Glede na oddajo bi rekla, da preden ste prišli vanjo, niste kaj dosti kuhali.
Ko so me povabili v oddajo, so mi rekli, da so vsi amaterji. Amater pomeni biti brez tečaja, brez šole, kuhaš tako, kot si kuhal doma, kot te je naučila mama. Ko sem prišla na snemanje, pa sem videla, da nekateri izdajajo knjige o sladicah, nekateri hodijo v kuharsko šolo, nekateri že vse življenje gledajo MasterChef, jaz pa ga nisem nikoli gledala, tako da sploh nisem vedela, v kaj se spuščam.
V oddaji ste rekli, da kuhate stvari, ki jih niste kuhali nikoli v življenju. Kaj ste kuhali prej in kaj zdaj?
Doma se popraži čebula, se doda česen, peteršilj, zgosti z moko, delajo se golaži, pohane jedi, testenine tako, testenine drugače. To je klasična, starinska kuhinja, ne MasterChef kuhinja leta 2017, ki je jaz nisem poznala. Kokice poznam samo s soljo, v kinodvorani ali doma pred televizijo, nikoli pa z njimi nisem nič delala, tako da sem bila res v šoku, kaj bom naredila. A domišljija ti dela, si pod stresom, adrenalinom, v strahu, zato ideje enostavno pridejo in sproti nekaj narediš. Meni gre zaenkrat dobro.
»Vsi so se mi smejali, ko sem prišla v oddajo, ker so verjetno mislili, da ne znam kuhati. Znam, ampak ni lahko dobiti samozavesti v oddaji, če nekdo izdaja knjige o sladicah, jaz pa za sladico enkrat na deset dni naredim palačinke, vse drugo pa kupim.«
Koliko je stresa?
Jaz v življenju nikoli nisem tega čutila in upam, da tudi nikoli več ne bom. Lahko je biti pameten doma pred televizijo, mi pa smo tam ob osmih, devetih; takrat te preplavi tako močan adrenalin, kot ga nisem začutila še nikoli v življenju, traja pa ves dan pozno v noč. Potem pa pride strah, ali se bom osramotila ali ne, ali bom poznala sestavino ali ne, ali bom izpadla … Dva dni sploh ne veš, kaj se bo zgodilo s tabo. In ko te pohvalijo, je lep občutek; enostavno ne moreš drugega, kot jokati.
Kako boleče pa so kritike ali to, da vas sotekmovalci ne povabijo v svojo skupino?
Na to sem navajena. Ljudje me že vse življenje obsojajo in pljuvajo po meni, tako da me to ni prizadelo, ni pa prijetno stati tam sam. Vsi so se mi smejali, ko sem prišla v oddajo, ker so verjetno mislili, da ne znam kuhati. Znam, ampak ni lahko dobiti samozavesti v oddaji, če nekdo izdaja knjige o sladicah, jaz pa za sladico enkrat na deset dni naredim palačinke, vse drugo pa kupim.
Koliko se lahko v takšni oddaji naučiš kuhati?
Veliko, in to izključno iz komentarjev sodnikov, če jih pozorno poslušaš in upoštevaš njihove kritike. Jaz sem vedno poslušala in popravila tisto, kar so mi rekli.
Preberite tudi, kaj je obraz POP TV-ja povedal o travmah iz otroštva. Kliknite tukaj!
Kako pa se lotite sestavin, ki jih ne poznate?
Če poznaš tehnike kuhanja, poširanje, blanširanje, znaš narediti nekaj iz vsake sestavine. Če prideš v oddajo brez znanja tehnik, se sproti učiš. Kupila sem si knjigo o kuhanju, na spletu plačala za kuharski tečaj in 24 ur delala. Z glavo sem bila v ekranu, ko sem se učila, in ponoči sanjala, kako kuham. Postali smo roboti za kuhanje.
V oddaji ste zelo neposredni. Kako se je gledati na zaslonu, ko vidite, kaj vse so posneli v oddaji?
Takšna sem, to sem jaz. Sem pa na Facebooku opazila, da imam podporo. Zakaj bi igrala nekaj, kar nisem? Takšna sem in takšna bom do konca življenja, in komur to paše, paše, komur ne, pa pač ne!
