Vloga zapeljivca v Usodnem vinu, epizoda v Eni žlahtni štoriji, voditeljska vloga v oddaji Slovenija ima talent, rubrika v oddaji Zvezde plešejo. Na koncertih matičnega gledališča je dokazal, da zna tudi peti, v muzikalih mu poleg petja pride prav znanje plesa, dobil je nagrado žaromet za najboljšega igralca … Domnu Valiču se je odprl svet. In ker si želi v svet tudi poleteti, je januarja zapustil svoje gledališče in pogumno odšel v svobodo.
Da ste zares dober igralec, sem se prvič prepričala, ko sem vas videla igrati v predstavi Boksarsko srce. Igrala sta samo vi in vaš oče.
Ta vloga res veliko ponuja. Predstavo sva začela z očetom ustvarjati takoj po moji akademiji. To je res zelo dober tekst Lutza Hubnerja za mlajšega in starejšega igralca o spopadu oz. sobivanju dveh generacij. To je bil moj prvi dramski študij neke predstave. Da sem jo delal z očetom, mi je bilo sprva malo nenavadno, navajen sem bil pač dela s sošolci, a moj oče se ni nič starševsko vtikal vame. In smo super delali, z režiserjem Samom Strelcem. Besedilo je komično in tragično, globoko, čustveno. Gledali so naju tako otroci iz popravnih domov kot starejši iz domov za ostarele. Predstava govori o stiskah in klicu na pomoč tako mlade kot stare generacije. Je lepa predstava o pomoči, o zavezništvu. Moj oče je sicer že v pokoju, a v maju jo bova spet uprizorila v Siti teatru.
Ste vi kot adolescent imeli kakšne podobne težave, kot jih je imel fant v dramskem besedilu?
Kaj pa vem, jaz sem bil tako vpet v športni ples, v tekmovanja v standardnih in latinskoameriških plesih, da nisem imel niti časa, da bi me kam »zanašalo«. Vsak dan sem bil najmanj dve uri v plesni dvorani, pa šola in domače naloge, od petka do nedelje pa smo hodili na tekmovanja po Italiji, Švici, Avstriji, ko sem bil v tretjem in četrtem letniku srednje šole in v prvem letniku Pedagoške fakultete. Tako se nisem mogel družiti z dobrimi ali »slabimi« fanti.
Res sem se spraševal, zakaj za vraga me ne pokličejo, me ne opazijo, ali nisem dovolj dober.
So vaši starši tako pametno poskrbeli, da ste bili polno zaposleni v teh letih?
(smeh) No, morda sem res začel trenirati zaradi staršev in pa zato, ker je začel trenirati Vid. Kar je delal Vid, sem hotel početi še jaz. In potem mi je ples postal zelo všeč. Nekaj let sem obupano stagniral, okrog mojega šestnajstega leta pa sva s plesalko zelo napredovala. Naučil sem se veliko o porazih in zmagah, dobil trdo kožo, kar mi je pomagalo potem pri igri, pri pripombah in kritikah, da jih nisem jemal preveč zares. Naučil sem se, da je lahko z novo vajo, z novo predstavo vse spet boljše. Vsak dan je nov začetek. Seveda te stvari potolčejo, potem pa se stvari obrnejo na bolje. Podobno se mi je dogajalo pri igri. Ljudje, ki ne hodijo v gledališče, me sploh niso poznali. Vedeli so, da sem Vidov brat, zdaj pa sem s pomočjo televizije, Usodnega vina in drugih stvari postal prepoznaven.
Tudi vaš brat Vid je želel postati igralec, a mu ni uspelo.
Oba sva imela željo po izražanju že od malega, oba sva nastopala že v osnovni šoli. Vid je znal pisati dobre spise, v gimnaziji pa je začel z Impro ligo. Hotel je na igralsko akademijo, pa so ga zavrnili, kar se je izkazalo za odlično, ker je danes izvrsten stand up komik. S tem si služi kruh že deset let.
