne pa da mu rešitev oziroma pomoč ponudimo ali celo vsilimo že vnaprej in ga s tem prikrajšamo za lastna spoznanja, priložnosti za učenje in razvijanje spretnosti. Starševska odzivnost in občutljivost za otrokove potrebe, pozornost, izkazana naklonjenost, komunikacija z otrokom, vzpostavljanje telesnega in očesnega stika ter spoštovanje otrokove samostojnosti v prvih treh letih otrokovega življenja vodijo v oblikovanje varnega sloga navezanosti. Pomembno je torej, da starš v prvih treh letih otrokovega življenja z njim vzpostavi varno navezanost, ki jo dosežemo tako, da smo odzivni in občutljivi za otrokove potrebe, mu namenjamo pozornost, izkazujemo naklonjenost, se z njim pogovarjamo, vzpostavljamo veliko telesnega in očesnega stika z njim in, kot že omenjeno, spoštujemo njegovo samostojnost. Varna navezanost deluje kot varovalni dejavnik v otrokovem nadaljnjem razvoju.«
Ko starši premalo zaščitijo otroke
»O pomanjkanju zaščitniškega vedenja staršev do otrok govorimo, kadar ni zadovoljena otrokova temeljna potreba po varnosti, torej je otrokovo življenje kakor koli – fizično ali duševno – ogroženo,« pravi mag. Vesna Navotnik, ki našteje nekaj najpogostejših primerov: »O premajhni zaščiti oziroma o odsotnosti zaščite bi lahko govorili ob zanemarjanju in zlorabi – ko starši otrokom ne nudijo ustrezne pomoči, ko jo ti potrebujejo (na primer jim ne zagotovijo ustrezne medicinske pomoči ob boleznih), ko starši otrok ne zaščitijo pred nasiljem v družini, ko otroke izpostavljajo tveganim razmeram (na primer alkoholizem ali zloraba drog v družini), ko so otroci izpostavljeni spolnim zlorabam v družini in jim starši ne verjamejo. Prav tako gre za pomanjkanje zaščitniškega vedenja, ko niso zadovoljene otrokove čustvene potrebe – na primer starši otroku ne namenijo pozornosti, ko jo ti potrebujejo, spregledajo, da je otrok žalosten, in ga ne vprašajo, kaj je narobe, se z njim ne skušajo pogovoriti, ne (iskreno) pohvalijo nečesa, v kar je otrok vložil veliko truda, zaničujejo otrokovo mnenje ipd. Manj ekstremen primer bi bil na primer: učenje vožnje s kolesom ali smučanja, kjer gre za spodbujanje razvijanja gibalnih spretnosti pri otroku, a če to izvajamo brez ustrezne zaščite – na primer brez čelade ali po prepadnem terenu, gre za pomanjkanje zaščitniškega vedenja staršev do otrok.« Obenem pa mag. Vesna Navotnik opozarja: »Pred vsakršno obsodbo staršev je treba skušati razumeti, kaj vse je prispevalo k oblikovanju specifičnega sloga starševstva, saj se je treba zavedati, da le redkokateri starš zavestno škoduje lastnemu otroku.«
