O sebi skromno začenja, da se nima za drugačno in da se s posebnimi talenti in znanji ravno tako ne more hvaliti. V svojem življenju išče poti, ki jo zbližujejo s knjigami, s takšnimi, ki niso le predmet trenutne radovednosti, ampak vrelec navdiha za premagovanje vsakdanje enoličnosti.
Rodila se je leta 1974 v Kranju v značilni delavski družini. »Na mladost imam lepe spomine,« pravi Alenka in poudarja, da njena mlajša sestra nadaljuje družinsko tradicijo učiteljevanja, saj sta bila učitelja tudi njena dedek in babica. »Naučila sta me brati in pisati.« Disciplino za uspešno načrtovanje časa in vztrajnost pri izpolnjevanju nalog si je pridobila že v osnovni šoli s treningi plavanja. Ko je končala osnovno šolo Franceta Prešerna se je vpisala na gimnazijo v Škofji Loki, potem pa kolebala med tem, ali naj študira sodobni ples ali kaj drugega, bolj varnega. In tako se je odločila, da vpiše študij komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je leta 2000 tudi diplomirala s temo Jezik sodobnega plesa pri dr. Sandri Bašić Hrvatin in dr. Andreju Škerlepu. V delu samem je izpostavila ples kot znak in orisala način plesnega zapisovanja, imenovan labanotacija. S plesom se je začela ukvarjati že v srednji šoli in z njim nadaljevala vse do konca fakultete. Njeni pedagogi so bili Andreja Rauch Podržavnik, Matej Kejžar, Mateja Puhar in Dušan Teropšič, s katerim je v Plesnem teatru Ljubljana ustvarila tudi predstavo Svet znotraj. Sprva se je zaposlila pri Javni agenciji za podjetništvo v službi za odnose z javnostmi. Pet let je bila urednica publikacij in revij za učitelje na Zavodu RS za šolstvo. Nato je na povabilo ministrice mag. Julijane Bizjak Mlakar presedlala v službo za odnose z javnostmi Ministrstva za kulturo RS in tam ostala leto dni.
Delo na ministrstvu je bilo razgibano, saj je pripravljala sporočila za javnost, novinarske konference in gradiva za ministrico ter odgovarjala na vprašanja novinarjev. Po odstopu ministrice se je odločila, da si vzame čas za premislek o svojem življenjskem poslanstvu in poklicale so jo knjige. Začela je s pisanjem bloga Literarna lekarna, na katerem objavlja kratke recenzije in predstavlja svoje vtise o prebranih knjigah, ki so njene prijateljice že od malih nog. Alenka: »Že v osnovni šoli sem bila knjižni molj in prebirala knjige za odrasle, ker mi je zmanjkalo otroških in mladinskih.« Idejo za naslov bloga je dobila v knjigi Nine George Svetloba v Provansi.
V njej kot glavna oseba nastopa knjigarnar Jean Perdu, ki ima svojo knjigarno – imenuje se Literarna lekarna – kar na ladjici in v njej ponuja vse za dušo in srce. Alenki pisanje bloga predstavlja motivacijo za sleherni dan, ki je pred njo, zaradi blogerske kariere pa je spoznala tudi veliko zanimivih ljudi. Seveda piše izključno prostovoljno, vendarle pa dobiva drugačne vrste nagrad, saj je bila pred kratkim gostja pogovora v Mestni knjižnici Kranj, ki je odkrival, ali smo zaradi branja knjig ljudje bolj sočutni. »Knjige in kultura nasploh nas po mojem mnenju zelo bogatijo, saj življenje ni le minevanje časa med službo in družino«, pove prepričano. Nima najljubše knjige, ima pa najljubšega avtorja, in sicer sodobnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija. Njegove Norveški gozd, Ljubi moj sputnik in Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja so zanjo neprekosljivi. Prve je prebirala že med študijem. Ne more tudi mimo španskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafona in njegovih del Senca vetra in Igra angela, ker je zaljubljena v Barcelono. Zaradi te naklonjenosti španskim deželam je v srednji šoli zelo rada brala pesnika Federica Garcio Lorco. Ljuba sta ji tudi sorazmerno mlad italijanski pisec Paolo Giordano in italijanska novelistka Elena Ferrante, ki je bila razglašena za eno izmed sto najvplivnejših ljudi na planetu Zemlja. Alenka: »Čeprav se zdi, da so bile že vse zgodbe o ženskah, ki jih je zapustil mož, napisane, se Elena Ferrante v Dnevih zapuščenosti teme loti na tako iskren in brutalen način, da ti spodnese tla pod nogami. Glavni junakinji 38-letni Olgi, ki je bila ves čas prepričana o zanesljivosti in plemenitosti moža, se, ko jo zapusti, podre svet. Njegov nenadni odhod v njej vzbudi dvom v pristnost njunega odnosa. Prepričana, da se je zaradi moža in družine odrekla svojemu domu, jeziku, karieri in osebnosti, se ne spozna več. V Olgi se lahko najde vsaka sodobna izobražena ženska, ki jo družba kljub njeni neodvisnosti zreducira na vlogo ljubice, žene in matere. Dovoljeno ji je, da se samouresniči le skozi ti dve vlogi. Z ločitvijo od moža pa izgubi še to identiteto. Z Olgo gremo tako skozi vse faze ponovnega rojstva ženske.«
V gledališče ne hodi veliko. Nazadnje je videla predstavo Butnskala, ki si jo je ogledala na Tednu slovenske drame v Prešernovem gledališču v Kranju. Sobesednica pove, da gre za zelo močno predstavo, ki problematizira dejstvo, da je mogoče množice praktično zmanipulirati v vse. Všeč so ji tudi evropski filmi in filmi neodvisne ameriške produkcije. Pred kratkim je bila na premieri novega slovenskega filma Nika. Popoldneve sicer posveča svoji družini, partnerju, fotografu, s katerim je skupaj že petnajst let, in otrokoma, ki sta stara pet in deset let, ukvarja pa se tudi z jogo. »Sem oseba, ki je zelo težko pri miru. Moram se gibati, hoditi v hribe, kolesariti, tekati, čeprav slednjega zaradi omejitev fizične narave ne morem početi. S plesom sem povsem prenehala, zato pa sem našla – jogo.« Obiskuje tečaje tako imenovane Iyengar joge v kranjskem Prana centru. »Smisel te denimo terapevtske jogijske zvrsti je poudarjena natančnost in samoopazovanje v poziciji, v katero si postavljen. In v kateri ostaneš nadpovprečno dolgo. Pri tej vadbi mi je šele postalo jasno, kako zelo koristno je dejstvo, da sem dolga leta plesala,« se nasmehne sobesednica, ki se, če se ne giba telesno, mora gibati v mislih. Najbolj zveličavna človeška lastnost je zanjo poštenost, še posebej poštenost do samega sebe, najmanj pa sovraštvo, ki po njenem mnenju temelji na strahu pred neznanim. »Priznam, velik idealist sem,« sklene pogovor Alenka Štrukelj, ki svet motri na bistroumen način, saj v vsakem človeku, kot pravi sama, najprej opazi – dobro.