Komaj čakam, da se bom spet vozil z motorjem, lani smo bili s fanti v Bosni na nekajdnevnem izletu!
Da gre človek v igralski poklic, je treba imeti pogum.
Ker sem iz gledališke družine (oče je Iztok Valič, ded Aleksander Valič, oba priznana igralca, op. a.), se mi to ni zdelo tako pogumno, temveč zabavno, zanimivo, plemenito. Da poskusiš ustvariti lik, ki na drugem koncu sveta v resnici obstaja. Da si nekaj, kar dejansko nisi. To se mi je zdelo lepo. Kot plesalec sem imel rad občutek, ko so me hvalili. V gledališču pa sem se tega znebil – ker delaš zaradi sebe, da se vzpostaviš kot nekaj kredibilnega, si sam svoj ocenjevalec. Imaš notranji senzor za pravo stvar. Zaradi zunanjih pohval lahko izgubiš pravo smer.
Menda zapuščate matično gledališče, v katerem ste bili redno zaposleni, Mestno gledališče ljubljansko. Zakaj?
Nekaj časa sem se igral z mislijo, da želim biti odgovoren sam zase. Manjkala mi je neodvisnost. Pogrešal bom kolege in hišo, ki je res odlično gnezdo za mladega igralca. A če delaš v gledališču, nimaš časa za nič drugega. Ko sem začel dobivati ponudbe za delo zunaj teatra, sem s tem dobil možnost, da raziščem še kaj drugega. Zanimajo me film, kamera, delo v domači produkciji, ki se je razvila v zadnjem času. Igralci smo nežna bitja, biti moramo v igralski kondiciji, imeti moramo nenehno delo. Zato moram poskrbeti, da se mi to dogaja. In zaželel sem si preizkusiti še film, kar pa ne gre skupaj z delom v MGL-ju. Naša direktorica (Barbara Hieng Samobor, op. p.) nam sicer pusti delati zunaj, a nekaterih stvari je nisem mogel prositi, na primer, da bi bil zaposlen polovično ali tretjinsko. Ko sem dobil vlogo v Usodnem vinu in v oddaji Slovenija ima talent, sem začutil, da je napočil čas, ko bom lahko delal svoje stvari.
Svoje?
Predstavo Boksarsko srce, o kateri sva že govorila, pa predstavo Zapornik, ki jo tudi že igram, nekaj nameravamo narediti skupaj oče, Vid in jaz, rad bi tudi navezal stike s tujino. In moram reči, da odkar sem dal januarja odpoved, so me dejansko začeli klicati. Povabili so me snemati kratek film v Ukrajino, pa v Maroko celovečerca, a se nismo mogli uskladiti zaradi Usodnega vina, potem pa sem snemal celovečerec na Hrvaškem s fantastično zasedbo … vesolje mi daje potrditev, naj delam, naj ne spim. Vedno se mi je obrestovalo, če sem naredil nekaj, kar sem res čutil. In zame je bil zdaj najboljši trenutek.
Svoje dekle sem spoznal pred kratkim. Mislim, da mora biti vse narejeno spontano, ob pravem času in z užitkom. Počasi.
Starši so podprli vašo odločitev?
Ko sem to omenil, so me čudno gledali, a potem so me podprli. Saj znam delati še kaj drugega, znam poučevati ples, voditi prireditve, oddaje, znam marsikaj.
Kako pa vas bodo našli »lovci na glave« za vloge v tujih filmih?
Na različnih spletnih straneh, filmskih portalih, v katerih bazah sem, režiserji iščejo različne profile, a ko me pokličejo, moram imeti čas, ne morem imeti takrat predstav v gledališču. V MGL-ju sem bil zelo zaseden, na sezono sem imel tudi do 140 predstav. Nisem imel dosti glavnih vlog, sem pa hrepenel po njih, čeprav sem imel dokaj močne stranske vloge. A nisem dobival vlog, ki sem si jih želel. Star sem 33 let in moram delati najboljše stvari, kar jih zmorem, tja do 45. leta. Imam ravno dovolj izkušenj, da lahko še kaj naredim iz sebe.
Kaj so vam rekli vaši nekdanji sodelavci, soigralci?
Vsi so mi čestitali in rekli, da sem zelo pogumen in da bi na mojem mestu naredili isto, če bi bili dovolj komercialno prepoznavni in če ne bi imeli otrok in posojil. Če hočem, da bodo srečni moji otroci, moram biti najprej srečen jaz. Pomirjen. Nočem se zakleniti v kredite. To bi bila zame smrt.
Kaj vam je prineslo Usodno vino?
Gledal sem nekaj delov v prvi sezoni, videl žanr in da je dobro posneto, potem sem spet gledal drugo sezono, ker je igral moj oče; videl sem, da so se razvili, tako tehnika kot igralci so napredovali. Igralci so se naučili igre pred kamero, to so izvrstne izkušnje zanje. Končno so dobili priložnost za to. Usodno vino je tako tudi meni dalo neverjetno veliko obrtniškega znanja, sodelovanj, veliko komercialno prepoznavnost, do katere čutim odgovornost. Same dobre stvari.
Ste si želeli nastopati v nadaljevanki, še preden so vas poklicali?
Res sem se spraševal, zakaj za vraga me ne pokličejo, me ne opazijo, ali nisem dovolj dober. (smeh) In kaj moram spremeniti pri svoji igri, v razmišljanju. In potem sem v petih mesecih sodeloval povsod: in pri Da, dragi, da, draga, pri Takle mamo, v Štoriji in v Usodnem vinu. Zvrstilo se je vse. Zato verjamem, da če si nekaj močno želiš, pride k tebi. Morda ne ravno takrat, ko si želiš, ampak pride. (smeh)
Kako vam ustreza vloga usodnega zapeljivca?
Všeč mi je ta vloga, ker je malo nesramna. Nesramne like je zelo zanimivo ustvarjati. Ker pa je to telenovela, veš, da se boš prelevil nazaj v dobrega človeka, pa spet v slabega. In prav potreboval sem takšno vlogo. Vesel sem, da sem prišel v nadaljevanko šele zdaj, v najboljšem trenutku, na vrhuncu gledanosti. In vloga je bila ravno dovolj močna in dovolj majhna, da sem se imel možnost še sproti učiti. Ritem snemanja je namreč zelo hiter.
Nagrada žaromet za najboljšega igralca je tudi prišla v pravem trenutku, kajne?
To me je res presenetilo! Tudi drugi nominiranci so krasni igralci in ljudje. Počaščen sem, da so mi podelili to nagrado.
Rumeni mediji pišejo, da ste se zaročili. Preverjam.
Ne, to ni res. Svoje dekle sem spoznal pred kratkim. Mislim, da mora biti vse narejeno spontano, ob pravem času in z užitkom. Počasi. (nasmeh)
Ali verjamete tudi, da vam v zasebno življenje vesolje prinese prave ljudi?
Če si želiš okrog sebe dobre in prijetne ljudi, se ne boš družil s takimi, ki ti »kurijo« energijo. Torej pridejo tisti, ki so krasni in ti veliko pomenijo. S puncami, s katerimi sem se razšel, sem večinoma ostal v prijateljskih stikih. Še vedno se vidimo in družimo, ker so fajn punce. Stvari moraš spustiti iz rok in »pičiš« dalje.
Kaj počnete v prostem času, če ga zdajle sploh imate?
Zdajle ga res nimam skoraj nič, tudi med prvomajskimi prazniki bom delal. Komaj čakam, da se bom spet vozil z motorjem, lani smo bili s fanti v Bosni na nekajdnevnem izletu! Kaj takšnega si zelo želim. Zelo rad bi prebral tudi kakšno knjigo, čakata me avtobiografija Sofie Loren in knjiga moje kolegice Tanje Dimitrievske Je mar Erik? Sicer pa nimam pojma o tem, kaj se dogaja. V politiki, na primer. Omenili ste neke demonstracije, jaz pa nič ne vem o njih. (smeh)
